Jedro

V obravnavanem primeru je tožbeni zahtevek izpolnila le ena od solidarno zavezanih strank, druga (ki je nastopala v vlogi navadne sospornice) pa se je izpolnitvi zahtevka upirala. Po oceni pritožbenega sodišča se zato ne more šteti, da ima izpolnitev po solidarnem zavezancu (prvotoženi stranki) enak učinek, kot če bi drugotožena stranka ta zahtevek, ki se mu je upirala, sama izpolnila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (izrek o stroških) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se umik tožbe vzame na znanje in se postopek ustavi, tožeča stranka pa mora v roku 8 dni povrniti toženi stranki 287,85 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Proti stroškovnemu delu tega sklepa se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v izreku o stroških spremeni ali razveljavi in zadevo pošlje v nadaljnje obravnavanje sodišču prve stopnje. Opozarja, da je v konkretni zadevi sodišče prve stopnje zoper prvotoženo stranko R.S. že izdalo zamudno sodbo, zato je ta stranka glavnični dolg po tožbi 8.11.2006 poravnala. Zaradi tega je tožeča stranka 8.12.2006 umaknila tožbo zoper drugotoženo stranko (C. d.d.). Tožeča stranka je torej v pravdi v celoti uspela, zato ji ni mogoče naložiti plačila pravdnih stroškov drugotožene stranke. Tožbo je umaknila takoj, ko je bila iztoževana terjatev poravnana.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v konkretni zadevi vložila dajatveno tožbo na solidarno plačilo denarnega zneska zoper toženi stranki R.S. (prvotožena stranka) in C. d.d.(drugotožena stranka), pri čemer sta ti dve stranki na pasivni strani nastopali v vlogi navadnih sospornikov. Zoper prvotoženo stranko, ki tožbenemu zahtevku ni ugovarjala, je bila izrečena zamudna sodba, nakar je ta stranka poravnala tožeči stranki zahtevani denarni znesek (glavnični dolg), poleg tega pa tudi njene pravdne stroške. Tožeča stranka je nato umaknila tožbo zoper drugotoženo stranko. V obravnavanem primeru je tožbeni zahtevek izpolnila le ena od solidarno zavezanih strank, druga (ki je nastopala v vlogi navadne sospornice) pa se je izpolnitvi zahtevka upirala. Po oceni pritožbenega sodišča se zato ne more šteti, da ima izpolnitev po solidarnem zavezancu (prvotoženi stranki) enak učinek, kot če bi drugotožena stranka ta zahtevek, ki se mu je upirala, sama izpolnila. Iz tega razloga drugi del stavka 1. odst. 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v razmerju do drugotožene stranke sploh ni uporabljiv. Uporabiti je mogoče le splošno določbo 1. odst. 158. člena ZPP, po kateri mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške.

Izpodbijana stroškovna odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.