Jedro

Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka ni pomembno, kdaj je tožnik izvedel, da sam ni odgovoren za nastalo škodo, temveč, kdaj je izvedel za tistega, ki je škodo napravil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti 30,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku zaradi posledic škodnega dogodka z dne 27. 11. 2012 v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati 7.550,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2012 dalje do plačila ter mu povrniti stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, in tožeči stranki naložilo, da v 15 dneh plača toženi stranki 30,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila. S sklepom o popravi je sodbo popravilo v delu pravnega pouka.

2. Tožeča stranka s pritožbo sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa iz razloga napačne uporabe materialnega prava, in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo primarno spremeni, tako da ugodi tožbenemu zahtevku ter spremeni izrek o stroških, ali pa sodišču prve stopnje po razveljavitvi izpodbijane sodbe zadevo vrne v novo odločanje z ustreznimi navodili. Ostale pravnopomembne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju.

3. Tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v dogodku dne 27. 11. 2012, ko je bil v prometni nesreči poškodovan kot voznik traktorja, poškodbe pa so nastale tudi na traktorju, zavrnilo zaradi zastaranja odškodninske terjatve (prvi in drugi odstavek 352. člen Obligacijskega zakonika - OZ)1. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče vseh dejanskih in pravnih zaključkov ne povzema, pač pa se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi. Pritožbene navedbe pa presoja, kot sledi.

6. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, lahko oškodovanec uveljavlja odškodninski zahtevek, ko izve za škodo in ima zbrane vse elemente, da lahko določi višino odškodnine. Oškodovancu je pripisati le tisto dejansko védenje, ki ga je bilo glede na njegovo skrbnost in okoliščine razumno pričakovati. Slednje je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in pravilno ugotovilo, da je glede premoženjske škode zanjo izvedel in imel lahko zbrane vse elemente, da je lahko določil višino odškodnine, že kmalu po 27. 11. 2012, kar tudi sicer pritožbeno ni izpodbijano, glede nepremoženjske škode pa najkasneje 11. 1. 2013. Ob dejstvu, da je tožnik tožbo vložil šele 10. 11. 2017, je pravilno zaključilo, da je zahtevek za povračilo premoženjske in nepremoženjske škode zastaral glede na določbo 352. člena OZ, saj je od končanega zdravljenja oziroma od seznanitve tožnika z vsemi elementi nepremoženjske škode, potrebnimi za tožbo, do vložitve tožbe minilo več kot 3 leta, prav tako je zastaral tudi zahtevek za povračilo premoženjske škode, saj je imel tožnik vse podatke o povzročitelju škode in o premoženjski škodi že kmalu po 27. 11. 2012. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se od oškodovanca pričakuje določena stopnja skrbnosti in da mora oškodovanec v primeru, če za škodni dogodek izve, tudi sam poskrbeti, da izve za škodo in njen obseg. Šteje se, da je oškodovanec izvedel za škodo, ko je izvedel ne le, da je škoda nastala, ampak tudi kakšen je njen obseg in višina. Glede povzročitelja škode pa se šteje, da je oškodovanec zanj izvedel, ko je izvedel za okoliščine, pod katerimi v odškodninskem pravu določen subjekt odgovarja za povračilo škode. Zavedanje o povzročitelju škode vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) povzročiteljevega ravnanja, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi v obravnavanem primeru, pri čemer se je upravičeno sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča RS, izraženo v sodbi II Ips 1202/2008 z dne 10. 9. 2012, da riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje zavarovanca tožene stranke protipravno, vselej nosi tožeča stranka (sodba). Sodišče prve stopnje zato upravičeno ni sledilo tožniku, da ni mogel krivde storilca (povzročitelja škode) dokazovati pred decembrom 2015, dokler ni dobil izvedeniškega mnenja v zadevi P 414/2014 (torej 8. 12. 2015)2. Tožnik v postopku ni trdil, da po nezgodi ni vedel, kdo je bil voznik drugega v nesreči udeleženega vozila oziroma povzročitelj škode. Glede na navedbe v tožbi je vedel, da je to bil T. D., glede na navedbo na prvem naroku glavne obravnave, da je od dneva nezgode sam pri sebi vedel za povzročitelja in krivca nezgode, pa se je več kot očitno tudi zavedal o ravnanju te osebe v dejanskem svetu. Navedeno zato nudi zaključek, da je tožnik kot oškodovanec za povzročitelja škode vedel, in to takoj po prometni nezgodi, ki jo je obravnavala policija, ki je izdelala tudi zapisnik o ogledu kraja prometne nezgode. Pravilnega zaključka sodišča prve stopnje glede na zgoraj obrazloženo tožnik ne more izpodbiti s pritožbenimi navedbami, da je iz vseh dokazil razvidno, da so vsi - od policije do T. kot tudi do tožene stranke za izključnega povzročitelja smatrali tožnika - vse do dne, ko je bilo v postopku Okrajnega sodišča v Celju P 414/2014 pridobljeno izvedensko mnenje sodnega izvedenca Š., ki je krivdo pripisal T., sodišče pa jo je nato v sodbi porazdelilo in je tožniku pripisalo 30 % krivdo. Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka namreč ni pomembno, kdaj je tožnik izvedel, da sam ni odgovoren za nastalo škodo, temveč kdaj je izvedel za tistega, ki je škodo napravil3. Zmotno je zato tožnikovo stališče, da je pričel 3-letni subjektivni rok za uveljavljanje predmetnega zahtevka teči 8. 12. 2015, ko je tožnik v sodnem postopku P 414/2014 prejel izvedensko mnenje, ter da se je objektivni rok petih let iztekel 27. 11. 2017, ter da je zato tožba, vložena 10. 11. 2017, pravočasna.

8. Tožnik v pritožbi ponavlja navedbe in prve pripravljalne vloge, da je štel, da je bil odškodninski zahtevek pri toženi stranki vložen 18. 12. 2012, ko je pri toženi stranki na njenem obrazcu ˝Prijava škodnega primera iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti˝ (v nadaljevanju: Prijava) podal opis dogodka. Kot je pojasnila že tožena stranka na glavni obravnavi, je sama Prijava zgolj opis udeleženca prometne nesreče o škodnem dogodku, saj gre za tipski obrazec, ki so ga zavarovanci dolžni za potrebe reševanja zahtevkov tožene stranke izpolniti. Tožena stranka zato na Prijavo (priloga A8) ni bila dolžna tožniku odgovoriti, kot to zmotno meni pritožnik. Na pravilnost odločitve tudi ne vpliva, da tožena stranka na odškodninski zahtevek, ki ga je kasneje tožnik nanjo naslovil, vse do 11. 12. 2017, kljub dvema urgencama, ni odgovorila in da je nanj odgovorila z dnem, ko je v predmetni zadevi odgovorila na tožbo in zavzela stališče, da je zahtevek zastaran. Glede na pravilne zaključke sodišča prve stopnje v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, povzete že zgoraj, je namreč zahtevek zastaral, še preden je tožnik vložil odškodninski zahtevek 20. 2. 2017. 9. Tudi s pritožbenimi navedbami, da tožnika nihče ni resno jemal in da je tožena stranka nanj celo uperila regresni zahtevek za škodo, ki naj bi nastala drugima udeležencema prometne nezgode, ter da je tožnik v sodnem postopku zoper njega zatrjeval in izkazal, da nezgode ni povzročil, tožnik ne more ovreči pravilnih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje. Glede na že zgoraj obrazloženo je zmotno tožnikovo stališče, da samo njegova prejšnja subjektivna zaznavanja o povzročitelju za morebitno tožbo niso mogla zadostovati. Zato ne drži, da bi sodišče, v kolikor bi tožnik takšno tožbo vložil, tožbo zavrglo zaradi nesklepčnosti. Enostavno povedano: zadoščalo bi, da bi tožnik tožbo vložil in v njej zatrjeval, kdo je po njegovem povzročitelj škode in predlagal dokaze, kot npr. zaslišanje strank in prič, listinske dokaze, pridobitev izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke in izvedenca medicinske stroke, ogled kraja prometne nezgode. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ni potrebno zavedanje o protipravnosti ravnanja povzročitelja škode, zato ni relevantno pritožbeno izpostavljeno, da so vsi krivili tožnika, tako da tudi sam ni več vedel, kdo je kriv oziroma ali je kriv on ali ne. Po obrazloženem se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnikom, da je bilo razmišljanje o vložitvi tožbe pred dnem 8. 12. 2015 preuranjeno, saj da podatkov in dokazil o krivcu oziroma o tem, da je krivec nekdo drug kot tožnik, ni bilo. In ne drži, da je stališče sodišča iz izpodbijane sodbe (točka 20) popolnoma nerealno in da, če bi bilo v resnici tako, bi bila situacija v odškodninskih sporih nevzdržna, saj bi se vsi povprek bili primorani tožariti. Ne drži torej, da je nemogoče zahtevati povrnitev škode, če ni trdnega dokaza o tem, kdo jo je povzročil. Po takem stališču bi bilo nemogoče zahtevati plačilo odškodnine za škodo v primerih, ko povzroči škodo voznik neznanega vozila. Zmotnost takega stališča izkazuje 39. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), na podlagi katerega lahko oškodovanec terja plačilo odškodnine za škodo od Slovenskega zavarovalnega združenja za škodo, ki jo povzroči neznano vozilo. Pritožbeno sodišče zato ne more slediti pritožniku, da se sodišče ne ukvarja z ugibanji morebitnih tožnikov; da se tožba vloži, ko ima nekdo zadosti trdne dokaze, da bo lahko svoj zahtevek utemeljil in izkazal; ter da bi bilo vsakršno drugo ravnanje golo pravdanje, tožbarjenje, ki se smatra celo za psihično motnjo. To, da je takrat že tekel sodni postopek zoper tožnika, ni bila ovira za vložitev tožbe. Glede na že zgoraj obrazloženo in glede na trditve tožnika v tožbi, da je že v Prijavi pojasnil, da je krivec za nesrečo voznik Tuarega in ne on, se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbo, da je nemogoče zaključiti, da je tožnik vedel, da ni krivec za nesrečo, da je krivec zavarovanec tožene stranke, in tudi ne sprejema pritožnikovega stališča, da je šele s prejemom mnenja sodnega izvedenca v zadevi Okrajnega sodišča v Celju P 414/2014 resnično in dokazljivo izvedel, da je krivec T., in da tega prej ni mogel zatrjevati v posebni tožbi, ter da bi to bilo tudi nesmiselno, glede na to, da je sodni postopek tekel zoper njega. Zmotno je zato nadaljnje sklepanje pritožbe, da zgolj dejstvo, da je tožnik bil v nesreči udeležen in da je poznal njen potek, ni okoliščina, iz katere bi lahko objektivno že pred prejemom mnenja izvedenca vedel, da je krivec točno določena oseba, in sicer T.. Ne drži, da tožnik tožbe ni mogel vložiti, saj da ni imel nobenega dokaza o povzročitelju škode. Tožnik je vedel, kdo je vozil nasproti vozeče vozilo, udeleženo v prometni nezgodi, in torej, kdo je povzročitelj škode, kot že rečeno, pa bi lahko v (pravočasno vloženi) tožbi predlagal že zgoraj navedene dokaze. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da tožnik tudi ne bi zmogel trpeti stroškov tožbe, v katero že v samem začetku postopka pred sodiščem ne bi bil prepričan, pri čemer navaja, da se vidi, da je ves čas upravičen do brezplačne pravne pomoči, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva, saj bi tožnik lahko tudi že prej zaprosil za brezplačno pravno pomoč.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in glede pravočasnosti vložitve tožbe pravilno upoštevalo 352. člen OZ. Pritožnik glede na že zgoraj obrazloženo, da je sama Prijava zgolj opis udeleženca prometne nesreče o škodnem dogodku, in obrazloženo še v nadaljevanju zmotno meni, da je bilo zastaranje pretrgano 18. 12. 2012, ko je pri zavarovalnici oddal Prijavo - opis dogodka, in se, glede na samo vsebino Prijave, zaman sklicuje na svojo nevednost, da ga bo tožena stranka obravnavala zgolj pri ugotavljanju njegove odgovornosti. Tudi to, da je tožnik v zadevi P 414/2014 v odgovoru na tožbo navedel, da nezgode dne 27. 11. 2012 ni povzročil, da je sam oškodovanec, ne pomeni, kot navaja v pritožbo, da je tožnik ponovno izvajal dejanje v smislu ugotovitve, zavarovanja in izterjave svoje terjatve, kar povzroči pretrganje zastaranja po členu 365 OZ. Tožnikovo stališče o pretrganju zastaranja z vložitvijo Prijave in odškodninskega zahtevka pri tožbeni stranki je zmotno iz razloga, ker OZ v 368. členu določa, da za pretrganje zastaranja ne zadostuje, da upnik pisno ali ustno zahteva od dolžnika, naj izpolni obveznost. Po 365. členu OZ se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev.4 Glede na 368. člen OZ torej za pretrganje zastaranja ne zadostuje, da upnik pismeno ali ustno zahteva od dolžnika, naj izpolni svojo obveznost. Zato tudi vložitev odškodninskega zahtevka pri toženi stranki ni pretrgala zastaranja.5

11. Nenazadnje ne drži, da je popolnoma zgrešen zaključek sodišča o tem, da je bila nematerialna škoda znana najkasneje 11. 1. 2013. Po utrjeni sodni praksi se šteje, da je obseg nepremoženjske škode mogel oškodovancu biti znan, ko je zdravljenje zaključeno in se je zdravstveno stanje oškodovanca objektivno gledano tako ustalilo, da je bilo mogoče opredeliti višino tožbenega zahtevka. Ni niti nujno, da je zdravljenje poškodb v celoti končano. Zadostuje, da je oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizirano do mere, ki dopušča opredelitev škode. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo utemeljeno sledilo izvedenki, da se je zdravljenje tožnika zaradi posledic prometne nesreče glede na naravo in težo poškodb (pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev, da je tožnik utrpel udarnino trebuha v žlički in da je možno, da je škodni dogodek lahko prehodno sprožil bolečine v vratu, še zlasti glede na to, da je bila tožnikova vratna hrbtenica že predhodno degenerativno spremenjena) zaključilo najkasneje 11. 1. 2013. Zgolj z navedbo, da kot je trdil, je zaradi obravnavanega dogodka utrpel vrsto posledic na zdravju, saj je bolečine (lahko da tudi povezane z drugimi zdravstvenimi težavami, ki mu jih ne manjka) trpel veliko dlje kot do tega dne in pojavila se mu je vrsta drugih težav, aktivnega zdravljenja pa pravzaprav nikoli v zvezi s tem škodnim dogodkom ni bil deležen, tožnik ne more ovreči zaključka izvedenke, ki je mnenje podala jasno in obrazloženo ter odgovorila prepričljivo na pripombe tožeče stranke. Ne drži, da tožnik izvedenki sam kot laik zdravstvene stroke ni mogel enakovredno oporekati, saj bi ji lahko oporekal z drugim mnenjem strokovnjaka. Prav tako ni utemeljen očitek, da je iz izpodbijane sodbe razvidno, da se je sodišče glede zatrjevane nematerialne škode ukvarjalo le s telesnimi bolečinami tožnika in je pri tem povsem spregledalo drugo obliko priznane škode, konkretno strah, ki ga je tožnik navajal in posttravmatski stres, ki da ga trpi še danes. Sodišče je tudi glede trditev o strahu utemeljeno sledilo izvedenki, da je šok in strah ob dogodku nedvomno izzvenel glede na utrpele poškodbe, in da v kolikor bi tožnik ob dogodku utrpel strašen šok, bi zdravnica to kot diagnozo kot posledico škodnega dogodka sigurno zapisala. Pritožnik prvič šele v pritožbi navaja, da je utrpel tak šok, da mu je zagotovo nastal posttravmatski stres. Ker ne izkaže pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP, so te navedbe nedopustne, posledično pa ni utemeljen očitek, da sodišče teh posledic ni ugotovilo. Neutemeljen je tudi očitek, da bi sodišče za določitev trajanja sekundarnega strahu moralo angažirati sodnega izvedenca s področja psihologije ali psihiatrije, saj da je izvedenka dr. M. S. specialistka kirurginja – travmatologinja. Tožeča stranka, ki je sicer v tožbi predlagala angažiranje izvedenca travmatologa, ni imela pripombe na izvedensko mnenje v smeri, da izvedenskega mnenja ni moč upoštevati, ker ga ni podal izvedenec psiholog oziroma psihiater, zato je za tako zatrjevanje prepozna, pa tudi po zaslišanju izvedenke na naroku ni imela pripomb na podano odgovore izvedenke niti ni predlagala novih dokazov - angažiranja izvedenca psihologa ali psihiatra. Prav tako ni uveljavljala kršitev pravdnega postopka. Sodišču prve stopnje se upravičeno ni porodil dvom o pravilnosti podanega mnenja, saj je mnenje jasno in obrazloženo, zato je utemeljeno sledilo izvedenki. Glede šoka in strahu je navedla, da se je tožnik lahko v trenutku ustrašil, potem pa je ta strah nedvomno izzvenel glede na utrpele poškodbe, in nato na vprašanje, ali se je ob dejstvu, da je tožnik imel že predhodno slabe izkušnje s T. D. ter če je v zvezi s tem povezano, da bi bil njegov strah dlje trajajoč, odgovorila, da tega ne more oceniti in da tega verjetno tudi izvedenec psihiater ne bi mogel v taki obliki podati. Na vprašanje, ali je zaradi tega strah hujši in daljši, pa je odgovorila, da je to odvisno od osebnostnih lastnosti vsakega posameznika. Dejstvo pa je, da primarni strah zaradi škodnega dogodka zaradi tega bistveno ne bi bil daljši. Izpostavila je, da je tožnik že predhodno jemal psihiatrično terapijo Ladiomil, tako da ne more reči, da je bil tožnik sploh v hudem šoku ali ni bil; če bi bil, pa bi zdravnica to napisala, saj je bila po njeni oceni zelo skrbna in bi navedeno kot diagnozo kot posledico škodnega dogodka zapisala. Na podlagi zgoraj navedenega in razlogov, navedenih v izpodbijani sodbi, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se je zdravljenje tožnika zaradi posledic prometne nesreče glede na naravo in težo poškodb zaključilo najkasneje 11. 1. 2013. 12. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka mora v posledici neuspeha s pritožbo sama kriti svoje pritožbene stroške, toženi stranki, ki je obrazloženo odgovorila na pritožbene navedbe, zaradi česar so stroški v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo potrebni pravdni stroški, pa mora povrniti stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo materialne stroške v priglašeni višini 30,00 EUR za fotokopiranje in poštnino (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prvi odstavek 352. člena OZ določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Drugi odstavek istega člena pa določa, da v vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala. Navedeni določbi se uporablja glede na določbo petega odstavka 357. člena OZ, po katerem neposredni zahtevek tretjega oškodovanca proti zavarovalnici zastara v enakem času, v katerem zastara njegov zahtevek proti zavarovancu, ki je odgovoren za škodo. 2 V pravdni zadevi P 414/2014 je, kot je razvidno iz v spis vložene sodbe, Slovensko zavarovalno združenje tožilo F. M. zaradi plačila 6.632,12 EUR s pripadki. 3 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 162/98 z dne 25. 3. 1999. 4 Kot primer je v komentarju 366. člena OZ navedeno: uveljavitev ugovora v pobot v pravdi, obvestitev drugega o pravdi, priglasitev terjatve v postopku prisilne poravnave ali v stečajnem postopku, uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, predlog za prisilno izvršbo ali zavarovanje, dejanja v upravnem postopku, predlog za arbitražni postopek oziroma tožba v arbitražnem postopku (Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003). 5 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 168/98.