Jedro

Pritožbi zoper sklep o nedopustitvi revizije ni mogoče ugoditi, saj ne navaja, v katerem primeru naj bi šlo za odstop od sodne prakse, neenotnost v praksi sodišča druge stopnje pa zatrjuje samo formalno in je vsebinsko ne opredeli.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna izplačati tožniku na račun plače za čas od 19.3.2003 do 19.8.2004 znesek 3.826.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, nadomestilo za prevoz na delo in nadomestilo za prehrano med delom za čas od 18.3.2003 do 18.7.2004 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, regres za letni dopust za leti 2002 in 2003 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, mu izračunati in izplačati davke in prispevke ter mu povrniti odmerjene stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da se revizija ne dopusti glede zahtevkov za povračilo stroškov za prevoz na delo in prehrano med delom, plačilo regresa za letni dopust ter davkov in prispevkov od bruto plač.

Zoper sklep sodišča druge stopnje, da ne dopusti revizije, je tožena stranka vložila pritožbo. Navajala je, da ne soglaša z odločitvijo sodišča, ker je sodna praksa neenotna, Vrhovno sodišče pa o takem pravnem vprašanju še ni odločalo. Zato je menila, da je pritožba zoper sklep o nedopustitvi revizije utemeljena. Pritožba je bila ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Uradni list RS, št. 2/2004) in v zvezi z določbo prvega odstavka 344. člena in v povezavi z določbo 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče glede na določbe prvega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Uradni list RS, št. 2/2004) dopusti revizijo, ki sicer glede na določbe 31. člena ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (prva alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (druga alineja). Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po drugi alineji prvega odstavka tega člena.

Iz zakonskega besedila ne izhaja, da se z določbo 32. člena ZDSS-1 uvaja možnost splošne pritožbe zoper odločitve sodišča druge stopnje. Pritožba je dovoljena samo iz razlogov, določenih v zakonu. Pritožba ne navaja, v katerem primeru naj bi šlo za odstop od sodne prakse. Samo formalno zatrjuje neenotnost v praksi sodišča druge stopnje, ki pa je vsebinsko ne opredeli.

Neenake odločitve sodišča prve stopnje, tudi če bi do njih prišlo, ne pomenijo neenotne sodne prakse, ker to neenotnost načeloma odpravlja pritožbeno sodišče. Pritožba ne pove, v katerih primerih sodna praksa VDSS odstopa od svoje lastne prakse ali od prakse Vrhovnega sodišča. Zato pritožbi tožeče stranke ni mogoče ugoditi in dopustiti revizije, kot to predvideva četrti odstavek 32. člena ZDSS-1, in je sodišče pritožbo zavrnilo v skladu z določbo 353. člena ZPP.