Jedro

Tožeča stranka sicer navaja, da premoženja (še ni) uspela unovčiti ter da ni pričakovati, da bodo sredstva unovčena do celotne ocenjene višine, kot tudi, da terjatev (še ni) uspela izterjati, ne trdi pa, da stečajne mase sploh ne bo mogoče unovčiti. Ker je torej razvidno, da obstaja premoženje stečajnega dolžnika, ki se v stečajnem postopku unovči (med drugim tudi) za kritje stroškov postopka je bila odločitev sodišča prve stopnje o neugoditvi predlogu za oprostitev plačila taks pravilna.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se 2. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se postopek nadaljuje od 17. 03. 2010 dalje (1. točka izreka) ter da se predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse in predlogu za obročno plačilo takse ne ugodi (2. točka izreka).

Zoper 2. točko navedenega sklepa je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da se 2. točko sklepa sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa da se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks oziroma za obročno plačilo sodnih taks ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper sklep je na podlagi novelirane določbe 5. odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

Sklep se sme v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

1.Glede predloga za oprostitev plačila sodnih taks Iz 3. odstavka 11. člena ZST-1 izhaja, da se pravne osebe oprosti plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo sodnih taks procesna predpostavka, če nimajo sredstev za plačilo takse in jih tudi ne morejo zagotoviti.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji, da bi sodišče tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks. Iz navedb tožeče stranke izhaja, da ima premoženje (čisti poslovni izid v višini 1.514.117,00 EUR (list. št. 7) ter da razpolaga z bilančnim dobičkom (v višini 803.912,00 EUR)). Tožeča stranka je predlog na oprostitev plačila sodnih taks utemeljevala le s trditvijo, da ima transakcijski račun blokiran. Po prevzemu pravde s strani stečajnega upravitelja pa tudi sedaj v pritožbi, tožeča stranka torej niti ne trdi, da stečajna masa tožeče stranke ne zadošča niti za kritje stroška sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (v višini 72,00 EUR). Tožeča stranka sicer navaja, da premoženja (še ni) uspela unovčiti ter da ni pričakovati, da bodo sredstva unovčena do celotne ocenjene višine, kot tudi, da terjatev (še ni) uspela izterjati, ne trdi pa, da stečajne mase sploh ne bo mogoče unovčiti. Ker je torej razvidno, da obstaja premoženje stečajnega dolžnika, ki se v stečajnem postopku unovči (med drugim tudi) za kritje stroškov postopka (353. do 357. člen ZFPPIPP), je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Po določbi 3. odstavka 11. člena ZST-1 bi morala tožeča stranka, kot pravna oseba, ki želi doseči oprostitev plačila sodne takse, izkazati, da nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti. Samo dejstvo uvedbe stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom (tožečo stranko) na odločitev ne more uspešno vplivati. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določbe 4. odstavka 11. člena ZST-1, saj je ustrezno upoštevalo premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke.

Glede na navedeno, po presoji pritožbenega sodišča, uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 121. členom ZFPPIPP ). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 121. členom ZFPPIPP).

2.Glede predloga na obročno plačilo sodnih taks Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi predlog tožeče stranke na obročno plačilo sodnih taks. Kot že obrazloženo je tožeča stranka v predlogu za obročno plačilo sodnih taks kot okoliščino po 3. odstavku 11. člena ZST-1 navedla zgolj dejstvo, da je njen transakcijski račun blokiran. Stranka mora v predlogu za taksno oprostitev navesti minimum tistih dejstev in okoliščin, iz katerih izhaja, da je podan dejanski stan iz 3. odstavka 11. člena ZST-1, ki opravičuje taksno oprostitev. Tožeča stranka pa razen navedbe, da je njen transakcijski račun blokiran, ni navedla drugih okoliščin, ki bi njen predlog za obročno plačilo takse opravičila. Tožeča stranka je sicer podala izjavo o premoženjskem stanju (list. 6 – 7), vendar gre za dokaze, ki so namenjeni potrjevanju zatrjevanih dejstev in ne dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage. Vsa dodatna trditvena podlaga pa je bila podana šele v pritožbi, in ne morebiti ob prevzemu pravde s strani stečajnega upravitelja, pri čemer tožeča stranka ni navajala, da dejstev ni mogla navesti prej, brez lastne krivde. Kot take, se izkažejo pritožbene navedbe, v smeri dodatnih okoliščin po uvedbi stečaja, kot prepozne in jih pritožbeno sodišče, v skladu s 1. odst. 337. člena ZPP, ni upoštevalo.

Glede na obrazloženo se izkaže odločitev sodišča prve stopnje za pravilno. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje, v izpodbijani 2. točki izreka, potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi pritožbene stroške.