Jedro

Presoja pogojev za sprejem na zdravljenje brez privolitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se udeležencu M. S. omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (točka 1. izreka sklepa) ter da se zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike L. še najdlje do 17.12.2009 (točka 2. izreka sklepa).

Sklep v točki 2. izreka s pritožbo izpodbija udeleženec oziroma zanj njegova odvetnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, naj pritožbi višje sodišče ugodi, sklep spremeni tako, da postopek ustavi, ali ga vsaj razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvemu sodišču. Navaja, da niso izpolnjeni pogoji za sprejetje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve. Ogrožanje, o katerem govori obrazložitev, je le hipotetično in nedokazano. Udeleženec ni agresiven. Nikogar ne ogroža, tudi svojega zdravja z nejemanjem zdravil ne. Nasprotna ocena sodišča je zmotna. Ne bi smelo verjeti izmišljenemu pričanju T. G. niti lečečemu zdravniku, ki je le nekritično povzemal, kar je slišal od drugih. Zaslišati bi moralo čistilko, ki bi povedala, da je ni udaril, druge zaposlene v zdravstvenem domu, ki bi povedali o njegovem vedenju pri njih. Priznava, da je dvakrat povzdignil glas nad T.G., ker provocira paciente, in da že 15 let ne jemlje zdravil. Vseeno je ves čas in še sedaj normalno funkcioniral. Sam skrbi zase in zmore preživeti iz meseca v mesec. Tako bo tudi v bodoče. Izrečeni ukrep je pretiran in nepotreben. Duševna bolezen sama po sebi še ni razlog za zadržanje osebe na takem oddelku. Izvaja se lahko le tedaj, če milejši ukrepi niso mogoči. Gre za prehud poseg varstvo osebne svobode, ker udeleženec s svojim ravnanjem ne ogroža svojega ali življenja drugih in nikomur ne povzroča škode.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbi je treba pritrditi, da zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (1. odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave RS). Slednja poleg pravice do zdravljenja zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Vendar z ustavo zagotovljene človekove pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti (2. odstavek 19. člena Ustave RS) in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja (3. odstavek 51. člena Ustave RS). Ta je dovoljen z namenom odvrniti nevarnost, ki jo bolnik zaradi bolezni povzroča bodisi drugim bodisi sebi, in z namenom odpraviti razloge, zaradi katerih je bilo zdravljenje odrejeno. Poseg v človekove pravice je lahko omejen le z enako močnimi pravicami drugih ljudi (3. odstavek 15. člena Ustave RS). Na tej osnovi je mogoče prisilno zdravljenje v psihiatrični bolnišnici, kadar bolnik ogroža življenje drugih oseb ali jim povzroča hudo škodo. Kadar pa ogroža svoje življenje in povzroča škodo sebi, je treba ugotoviti, ali je zaradi narave svoje bolezni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju. Če jih ni, je treba zaščititi druge njegove pravice, in sicer z nadomestitvijo njegove odločitve z ustreznim ukrepom države. Zadržanje oseb v psihiatrični ustanovi in zdravljenje je torej dovoljeno, če oseba sama vanj privoli. Če ga odklanja, kot je primer v obravnavani zadevi, so v 30. členu Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) predvideni posebni postopki, med njimi tudi sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, ki je bil opravljen v obravnavanem primeru (določila členov 53 do 68 ZDZdr).

Po prepričanju pritožbenega sodišča je bil obravnavani postopek opravljen pravilno. Sodišče je o njem odločalo po uradni dolžnosti (1. odstavek 61. člena ZDZdr) po prejemu obvestila direktorja psihiatrične bolnišnice o sprejemu udeleženca. Po opravljenem postopku, je popolno in celovito ugotovilo dejansko stanje. Zdravljenje pod prisilnim nadzorstvom brez privolitve v nujnih primerih je pravilno dovolilo do 17.12.2009. Pri tem je izhajalo iz materialnopravnih določil 39. člena ZDZdr, ki določa, da je navedeno zdravljenje dopustno le, če so izpolnjeni naslednji pogoji: če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, če je navedeno ogrožanja posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvega sodišča, utemeljeno v jasnih in popolnih razlogih na strani 3 in 4, da so vsi navedeni pogoji izpolnjeni.

Po ugotovitvah prvega sodišča, oprtih na izvedeniško mnenje dr. V. F. R. in lečečega zdravnika dr. A. L., je udeleženec duševni bolnik, ki se že 15 let zdravi zaradi paranoidne shizofrenije. Vendar sodišče ni odločilo o zdravljenju zgolj zaradi duševne bolezni, kot zmotno meni pritožnik, pač pa tudi in predvsem zato, ker se je z izvedeniškim mnenjem in zaslišanjem lečečega zdravnika ter priče T. G. zanesljivo prepričalo, da ogroža tako svoje zdravje kot druge. V pritožbi sam priznava svojo (verbalno) agresivnost do priče T. G. Pomen zmanjšuje oziroma opravičuje z vedenjem same priče. Ogrožanje drugih oziroma agresivnost do čistilke, pacientov v zdravstvenem domu in sosedov, ki jo je prvo sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja T. G., pa v celoti zanika. Njeno izpovedbo je potrdil tudi lečeči zdravnik. Skladna je tudi z mnenjem izvedenca, katerega je ta podal po pregledu pritožnikove medicinske dokumentacije in njegovem osebnem pregledu. Sodišče zato ni imelo nobene osnove za dvom za resnicoljubnost in verodostojnost T. G., ki ji jo odreka pritožnik, pa tudi v verodostojnost lečečega zdravnika ne. Dejansko stanje o njegovem ogrožanju drugih je bilo dovolj razjasnjeno. Iskanje dodatnih prič (čistilke, drugih zaposlenih v zdravstvenem domu), za katere ne konkretizira podatkov, da bi jih sodišče lahko zaslišalo, bi postopek zavleklo. To pa bi bilo v nasprotju z načelom nujnosti in hitrosti tega postopka (1.odstavek 35. člena ZDZdr).

Pritožbeno sodišče se nadalje strinja s prvim sodiščem in ne s pritožnikom, da z zavračanjem zdravil huje ogroža svoje zdravje. Osnovo za tak zaključek je imelo ne le v izvedenskem mnenju in izpovedbi lečečega zdravnika, pač pa tudi v izjavi samega udeleženca. Še v pritožbi priznava, da zdravil ne jemlje, a zmotno meni, da kljub temu lahko normalno živi in sam skrbi zase. Da to ne drži, je pokazal izvedeni dokazni postopek, ki je njegovo prepričanje ovrgel. Zato mu tudi pritožbeno sodišče ne more slediti.

Končno je prvo sodišče ugotovilo, da trenutno udeležencu ni mogoče pomagati z milejšimi ukrepi, s katerimi ne bi bilo poseženo v njegovo osebno svobodo. Pritožnik se pavšalno sklicuje na nedokazanost tega pogoja, a ne pove, kateri blažji ukrep bi bil primernejši. Glede na ugotovitve sodišča o nadaljnjem zavračanju terapije in zdravil tudi po sprejemu v bolnišnico in glede na ugotovljeno ponovitveno nevarnost za pritožnikovo heteroagresivno vedenje, če se ne bo zdravil, sprejete na podlagi mnenja izvedenca ter izpovedbe lečečega zdravnika, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zdravljenja na oddelku s posebnim nadzorom za zdaj še ni mogoče nadomestiti z milejšimi ukrepi.

Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje in nasprotovanje zdravljenju, ki je nujno za zaščito pritožnikovih koristi in ki se lahko izvaja le pod nadzorom, so podani vsi potrebni pogoji iz 39. člena ZDZdr za začasno omejitev pritožnikove svobode, ki jo narekuje potrebno zdravljenje.

Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.