Jedro

V okviru izpolnjevanja predpostavk za utemeljenost denacionalizacijskega zahtevka na podlagi 4. člena ZDen za premoženje, podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, je vlagatelj dolžan izkazati tako lastništvo premoženja v času podržavljenja kot tudi dejstvo prehoda tega premoženja v eno od oblik podržavljenega premoženja, to je v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino. Presoja tožene stranke in sodišča prve stopnje, da revident v obravnavanem primeru navedenih predpostavk ni izkazal, sodi v okvir ugotavljanja popolnega in pravilnega dejanskega stanja, ki pa glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ne more biti predmet preizkusa v revizijskem postopku.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19. 7. 2007, s katero je ta ugodila pritožbi SOD, d. d., odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 8. 5. 2007, in zavrnila revidentov zahtevek za denacionalizacijo 50 % deleža upravičenca A.A. na podržavljenem podjetju B., ... Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odpravljeno odločbo sicer odločil, da upravičencu A.A. za podržavljeno premoženje polovice podjetja B. pripada odškodnina v višini 48.558,51 USD.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da revident v upravnem postopku ni uspel dokazati, da je bilo njegovemu pravnemu predniku podržavljeno premoženje z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Zavrača tožbeni ugovor o nasprotju med razlogi izpodbijane odločbe tožene stranke in navaja, da tožena stranka ugotavlja, da je revident sicer izkazal, da je bil njegov pravni prednik solastnik obravnavanega podjetja leta 1941, ni pa izkazal, da mu je bilo to premoženje tudi podržavljeno, torej, da je bil lastnik premoženja v času, ko je to prešlo v državno last. Navaja tudi, da mora stranka, ki se sklicuje na prisilni ukrep državnega organa brez pravnega naslova tak ukrep izkazati z okoliščinami iz petega odstavka 8. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen tako, da se ustvari prepričanje o tem, da je premoženje bilo odvzeto pod videzom izvrševanja pooblastil državnega organa, torej prisilno in neodplačno. V tej zadevi revident podržavljenja predmetnega premoženja ni izkazal. 3. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da vrednost denacionalizacijskega zahtevka znaša 48.558,51 USD. Revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da gre za napačno uporabo materialnega prava pri dokazni oceni predloženih dokazov (izpiskov iz sodnega registra za obravnavano družbo). Navaja še, da po priglasitvi spremembe družbenikov v letu 1941 ni vpisane nobene spremembe glede družbenikov ter da so se spremembe družbenikov v relevantnem času priglašale, na pa tudi vpisovale, kar je razvidno iz zaznamka pristojnega registrskega sodnika, ki je v rokopisu izpisana na predlogu za priglasitev spremembe družbenika. Sodišču očita, da ne navaja, zakaj navedenim sodnim listinam ne verjame, in kateri ostali dokazi nasprotujejo temu, kar je v predloženih listinah zapisano oziroma, kdo je lastnik polovice zaplenjenega premoženja, poleg polovice, ki je bila zaplenjena C.C. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo zaradi višine odškodnine vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, ta vrednost pa znaša 48.558,51 USD, kar presega z ZUS-1 določeno višino 20.000,00 EUR.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

7. V obravnavani zadevi je sporna utemeljenost revidentovega zahtevka za denacionalizacijo 50% poslovnega deleža na gospodarski družbi B. Revident uveljavlja denacionalizacijo po določbi 4. člena ZDen, in sicer, da je bil navedeni poslovni delež njegovemu pravnemu predniku A.A. podržavljen z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Tožena stranka je revidentovo zahtevo za denacionalizacijo zavrnila, ker je na podlagi izvedenih dokazov presodila, da revident ni dokazal, da je bil njegov pravni prednik v relevantnem času lastnik navedenega poslovnega deleža družbe B. in da je bilo to premoženje podržavljeno.

8. Revident v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, in sicer pri dokazni oceni predloženih dokazov, izpiskov iz sodnega registra za obravnavano družbo B., pri čemer pa ne pojasni, zakaj meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, katero pravno pravilo je bilo prekršeno oziroma v čem naj bi sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka v procesu izvajanja in ocenjevanja dokazov zmotno uporabila materialno pravo. Če s tem meri na razlago v relevantnem obdobju veljavnih predpisov o pravni naravi vpisov v sodni register, ta po presoji Vrhovnega sodišča glede na ugotovitev tožene stranke, ki ji je sledilo tudi sodišče prve stopnje, da je revidentov oče v letu 1941 postal družbenik B..., ni pa izkazal, da je bil družbenik še v letu 1945 in 1946, v obravnavani zadevi za odločitev ni pomembna. Iz navedenega namreč izhaja, da sta sodišče prve stopnje in tožena stranka štela, da za spremembo družbenika ni potreben vpis te spremembe v sodni register. To pa uveljavlja tudi revident. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje tudi sicer pravilno uporabilo materialno pravo. Po določbi 4. člena ZDen so ne glede na določbe prejšnjega člena upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v prejšnjem členu, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Po določbi drugega odstavka 8. člena ZDen je z izrazom podržavljeno premoženje mišljeno zasebno premoženje iz prejšnjega odstavka, ne glede na to, ali je z aktom o podržavljenju prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino. Po določbi petega odstavka 8. člena ZDen pa so z ukrepom državnega organa iz 4. člena ZDen mišljeni tudi akti ali dejanja posameznikov, s katerimi so bile pod videzom izvrševanja pooblastil državnega organa odvzete stvari ali drugo premoženje iz drugega odstavka tega člena.

10. Glede na navedene določbe ZDen je v okviru izpolnjevanja predpostavk za utemeljenost denacionalizacijskega zahtevka na podlagi 4. člena ZDen za premoženje, podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, vlagatelj dolžan izkazati tako lastništvo premoženja v času podržavljenja kot tudi dejstvo prehoda tega premoženja v eno od oblik podržavljenega premoženja, to je v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino. Presoja tožene stranke in sodišča prve stopnje, da revident v obravnavanem primeru navedenih predpostavk ni izkazal, sodi v okvir ugotavljanja popolnega in pravilnega dejanskega stanja, ki pa glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ne more biti predmet preizkusa v revizijskem postopku.

11. Z revizijskimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj ni verjelo listinskim dokazom, ki po revidentovih navedbah dokazujejo zatrjevano lastništvo njegovega pravnega prednika, ter da ni navedlo, kdo je bil v relevantnem času sicer lastnik obravnavanega poslovnega deleža družbe B., pa revident uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1, ki se po določbi 1. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1 lahko uveljavlja v reviziji.

12. Revident ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb postopka po 1. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Zato Vrhovno sodišče ni bilo dolžno v skladu s 86. členom ZUS-1 preizkusiti tega ugovora. Ne glede na navedeno pa po presoji Vrhovnega sodišča navedeni revizijski očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je bilo v tej zadevi v okviru preizkusa zakonitosti izpodbijane upravne odločbe dolžno presoditi pravilnost odločitve upravnega organa o neobstoju predpostavk za utemeljenost revidentovega zahtevka za denacionalizacijo. To pa vključuje odgovor na vprašanji: ali je bil tožnikov pravni prednik v relevantnem času lastnik obravnavanega premoženja in prehod tega premoženja v eno od oblik podržavljenega premoženja, ne pa tudi, kdo drug je bil sicer njegov lastnik v relevantnem času, če to ni bil revidentov pravni prednik. Ker zato toženi stranki ni bilo treba raziskovati te okoliščine, sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane kršitve, ker ni navedlo, kdo je sicer bil v relevantnem času lastnik obravnavanega poslovnega deleža družbe B. 13. Revident pa tudi ne more uspeti z očitkom, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj sodnim listinam, na katere se sklicuje revizija, ne verjame, in kateri dokazi nasprotujejo temu, kar je v teh listinah zapisano. Sodišče prve stopnje je namreč v okviru preizkusa dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku za izdajo upravnega akta, presodilo tudi dokazno oceno, ki jo je tožena stranka izvedla glede listin, na katere se sklicuje revizija, in sicer tako izpiskov iz trgovinskega registra, notarskega zapisa z dne 29. 4. 1941, kot tudi odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 2. 1950. Vprašanje pravilnosti te presoje sodi v okvir presoje pravilnosti dokazne ocene, ki pa glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ne more biti predmet preizkusa v revizijskem postopku.

14. Ker tako niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Revident, ki z revizijo ni uspel, na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.