Jedro

Oškodovančeva soodgovornost zmanjšuje povzročiteljevo odgovornost na obseg deljene odgovornosti. Stopnja krivde odgovorne osebe in oškodovanca nima vpliva.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvo sodišče je toženca obsodilo na plačilo odškodnine v višini 25.000,00 SIT in mu naložilo povrnitev tožnici nastalih pravdnih stroškov v višini 75.342,25 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prve sodbe dalje. V presežku, za 25.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Z neizpodbijanim delom sodbe je prvo sodišče zavrnilo tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. S sklepom, ki prav tako ni izpodbijan, pa je tožnico oprostilo plačila sodnih taks.

Zavrnilni del prve sodbe pravočasno izpodbija tožnica, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu zahtevku oz. podredno razveljavitev z vrnitvijo v ponovno sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da iz dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v kazenskem postopku, ne izhaja sokrivda tožnice. V nobenem primeru pa eventuelna sokrivda ne dosega 50 %. Zato je tožnica upravičena do celotne odškodnine in pravdnih stroškov.

Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je zahtevek na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi škodnega dogodka.

Pravila odškodninskega prava sicer nalagajo povrnitev škode tistemu, ki jo je povzročil. Vendar tiste škode, katera izvira iz oškodovančeve sfere, torej iz njegovega nedopustnega ravnanja, za katerega je sam odgovoren, ni dolžan povrniti povzročitelj, temveč ima oškodovanec pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

Oškodovančeva soodgovornost torej zmanjšuje povzročiteljevo odgovornost (1. odstavek 192.člena Zakona o obligacijskih razmerjih).

Na obseg deljene odgovornosti stopnja krivde odgovorne osebe in oškodovanca nima nobenega vpliva. Treba je torej ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega ravnanja.

Na obseg tožničinega prispevka k nastanku škode kažejo naslednja ugotovljena dejstva: - da je tožnica začela konflikt s tem, da se je sprla z R. J, - da je prišla za R., ki se je zatekla k tožencu, - da je s seboj prinesla palico, - da se kljub toženčevim opozorilom, naj se umakne z njegove zemlje, vztrajala na mestu, - da je toženca udarila s palico.

Ob ugotovljenem iz kazenskega spisa tudi izhaja, da je tožnica med nošenjem toženca udarjala po nogah, ko pa je toženec tožnico izpustil, ga je udarila še po glavi. Šele nato je toženec tožnici palico odvzel, ter jo še v tem stanju razdraženosti dvakrat udaril po hrbtu.

Da je tožnica s svojim ravnanjem dala povod tožencu, da je izvršil protipravno dejanje, je upoštevalo tudi kazensko sodišče, katero je ravno zaradi sokrivde tožnice, ki je ustvarila prvokativno situacijo, ter njenega izzivanja, tožencu izreklo le sodni opomin.

Glede na navedeno tožnica ne more uveljavljati, da ni kriva oz. da ni prispevala k nastanku škode. Prvo sodišče je namreč na podlagi prepričljivo ugotovljenega poteka dogodkov pravilno ovrednotilo vzročno zvezo med škodnim ravnanjem obeh pravdnih strank pri nastanku škode ter samo škodo. Zato je tudi pravilno razmejilo obseg prispevka obeh udeležencev škodneg dogodka.

Soodgovornost tožnice je torej v tem, da je izzvala prepir, ki je prerasel v fizično obračunavanje, v katerem je dobila poškodbe. Ob takšnih ugotovitvah pa je razdelitev odgovornosti 50 % na strani toženca in 50 % na strani tožnice ustrezna njunemu prispevku k nastanku škode.

Ker je prvo sodišče ugotovilo, da pravična denarna odškodnina predstavlja v celoti zahtevan znesek, se s vprašanjem, ali gre v danem primeru za škodo v pravno priznani obliki, in utemeljenostjo višine, pritožbeno sodišče ni moglo ukvarjati. Eventuelna drugačna odločitev bi namreč predstavljala kršitev 374. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po katerem sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila le sama.

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena niti do povrnitve stroškov, ki so ji nastali v zvezi z njeno vložitvijo (1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 154. čl. istega zakona).