Jedro

Skladno s prvim odstavkom 293. člena ZUP mora upravni organ v primeru ugotovitve, da je obveznost izpolnjena, upravno izvršbo po uradni dolžnosti ustaviti in opravljena dejanja odpraviti. V konkretnem primeru, ko je bila obveznost plačila denarne kazni z izpodbijanim sklepom tožniku naložena (oziroma je ta obveznost zanj začela učinkovati) šele po trenutku, ko je tožnik že izpolnil vse obveznosti, za izpolnitev katerih je bila denarna kazen zagrožena, navedena zakonska določba upravnemu organu nalaga tudi odpravo izpodbijanega sklepa. Tožniku po izpolnitvi obveznosti namreč ni mogoče naložiti denarne kazni (ali mu zagroziti z novo denarno kaznijo), saj bi bilo to v nasprotju z (že predstavljenim) namenom te.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 06182-2487/2019-17 z dne 2. 12. 2021, se odpravi.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ), je z izpodbijanim sklepom tožniku naložil plačilo denarne kazni v znesku 10.000,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom, št. 06182-2487/2019-9 z dne 7. 4. 2021 (v nadaljevanju sklep o dovolitvi izvršbe), ter določil rok in način njenega plačila (1. točka izreka), tožnika pozval, da obveznost po 1. točki sklepa o dovolitvi izvršbe izpolni do 15. 3. 2022, po 2. točki omenjenega sklepa pa do 15. 4. 2021 (2. točka izreka), tožniku zagrozil, da bo v primeru, če bo še naprej deloval v nasprotju z naloženo obveznostjo, kot prisilno sredstvo uporabljena nova denarna kazen v znesku 10.000,00 EUR (3. točka izreka) ter navedel, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršbe (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo z inšpekcijsko odločbo, št. 06182-2487/2019-6 z dne 29. 10. 2020 (v nadaljevanju inšpekcijska odločba), tožniku naloženo, da mora v zvezi s hrupom v okolje v PE Restavracija ..., Ljubljana, izvesti ukrepe za odpravo virov čezmerene obremenitve hrupa v okolje, katerega glavni vir so hladilne naprave, in prilagoditi emisije hrupa zakonsko določenim mejnim vrednostim, po končanih ukrepih pa opraviti meritve hrupa s strani pooblaščene organizacije. S sklepom z dne 6. 4. 2021 je bil tožniku rok za predložitev poročila o opravljenih meritvah podaljšan do 30. 7. 2021. Tožnik je dne 21. 5. 2021 prvostopenjskemu organu sporočil, da je izvedel ukrepe za odpravo virov čezmejne obremenitve hrupa v okolje in naročil meritve hrupa pri pooblaščeni organizaciji. Dne 30. 7. 2021 je tožnik prvostopenjskemu organu posredoval poročilo o ocenjevanju hrupa v okolju, z dne 12. 7. 2021, iz katerega izhaja, da izmerjene vrednosti hrupa ne ustrezajo predpisanim mejnim vrednostim. Tožnik je ob tem navedel, da je naročil za protihrupno sanacijo in prosil za podaljšanje roka zaradi situacije s Covid-19. Dne 10. 9. 2021 je tožnik prvostopenjski organ ponovno obvestil, da je začel s sanacijo naprav, ki povzročajo hrup. Dne 28. 10. 2021 je prvostopenjski organ opravil kontrolni inšpekcijski pregled, ob katerem je tožnik izjavil, da je naročil nove agregate, ki naj ne bi bili hrupni. Istega dne je tožnik prvostopenjskemu organu ponovno posredoval že posredovano poročilo o ocenjevanju hrupa v okolju, dne 29. 10. 2021 pa je prvostopenjskemu organu v vednost posredoval potrjeno ponudbo. Ker tožnik še vedno ni izpolnil obveznosti, naloženih z inšpekcijsko odločbo, je prvostopenjski organ uporabil prisilni ukrep in zagrozil z novim.

3.Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi svoje odločbe pojasnjuje, da izpodbijanega sklepa o denarni kazni ni mogoče odpraviti iz razloga, ker je tožnik naknadno, tj. po izteku rokov za izpolnitev obveznosti, dne 6. 12. 2021, zamenjal agregate v restavraciji, s čemer je preprečil prekomerno obremenjevanje okolja s hrupom, ki so ga povzročali agregati hladilnih naprav. Do izpolnitve naloženih obveznosti je prišlo šele po izteku rokov za izpolnitev obveznosti iz 2. točke izreka sklepa o dovolitvi izvršbe, zato mora tožnik plačati zagroženo denarno kazen. Na to ne morejo vplivati niti pritožbene navedene o tem, da tožnik zaradi adaptacije restavracije v letu 2019 in zaradi epidemije bolezni Covid-19 ni mogel prej izpolniti obveznosti.

4.Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo. Pojasnjuje, da je izpodbijani sklep prejel 10. 12. 2021, dne 14. 12. 2021 je prvostopenjski organ obvestil, da so bile opravljene vse obveznosti, naložene z inšpekcijsko odločbo. Naprave so bile zamenjane 6. 12. 2021, meritve so bile opravljene 8. 12. 2021, poročilo o meritvah je tožnik prejel 13. 12. 2021. Meritve so pokazale, da naprave ne povzročajo čezmerne obremenitve okolja s hrupom. Ker so bile napake odpravljene in meritve opravljene pred vročitvijo izpodbijanega sklepa, je tožnik prosil za odpravo izpodbijanega sklepa. Dne 13. 1. 2022 je tožnik prejel sklep, št. 06182-2478/2019-22 z dne 7. 1. 2022 (v nadaljevanju sklep o ustavitvi izvršbe), s katerim je bilo odločeno, da se upravna izvršba zoper tožnika ustavi.

5.Tožnik se sklicuje na 293. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in uveljavlja, da bi moral prvostopenjski organ ob ustavitvi postopka izvršbe odločiti tudi, da se opravljena izvršilna dejanja odpravijo, torej da se odpravi izpodbijani sklep, ki še ni bil izvršen. Če tega ni storil prvostopenjski organ, bi na podlagi tožnikove pritožbe to morala storiti toženka. Toženka je kršila tudi načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP, saj ni upoštevala navedb tožnika glede izpolnitve obveznosti. Denarna kazen ni kazenska sankcija, temveč prisilno sredstvo. Če zavezanec izpolni obveznosti pred plačilom denarne kazni, od njega ni mogoče zahtevati plačila denarne kazni, saj je izgubila svoj namen. Nerelevantno je ob tem, ali je bila obveznost izpolnjena v fazi oprave izvršbe ali preden se je ta začela. Obveznost je bila opravljena, zato je izvršbo treba ustaviti. S tem, ko je sklep o ustavitvi izvršbe postal pravnomočen, izvršbe ni mogoče nadaljevati.

6.Tožnik sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije ter izpodbijani sklep odpravi. Toženki naj naloži tudi povrnitev njegovih stroškov postopka.

7.Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

8.Sodišče je v zadevi dne 21. 8. 2024 izvedlo glavno obravnavo, ki se jo je udeležil tožnik (po pooblaščenki). Toženka je sodišču sporočila, da se glavni obravnavi odpoveduje. Tožnik je na glavni obravnavi vztrajal pri dosedanjih navedbah.

9.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine, ki so priloga tožbe, ter v vse listine v upravnem spisu zadeve.

K I. točki izreka

10.Tožba je utemeljena.

11.Tožnik tožbo vlaga zoper izpodbijani sklep, s katerim mu je bila (na podlagi predhodno izdanega sklepa o dovolitvi izvršbe) izrečena denarna kazen zaradi neizpolnitve obveznosti po inšpekcijski odločbi (hkrati je bil tožniku z izpodbijanim sklepom določen nov rok za izpolnitev obveznosti, zagroženo mu je bilo tudi z novo denarno kaznijo).

12.Kot utemeljeno izpostavlja tožnik, je namen denarnih kazni v upravni izvršbi zagotovitev spoštovanja izvršilnih naslovov. Z njimi se želi vplivati na zavezančevo voljo, da bo zaradi teh (zagroženih ali izrečenih) kazni naknadno vendarle izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Gre torej za psihološko prisilitev, katere namen je z grožnjo posega v zavezančevo premoženje vplivati na njegovo ravnanje. Denarna kazen tako ni kazenska sankcija, ampak prisilno sredstvo1. Že iz predstavljene narave denarne kazni izhaja, da od zavezanca, ki je izpolnil svojo obveznost po inšpekcijski odločbi, ni mogoče zahtevati plačila denarne kazni, saj je ta izgubila svoj namen (ki je bil, kot že navedeno, izključno v prisilitvi zavezanca k izpolnitvi obveznosti)2.

13.V konkretni zadevi je bilo tožniku z inšpekcijsko odločbo naloženo, da v zvezi s hrupom v okolje v PE Restavracija ... izvede ukrepe za odpravo virov čezmerne obremenitve hrupa v okolje, katerega glavni vir hrupa so hladilne naprave, in prilagodi emisijo hrupa zakonsko določenim mejnim vrednostim (1. točka izreka inšpekcijske odločbe), da po končanih ukrepih opravi meritve ravni hrupa v okolje s strani pooblaščene organizacije (2. točka izreka) ter da poročilo o dostavljenih meritvah hrupa v okolje dostavi prvostopenjskemu organu (3. točka izreka). Z inšpekcijsko odločbo so bili določeni tudi roki za izpolnitev navedenih ukrepov (4., 5. in 6. točka izreka inšpekcijske odločbe). S sklepom o dovolitvi izvršbe je bila ugotovljena izvršljivost 1. in 2. točke izreka inšpekcijske odločbe, določen je bil dodaten rok za izpolnitev obveznosti po 1. in 2. točki inšpekcijske odločbe, zagrožena pa je bila tudi denarna kazen. Na obveznosti iz 3. točke inšpekcijske odločbe se sklep o dovolitvi izvršbe ne nanaša.

14.Tožnik je že tekom pritožbenega postopka konkretizirano uveljavljal, da je obveznost izvedbe ukrepov za odpravo virov čezmerne obremenitve hrupa v okolje iz 1. točke izreka inšpekcijske odločbe izpolnil dne 6. 12. 2021 (s tem ko je navedenega dne zamenjal vse sporne naprave) ter da je obveznost izvedbe meritev ravni hrupa v okolje s strani pooblaščene organizacije iz 2. točke izreka inšpekcijske odločbe izpolnil dne 8. 12. 2021 (s tem ko je navedenega dne uredil meritve). Potrditev navedenega izhaja tudi iz listin v upravnem spisu, med katerimi se med drugim nahaja račun, izdan tožniku za nabavo in montažo hladilnih agregatov, na katerem je kot datum opravljene storitve naveden 6. 12. 2021, ter iz Poročila o določanju ravni hrupa v okolju in Poročila o ocenjevanju in vrednotenju hrupa, izdanih s strani pooblaščene organizacije (Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano), iz katerih izhaja, da so bile meritve opravljene dne 8. 12. 2021 ter da nameščeni kondenzacijski enoti ne povzročata čezmerne obremenitve okolja s hrupom. Toženka v drugostopenjski odločbi zatrjevanih dejstev, da je do menjave agregatov in izvedbe meritev hrupa prišlo na navedene datume, ne prereka, zato sta ti dejstvi tudi nesporni.

15.Iz navedenega po presoji sodišča izhaja, da je tožnik svoje obveznosti po 1. točki inšpekcijske odločbe izpolnil dne 6. 12. 2021, po 2. točki inšpekcijske odločbe pa dne 8. 12. 2021. To, da je tožnik svoje obveznosti izpolnil (ne pa tudi kdaj), sicer izhaja tudi iz sklepa o ustavitvi izvršbe, ki ga je izdal prvostopenjski organ in v katerem ta navaja, da je zaradi tožnikove izpolnitve obveznosti nadaljnji izvršilni postopek postal brezpredmeten.

16.Iz upravnega spisa je razvidno, da je prvostopenjski organ izpodbijani sklep, ki je sicer datiran z datumom 2. 12. 2021, odposlal dne 8. 12. 2021, tožniku pa je bil ta vročen 10. 12. 2021.

17.Skladno s prvim odstavkom 293. člena ZUP mora upravni organ v primeru ugotovitve, da je obveznost izpolnjena, upravno izvršbo po uradni dolžnosti ustaviti in opravljena dejanja odpraviti. V konkretnem primeru, ko je bila obveznost plačila denarne kazni z izpodbijanim sklepom tožniku naložena (oziroma je ta obveznost zanj začela učinkovati) šele po trenutku, ko je tožnik že izpolnil vse obveznosti, za izpolnitev katerih je bila denarna kazen zagrožena, navedena zakonska določba upravnemu organu nalaga tudi odpravo izpodbijanega sklepa. Tožniku po izpolnitvi obveznosti namreč ni mogoče naložiti denarne kazni (ali mu zagroziti z novo denarno kaznijo), saj bi bilo to v nasprotju z (že predstavljenim) namenom te3.

18.Ker izpodbijani sklep v upravnem postopku ni bil odpravljen, je sodišče, skladno s pooblastilom iz 65. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in ob ugotovitvi izpolnjevanja tam določenih pogojev (narava stvari to dopušča, podatki postopka pa dajejo za to zanesljivo podlago), sledilo tožbenemu predlogu tožnika in je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo samo.

K II. točki izreka

19.Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora.

20.Izrek o stroških tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

21.Zadeva je bila rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetniška družba, zato se mu v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, povečano za 22 % DDV (odvetniška družba je zavezanec za DDV), skupaj tako v višini 469,70 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnika je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage v veljavnih predpisih ni najti.

22.Priznane stroške je toženka dolžna tožniku povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------

1Prim. J. Podlipnik v Komentarju Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list, Ljubljana 2020, 2. knjiga, stran 855-856

2Ibidem; smiselno enako tudi T. Jerovšek v Zakonu o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Nebra, Ljubljana, 2004, str. 815

3Ibidem.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 293, 293/1

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.