Jedro

Zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni štelo za izkazano, da je storilec vzbudil razumen dvom v pravilnost domnevanega dejstva, da je on storil prekršek, ne pomeni, da sodišče ni raziskovalo oziroma ugotavljalo tudi dejstva, ki so storilcu v korist.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo z zahtevo za sodno varstvo izpodbijani plačilni nalog Specializirane enote za nadzor prometa z dne 8. 6. 2020 po uradni dolžnosti spremenilo glede pravne kvalifikacije tako, da je storilca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki osmega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), sicer pa zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani plačilni nalog v delu glede izrečene sankcije globe v višini 250,00 EUR in stranske sankcije treh kazenskih točk potrdilo. Storilcu je tudi naložilo plačilo stroškov postopka - sodne takse v višini 90,00 EUR in stroškov pričnine v višini 5,40 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločitve o višini globe, kazenskih točkah in odločitve o plačilu stroškov (1. do 4. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) ter predlaga, da pritožbeno sodišče postopek o prekršku zoper njega ustavi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma je potrebno v zvezi s storilčevimi pritožbenimi navedbami, da se njegova zadeva po vloženi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog Specializirane enote za nadzor prometa z dne 8. 6. 2020 vodi pod dvema različnima opravilnima številkama in sicer ZSV 477/2020 in ZSV 862/2021, pojasniti, da že iz 2. točke obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi o storilčevi zahtevi za sodno varstvo že enkrat odločilo s sodbo ZSV 477/2020 z dne 22. 6. 2021, ki pa jo je Višje sodišče v Celju s sklepom PRp 134/2021 z dne 23. 9. 2021 razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, ker v predhodni sodbi niso bili navedeni razlogi o storilčevi krivdi, sedaj pa je sodišče prve stopnje o storilčevi zahtevi za sodno varstvo odločilo s sodbo ZSV 862/2021 z dne 29. 12. 2021 in je tako povsem normalno, da je sodbo izdala in podpisala ista okrajna sodnica. Zoper storilca se torej ne vodita dve zadevi v zvezi z istim plačilnim nalogom oziroma zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog, pač pa je zadeva dobila novo opravilno številko po razveljavitvi prvotne sodbe na pritožbenem sodišču, ker tako določajo pravila Sodnega reda (SR). V nobenem primeru pa izpostavljena dejstva ne predstavlja podlage za odpravo izpodbijane sodbe in ustavitev postopka o prekršku zoper storilca, kot zmotno meni storilec.

5. Sicer pa je v predmetni zadevi plačilni nalog Specializirane enote za nadzor prometa z dne 8. 6. 2020 bil storilcu izdan zaradi prekrška po 4. točki sedmega odstavka 46. člena ZPrCP v zvezi z 8. členom ZPrCP. Voznik motornega vozila znamke BMW, tip 740 z registrsko oznako SG ... je namreč na avtocesti A1, na odseku 38, pri kilometru 7500, izven naselja D., mimo stacionarnega radarja peljal s hitrostjo najmanj 142 km/h, čeprav je na tem odseku omejitev hitrosti omejena na 100 km/h, lastnik navedenega vozila pa je v času storitve prekrška bil storilec. Ker prvi odstavek 8. člena ZPrCP določa, da se v primeru, če je prekršek zoper varnost cestnega storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma uporabnik vozila, razen če dokaže oziroma sodišču vzbudi razumen dvom, da očitanega prekrška ni storil, so neutemeljene pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba temelji na nikoli z ničemer dokazanimi trditvami prekrškovnega organa. Sodba namreč temelji na domnevni iz 8. člena ZPrCP, ki je storilec v predmetnem postopku z navedbami in priloženimi dokazi ni uspel ovreči. 6. Storilec je sicer v zahtevi za sodno varstvo zanikal, da je 4. 6. 2020 ob 16.50 uri storil kakršenkoli prekršek in trdil, da v tem času ni vozil osebnega vozila, s katerim je bil storjen prekršek. Po navedbah v zahtevi za sodno varstvo je bil tega dne od 15.30 do 16.15 ure v M. d.o.o. v ambulanti v ..., kamor je peljal sina na cepljenje proti klopnemu meningoencefalitisu. Po opravljenem cepljenju je bil na obisku pri A. A. s.p. v ..., domov pa se je vrnil okoli 18.30 ure, kar lahko potrdi njegova žena. Trdil je tudi, da je za prevoz tega dne uporabljal družinski osebni avtomobil znamke Kia Sportage. V dokazne namene je priložil potrdilo o cepljenju in kopijo računa za plačilo cepljenja, na katerem je navedena oseba B. B. in lahko potrdi, da je bil v kritičnem trenutku prisoten v ambulantni pri cepljenju svojega otroka, predlagal pa je tudi zaslišanje prič C. C., dr. med. in A. A. 7. Sodišče prve stopnje je dopolnilo dokazni postopek in zaslišalo storilca ter priči B. B. in A. A., prebralo izpodbijani plačilni nalog z opisom dejanskega stanja s fotografijo prekoračitve hitrosti, potrdilo o cepljenju in račun za cepljenje za storilčevega sina, spletno stran AMZS glede razdalj med kraji, seznam vodenih postopkov o prekršku za storilca, izpis iz evidence pravnomočnih sodb in ostale listine v spisu ter na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka ugotovilo, da storilec ni uspel vzbuditi razumnega dvoma v resničnost domnevanega dejstva, da je 4. 6. 2020 ob 16.50 uri vozil svoj osebni avtomobil na avtocesti A 1 na odseku, kjer je s prometnim znakom hitrost vožnje omejena na 100 km/h, s hitrostjo najmanj 142 km/h. Ugotovilo je namreč, da izdani račun za cepljenje otroka ne izkazuje, da storilec ne bi mogel storiti očitanega prekrška, saj je bil račun izdan ob 15.42 uri, prekršek pa je bil storjen ob 16.50 uri, kar je dobro uro po izdaji računa, po podatkih AMZS pa znaša razdalja med krajema ... in ..., kjer je bil storjen prekršek, 68,3 km in jo je mogoče prevoziti v uri in devetih minutah vožnje. Poleg tega storilčevih trditev tudi nista potrdili z njegove strani predlagani priči. Priča B. B., ki se zaradi časovne oddaljenosti dogodka in številnih ljudi, ki prihajajo v ambulanto, se namreč ni spomnila, komu je izdala račun dne 4. 6. 2020 ob 15.42 uri, ki se glasi na ime storilčevega sina. Prav tako pa priča A. A. ni mogel potrditi, da je bil storilec s svojim sinom pri njemu točno 4. 6. 2020 v času med 16.30 in 18.00 uro. K temu pa velja dodati, da izdani račun tudi ne dokazuje, da je sina na cepljenje peljal ravno storilec. Ob takih ugotovitvah oziroma zaključkih, na katere je pritožbeno sodišče vezano, saj sodbe o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo glede na določbe drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pravilen in prepričljivo obrazložen zaključek prvostopenjskega sodišča, da storilec z navedbami v zahtevi za sodno varstvo in priloženimi dokazi, pri sodišču ni uspel vzbuditi razumnega dvoma o tem, da je tudi dejansko storil prekršek.

8. Ker sodbe o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, so neupoštevne pritožbene navedbe, da se v izogib obširnemu ponavljanju v celoti sklicuje na vsebino zahteve za sodno varstvo z dne 12. 6. 2020, saj s tem uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje jasno in razumljivo odgovorilo na vse ostale pravno relevantne navedbe storilca v zahtevi za sodno varstvo.

9. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da je sedaj ugotovil, da je bil voznik v kritičnem času D. D., rojen ..., ki si je po predhodnem dogovoru s storilčevo ženo izposodil vozilo, s katerim je bil storjen prekršek in ga tudi vrnil še preden se je storilec vrnil domov, zaradi česar ni vedel, da je bilo vozilo v času njegove odsotnosti udeleženo v prometu, pa pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da gre pri tem za pritožbene novote. Take navedbe je storilec podal prvič šele v pritožbi zoper sodbo sodišču prve stopnje ZSV 477/2020 z dne 22. 6. 2021, vendar kljub zatrjevanju, da je za to dejstvo izvedel šele sedaj, ni pojasnil, kdaj naj bi se to zgodilo. Tako ni mogoče šteti, da je storilec z verjetnostjo izkazal, da navedenega dejstva ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar pomeni, da so take pritožbene navedbe nedovoljene in neupoštevne (tretji odstavek 157. člena ZP-1).

10. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z načelom materialne resnice, ki sodišču nalaga, da mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe in da mora enako skrbno preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Storilec namreč v pritožbi ne pojasnjuje, katere dejstva, ki naj bi mu bila v korist, sodišče prve stopnje ni raziskalo, iz spisovnega gradiva pa je razvidno, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze, ki jih je predlagal storilec razen zaslišanja priče C. C., vendar je tak dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben s prepričljivo obrazložitvijo, ki izhaja iz 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni štelo za izkazano, da je storilec vzbudil razumen dvom v pravilnost domnevanega dejstva, da je on storil prekršek, ne pomeni, da sodišče ni raziskovalo oziroma ugotavljalo tudi dejstva, ki so storilcu v korist. Storilec pa prav tako ne pojasni kako naj bi sodišče kršilo svojo dolžnost poskrbeti, da nevednost ali nepoučenost državljana RS, ki je v konkretnem primeru brez zagovornika, ne bi bilo v škodo pravicam, ki mu gredo v postopku.

11. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tarifne številke 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jih je dolžan plačati na način in v roku, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.