Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik z zatrjevanjem, da mora preživljati brezposelno ženo in otroka ter plačevati stanovanjske kredite, ni izkazal pogoja za izdajo začasne odredbe iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, da je začasna odredba potrebna, da prepreči nastanek nenadomestljive škode. Pravilno je stališče, da škoda zaradi nenadne brezposelnosti (izpad dohodka) sama po sebi ni nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda, saj bo v primeru uspeha s predmetnim individualnim delovnim sporom tožnik lahko uveljavil vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Na opredelitev škode kot nenadomestljive oziroma težko nadomestljive ne vplivajo obveznosti iz naslova stanovanjskega kredita niti dejstvo, da bo do eventualne povrnitve nastale škode v okviru prisojene reparacije prišlo šele v prihodnosti. Ker že ta pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, izdaja regulacijske začasne odredbe glede na sodno prakso in prakso Ustavnega sodišča ni mogoča, glede na to presoja obstoja dodatnega pogoja možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja (reverzibilnosti) s strani pritožbenega sodišča ni bila potrebna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka zavarovanja po predlogu za izdajo začasne odredbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe: 1. z zadržanjem učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do pravnomočne odločitve o tem predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe; 2. da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od dneva vložitve predloga za izdajo začasne odredbe do pravnomočne odločitve o predlogu za njeno izdajo ohraniti/prijaviti v zavarovanje pri ZZZS; 3. da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od dneva vložitve predloga za izdajo začasne odredbe do pravnomočne odločitve o tem predlogu obračunati mesečna nadomestila plač; 4. da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od dneva vložitve predloga za izdajo začasne odredbe do pravnomočnosti odločitve o njenem predlogu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, z izjemo omogočanja opravljanja dela; 5. z zadržanjem učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi z izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po pravnomočnosti odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe ter s priznanjem pravic iz delovnega razmerja do pravnomočno zaključenega delovnega spora; 6. za izrek denarne kazni v višini 10.000,00 EUR, če tožena stranka ne bo ravnala v skladu s to začasno odredbo, z rubežem njenega razpoložljivega dobroimetja na njenem računu oziroma z rubežem in cenitvijo njenih premičnih stvari; 7. za plačilo tožnikovih stroškov postopka; 8. pri čemer pritožba in ugovor ne zadržita izvršitve začasne odredbe ter 9. začasna odredba v točki 5 velja do pravnomočno končanega tega postopka oziroma drugačne odločitve sodišča (I. točka izreka). Sklenilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka zavarovanja (II. točka izreka).

2. Zoper sklep zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik. Poudarja, da je ob vložitvi tožbe predlagal izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 113. člena ZDR-1, tj. zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi do pravnomočne odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe po ZIZ, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker ni ugotovilo nespornega dejstva, da je tožnik predsednik sveta delavcev toženke, kar izhaja iz več predloženih listin, prav tako ni ugotovilo, da je bila podana zahteva za zadržanje učinkovanja prenehanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter da je svet delavcev podal negativno mnenje k odpovedi. Sklicuje se na posebno pravno varstvo predstavnikov sveta delavcev pred odpovedjo. Sklicuje se na tretji odstavek 113. člena ZDR-1, po katerem se zadržanje učinkovanja odpovedi podaljša do pravnomočne odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe, sodišče prve stopnje pa ga ni uporabilo ter za to ni navedlo nobenih razlogov, zaradi česar zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s presojo predloga s stališča 270. in 272. člena ZIZ pa pove, da je v predlogu zatrjeval, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, kar je konkretno opredelil skozi prizmo brezposelnosti in bolezenskega stanja žene ter preživljanja dveh mladoletnih otrok. Glede izkazanosti stanovanjskega kredita se sklicuje na bančne izpiske za obdobje julij-september 2021. Po njegovem mnenju je treba pri nastanku težko nadomestljive škode gledati na trenutek nastanka škode, in ne na trenutek njene odprave (uspeh v delovnem sporu). Nasprotuje obrazložitvi, da mu ni onemogočena zaposlitev pri drugem delodajalcu, saj to ne zadostuje glede na podano izredno odpoved, ki negativno vpliva na zaposlitvene možnosti. Protispisnost zatrjuje v zvezi s trditvami in dokazovanjem trenutnega premoženjskega stanja in obveznosti preživljanja. Navaja, da je bil v času vložitve predloga prijavljen v obvezna socialna zavarovanja. Nasprotuje stališču, da prispevkov in davkov ni mogoče terjati nazaj v primeru odpada pravne podlage, saj je to mogoče po 190. členu OZ. Trdi, da so izpolnjeni pogoji po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Meni, da kontradiktorni postopek ni potreben, saj izpodbijana odpoved ne temelji na veljavnem pravnem redu RS, glede na to pa je regulacijska začasna odredba potrebna za preprečitev težko nadomestljive škode. Navaja, da zahtevek v začasni odredbi ni enak tožbenemu zahtevku (obseg in višina pravnega varstva). Vztraja, da začasno odredbo utemeljuje predvsem na tretjem odstavku 113. člena ZDR-1, v katerem so urejena materialnopravna upravičenja, ki pripadajo delavcu v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijanemu sklepu očita, da ne vsebuje razlogov za zavrnitev predloga za čas do pravnomočne odločitve o predlogu za začasno odredbo. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka zavarovanja zaradi nepravilne odločitve o predlogu. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu ugodi in toženki naloži stroške postopka zavarovanja, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijani sklep vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z ugotovitvami glede tožnikovega premoženjskega stanja in obveznosti preživljanja.

7. Sodišče prve stopnje je izhajajoč iz 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1) pravilno uporabilo 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl. – ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Pravilno je ugotovilo, da ni podan pogoj iz drugega odstavka navedenega člena, zato se ob zahtevi, da morata biti kumulativno podana pogoja po prvem in drugem odstavku, pravilno ni ukvarjalo z obstojem verjetnosti terjatve tožnika.

8. Tožnik se materialnopravno zmotno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati o začasni odredbi, ki jo je predlagal na podlagi 113. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl., ZDR-1). Ta v tretjem odstavku določa, da če predstavnik delavcev v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primerih iz prvega odstavka tega člena (če sindikat, svet delavcev ali delavci, ki so izvolili predstavnika delavcev, podajo negativno mnenje v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in predstavnik delavcev pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi), in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Iz tožnikovih (tudi pritožbenih) navedb in listin v spisu izhaja, da je učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki že zadržano po navedeni določbi (prim. zahtevo z dne 16. 9. 2021 - listina A 8, negativno mnenje z dne 10. 9. 2021 A 9 in sklep z dne 16. 9. 2021 - A 2), zato sodišče prve stopnje o tem pravilno ni odločalo. Sicer pa bi tako zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi lahko trajalo le do odločitve sodišča o predlogu za začasno odredbo, tako da z izdajo predmetnega sklepa, s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe po ZIZ, pogoji za to niso več podani.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik z zatrjevanjem, da mora preživljati brezposelno ženo in otroka ter plačevati stanovanjske kredite, ni izkazal pogoja za izdajo začasne odredbe iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, da je začasna odredba potrebna, da prepreči nastanek nenadomestljive škode. Pravilno je stališče, da škoda zaradi nenadne brezposelnosti (izpad dohodka) sama po sebi ni nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda, saj bo v primeru uspeha s predmetnim individualnim delovnim sporom tožnik lahko uveljavil vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Na opredelitev škode kot nenadomestljive oziroma težko nadomestljive ne vplivajo obveznosti iz naslova stanovanjskega kredita niti dejstvo, da bo do eventualne povrnitve nastale škode v okviru prisojene reparacije prišlo šele v prihodnosti. Ker že ta pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, izdaja regulacijske začasne odredbe glede na sodno prakso in prakso Ustavnega sodišča ni mogoča, glede na to presoja obstoja dodatnega pogoja možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja (reverzibilnosti) s strani pritožbenega sodišča ni bila potrebna.

10. Zavrniti je treba tudi pritožbene trditve o tem, da je podan pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, da dolžnik (toženka) z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe v zvezi s tem navedel, da je toženka velika družba, ki je v letu 2020 ustvarila 46.097.619,06 EUR prihodkov od prodaje, zaradi česar z izdajo začasne odredbe, ki je mesečno ovrednotena na slabih 2.000,00 EUR, ne bi utrpela hujših posledic, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku, na strani katerega bi bilo ogroženo preživljanje družine ter poplačilo treh kreditov. Ker tožnik ni verjetno izkazal težko nadomestljive škode v zvezi s preživljanjem družine oziroma plačevanjem stanovanjskih kreditov, ni mogoče opraviti zahtevanega tehtanja interesov obeh strank. Tudi sicer ni mogoče šteti, da bi bila škoda toženke ob izdani začasni odredbi minimalna, saj bi z ohranitvijo veljavnosti odpovedane pogodbe o zaposlitvi in obveznosti na tej podlagi prav gotovo trpela neugodne posledice, nenazadnje v izhodišču velja, da je vsak poseg v ustavno zavarovano lastninsko pravico za lastnika škodljiv.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

14. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1).