Jedro

Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Zato strank ne more uveljaviti kot razloga za vrnitev v prejšnje stanje napak, za katere trdi, da jih je zagrešilo sodišče prve stopnje, to je neizkazana oz. nepravilna vročitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrne.

Zoper sklep se je tožena stranka pritožila in izpodbijala sklep iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (1., 2. in 3. točka I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V pritožbi tožena stranka navaja, da je upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje lahko tudi neizkazana oziroma nepravilna vročitev sodišča in ni potrebno, da je upravičen razlog zgolj in edino opravičljiva zamuda, ki je posledica napake same stranke. ZPP nikjer izrecno ne pogojuje, da je opravičljiv vzrok zamude zgolj in izključno opravičljiva napaka stranke in ne tuje napake. Tožena stranka se nadalje sklicuje na sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, v kateri je sodišče odločalo o vrnitvi v prejšnje stanje iz razloga, ker je stranka izgubila pravico do oprave procesnega dejanja zaradi nepravilne vročitve odločbe. Tožena stranka nadalje še postavi vprašanje, ali ne bi mogla vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje, in ali bi morala počakati na izdajo sodbe in šele potem opravičljivo zamudo uveljavljati s pritožbo ali obnovo, če ji ne bi bila pravilno opravljena vročitev tožbe in bi za zamudo izvedela še pred izdajo zamudne sodbe. Tožena stranka je predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojene, toženi stranki pa prizna stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje lahko tudi neizkazana oziroma nepravilna vročitev. V 116. čl. ZPP je namreč določeno, da če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, in iz tega logično izhaja, da napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo prvostopenjsko sodišče, to je neizkazana oziroma nepravilna vročitev, ne more uveljavljati kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Neizkazana oziroma nepravilna vročitev ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa je lahko pritožbeni, revizijski ali obnovitveni razlog. Glede na dejstvo, da je bila v konkretnem postopku izdana zamudna sodba, ki je postala pravnomočna 9.9.2006, tožena stranka pa navaja, da je sodišče opravilo nepravilno vročitev, je ustrezno pravno sredstvo obnova postopka. ZPP res nikjer izrecno ne pogojuje, da je opravičljiv vzrok zamude zgolj in izključno opravičljiva napaka stranke in ne tuje napake, vendar zaradi napačnega ravnanja sodišča v zvezi z vročitvijo, po naravi stvari predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče vložiti. Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, hkrati pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno argumentiralo svojo odločitev.

Sklicevanje tožene stranke na sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah je v konkretnem pritožbenem postopku brezpredmetno. Sodišče druge stopnje odloča o pritožbi, ki se nanaša na konkretno zadevo in ni dolžno upoštevati niti presojati razlogov predložene sodbe, niti se ni dolžno opredeliti, ali so ti razlogi bodisi pravilni bodisi napačni. Prav tako pa je tudi brezpredmetno vprašanje tožene stranke o tem, ali bi bila upravičena vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje, če bi ji ne bi bila pravilno opravljena vročitev tožbe in bi za to zamudo izvedela še pred izdajo zamudne sodbe. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre za retorično vprašanje, ki ga ni dolžno presojati, poleg tega pa se v konkretnem primeru niti ni zgodilo, da bi tožena stranka izvedela za zamudo še pred izdajo zamudne sodbe.

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP), saj v postopku na prvi stopnji tudi ni kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila stroškov v zvezi z vložitvijo pritožbe (I. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 154. čl. ZPP).