Jedro

Kadar izvršilni naslov ni predložen oz. ni predložen v predpisani obliki, sodišče zavrže predlog za izvršbo, če upnik te pomanjkljivosti ne odpravi. Do zavrnitve predloga za izvršbo pa pride tedaj, ko niso izpolnjene substančne predpostavke izvršbe, torej tiste, ki se nanašajo na samo terjatev.

Sodišče mora vprašanje, ali je posamezni družbenik izbrisane družbe imel možnost vplivati na njeno delovanje, obravnavati v vsakem primeru posebej, upoštevaje konkretno obveznost izbrisane družbe, ki jo je tak družbenik nasledil

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžničin ugovor proti sklepu o izvršbi z dne 9.5.2001, dopolnitvi ugovora (z dne 9.9.2003 in z dne 14.7.2004) pa je kot prepozni zavrglo. Obenem je sklenilo, da dolžnica sama nosi stroške ugovora, dolžniku pa naložilo, da mora upnici povrniti 81.708,00 SIT njenih nadaljnjih izvršilnih stroškov z obrestmi.

Dolžnica se je proti navedenemu sklepu pravočasno pritožila. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa, ustavitev izvršbe, razveljavitev sklepa o izvršbi in opravljenih izvršilnih dejanj ter zavrnitev predloga za izvršbo.

Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v postopek. Sodišču očita, da je s prejšnjim sklepom z dne 5.11.2003 zavrnilo predlog za izvršbo, ker upnica ni predložila izvršilnega naslova v izvirniku ali overjenem prepisu, na katerem je potrdilo o izvršljivosti. Da gre za vsebinsko in ne le formalno pomanjkljivost (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98, 75/02, 16/04 in 132/04). Obstoj izvršilnega naslova je torej procesna predpostavka izvršbe, saj se brez njega izvršilni postopek ne more začeti. Upnik mora izvršilni naslov v skladu s 1. odst. 42. člena ZIZ priložiti svojemu predlogu za izvršbo; če vloži predlog pri sodišču, ki o terjatvi ni odločalo na prvi stopnji, mora biti izvršilni naslov v izvirniku ali overjenem prepisu, na katerem je potrdilo o izvršljivosti. Kadar izvršilni naslov ni predložen oziroma ni predložen v predpisani obliki, sodišče zavrže predlog za izvršbo, če upnik te pomanjkljivosti ne odpravi. Do zavrnitve predloga za izvršbo pa pride tedaj, ko niso izpolnjene substančne predpostavke izvršbe, torej tiste, ki se nanašajo na samo terjatev.

Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je pred ponovnim odločanjem o dolžničinem ugovoru upnico pozvalo k dopolnitvi predloga za izvršbo, ker predloženi izvršilni naslov ni bil opremljen s potrdilom o izvršljivosti. Glede na prej navedeno je šlo za formalno in ne vsebinsko pomanjkljivost predloga za izvršbo. Ko je upnica zahtevi sodišča zadostila, sodišče v izpodbijanem sklepu tega ni bilo dolžno še posebej obrazlagati. Izvršilno sodišče namreč pazi na procesne predpostavke izvršbe po uradni dolžnosti. Poleg tega je bilo že v razveljavitvenem sklepu z dne 19.5.2004 obrazloženo, da je bil prvotni predlog za izvršbo formalno pomanjkljiv, sodišče prve stopnje pa je bilo pri ponovnem odločanju na takšno pravno stališče pritožbenega sodišča vezano, ker gre za procesno vprašanje.

Izpodbijani sklep je torej mogoče preizkusiti, zato ni podana smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04) v zvezi s 15. členom ZIZ.

Nesprejemljiv je tudi pritožbeni očitek, da je razveljavitveni sklep z dne 19.5.2004 nezakonit, ker pritožbeno sodišče ni upoštevalo sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 469/2001. Ta sklep se res opira na stališče, da izvršilni naslov, ki ni ne izvirnik ne overjen prepis, ne pomeni formalne pomanjkljivosti, marveč materialnopravno pomanjkljivost in je zato treba predlog za izvršbo ob takšni priloženi listini zavrniti kot neutemeljen. V obravnavanem primeru pritožbeno sodišče na navedeno pravno stališče ni bilo vezano. Sodna praksa namreč ni formalni pravni vir, razen ko gre za pravna mnenja o vprašanjih sodne prakse, ki jih sprejema Občna seja Vrhovnega sodišča RS, in so po 2. odst. 110. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 do 73/04) obvezna za senate Vrhovnega sodišča, spremenijo pa se lahko samo na novi občni seji. Poleg tega navedeno pravno stališče ni bilo splošno sprejeto v sodni praksi. Prav zato je bilo na Občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 30.6.2004 sprejeto načelno pravno mnenje, po katerem je izvršilni predlog, ki mu ni predložen izvršilni naslov, kot to določa 42. člen ZIZ, formalno pomanjkljiv in sodišče z njim ravna kot z nepopolno vlogo. Drugačno dolžničino pritožbeno stališče torej nima podlage.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ocenilo, da dolžnici ni uspelo izpodbiti domneve iz 4. odst. 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 54/99, 110/99 in 93/02) v zvezi s

1. odst. 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 do 57/04), po kateri se šteje, da so vsi družbeniki izbrisane gospodarske družbe podali izjavo, da prevzemajo obveznost plačila njenih morebitnih preostalih obveznosti. Dolžnica se je namreč v svojem ugovoru sklicevala le na svoj 5% poslovni delež v družbi, ker pa je bila obenem direktorica družbe in njena edina zastopnica tudi v času, ko je nastala sporna terjatev, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da dolžnica ni bila zgolj pasivna družbenica. Ob tem ni umesten njen pritožbeni očitek, da ji je sodišče onemogočilo obravnavanje, ker je pred odločitvijo o ugovoru ni zaslišalo.

Dolžnica namreč tega dokaza v ugovoru z dne 13.6.2001 ni predlagala, ampak je svoje zaslišanje ponudila šele v naslednjih dveh vlogah (z dne 9.9.2003 in 14.7.2004), ki ju je sodišče prve stopnje upravičeno zavrglo kot prepozni. Vloženi sta bili namreč po koncu 8-dnevnega ugovornega roka, obenem pa ni šlo za ugovor po izteku roka. V njem bi se dolžnica po 56. členu ZIZ tudi sicer lahko sklicevala le na dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev in so nastopila po izvršljivosti odločbe, če teh brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Dolžnica bi tudi po oceni pritožbenega sodišča vsa sporna dejstva lahko navedla že v prvem ugovoru, takrat pa bi lahko predlagala tudi svoje zaslišanje.

Potemtakem izpodbijani sklep ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sklicevanje na pravdo, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da je bila dolžnica pasivna družbenica, pa ni utemeljeno.

Sodišče mora namreč vprašanje, ali je posamezni družbenik izbrisane družbe imel možnost vplivati na njeno delovanje, obravnavati v vsakem primeru posebej, upoštevaje konkretno obveznost izbrisane družbe, ki jo je tak družbenik nasledil. Nenavsezadnje pa iz upničinega odgovora na dolžničine trditve izhaja, da je prav dolžnica vodila nezakoniti disciplinski postopek, iz katerega izvira upničina terjatev.

Zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni podan ugovorni razlog iz 12. točke 1. odst. 55. člena ZIZ, je torej v dejanskem in pravnem pogledu pravilen. Odločitev o izvršilnih stroških je posledica dolžničinega neuspeha v postopku, sicer pa je njena pritožba v tem delu neobrazložena. Tudi postopkovnih kršitev, ne zatrjevanih in ne uradoma upoštevnih, pred sodiščem prve stopnje ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato dolžničino pritožbo na podlagi

2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Dolžnica je s pritožbo propadla, zato sama trpi svoje stroške zanjo.

Odločitev o teh je zajeta v zavrnilnem izreku sklepa, temelji pa na določilu 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona in 15. členom ZIZ.