Jedro

Osebe, ki jih zaradi preteka prekluzivnih rokov stanodajalec ni mogel več izseliti, so pridobile stanovanjsko pravico. To jim daje pravico zahtevati odkup stanovanja pod pogoji, ki jih zakon določa za privatizacijo (117. in naslednji členi Stanovanjskega zakona).

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne pritožba tožene stranke in potrdi sodba prve stopnje.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 50.208,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.9.1998 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo na ugotovitev, da je bila tožnica imetnica stanovanjske pravice na stanovanju v hiši P., L., ugodilo pa je tožbenemu zahtevku na sklenitev prodajne pogodbe za to stanovanje pod pogoji, ki jih določa za privatizacijo Stanovanjski zakon. Zavrnilo je nasprotni tožbeni zahtevek na izpraznitev tega stanovanja. Ugotovilo je, da po izselitvi imetnice stanovanjske pravice tožničine matere P. H. ter tožničinega očeta in brata, tožena stranka kot stanodajalec ni ravnala po določbah 18. in 19. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih in ni zahtevala izselitve tožnice. Zato je treba tožnico šteti za imetnico stanovanjske pravice. S tem pa je po uveljavitvi stanovanjskega zakona pridobila pravico do odkupa stanovanja pod pogoji, ki jih ta zakon določa za privatizacijo stanovanj.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe in ugodilo nasprotnemu izpraznitvenemu zahtevku. Odločitev o delnem zavrženju tožbe, ki je po vsebini sklep, ni bila predmet pritožbenega odločanja. Pritožbeno sodišče je potrdilo prvostopne ugotovitve o dejanskih okoliščinah, sprejelo pa drugačno pravno stališče, namreč da tožnica s tem, ko tožena stranka kot stanodajalec ni zahtevala njene izselitve, ni pridobila stanovanjske pravice. Ker s toženo stranko ni sklenila najemne pogodbe, uporablja stanovanje nezakonito.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno ter naloži toženi stranki plačilo stroškov revizijskega postopka. Tožena stranka od tožnice ni zahtevala izselitve v roku dveh let, ki ga določa 5. odst. 18. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih. Zato je tožnica pridobila status, ki ima enake pravne posledice kot imetništvo stanovanjske pravice. Ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona je imela položaj imetnice stanovanjske pravice.

Tožena stranka se v odgovoru na revizijo sklicuje na razloge izpodbijane sodbe in predlaga zavrnitev revizije.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (3. odst. 390. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da se je imetnica stanovanjske pravice, tožničina mati P. H., odselila v letu 1987. Tedaj se je preselil v novo hišo tudi tožničin oče, leta 1989 pa je odšel še tožničin brat. Tožena stranka od tožnice ni zahtevala izselitve v skladu z 19. in 18. členom Zakona o stanovanjskih razmerjih. Po določbi 5. odst. 18. čl. v zvezi s 3. odst. 19. čl. tega zakona je stanodajalec lahko zahteval izselitev uporabnikov stanovanja v dveh letih po tem, ko je imetnik stanovanjske pravice trajno prenehal uporabljati stanovanje. Po preteku dveh let je stanodajalec izgubil to pravico. To je imelo za posledico, da je uporabnik pridobil pravice, ki so bile po vsebini in obsegu enake stanovanjski pravici. Zakon o stanovanjskih razmerjih ni posebej urejal tega položaja, ni pa glede na svojo kogentnost dopuščal novih pravnih kategorij. Zato je sodna praksa sprejela rešitev, po kateri so osebe, ki jih zaradi preteka prekluzivnih rokov stanodajalec ni mogel več izseliti, pridobile stanovanjsko pravico. To velja tudi za tožnico. To pomeni, da je ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona veljala za imetnico stanovanjske pravice, kar ji daje pravico zahtevati odkup stanovanja pod pogoji, ki jih ta zakon določa za privatizacijo (117. in naslednji členi Stanovanjskega zakona).

Uveljavljana pravica do odkupa izključuje nasprotni izpraznitveni zahtevek. Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku na odkup stanovanja in zavrnilo nasprotni zahtevek na izpraznitev. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo (18. in 19. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih ter 58. in 117. čl. Stanovanjskega zakona), ko tožnici ni priznalo statusa imetnika stanovanjske pravice z upravičenji, ki izhajajo iz tega.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je podan. Zato je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo (1. odst. 395. čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 2. odst. 166. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP. Odvetniški stroški so priznani na podlagi Sklepa o vrednosti točke Ur. l. RS št. 62/98, takse pa po sklepu Ur. l. RS št. 22/97.