Jedro

Z očitkom o dolgotrajnosti postopka pred upravnim organom ni mogoče utemeljiti kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena ustave. Ta kršitev je namreč lahko zagrešena le v sodnem postopku, ne pa v upravnem postopku, kjer poznamo za primere predolgega odločanja o upravni stvari t. i. molk upravnega organa.

Zgolj prekoračitev instrukcijskega roka iz 58. člena ZDen sama po sebi pa ne predstavlja tiste protipravnosti ravnanja državnih organov, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost toženke po 26. členu ustave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 1.037.672.620,41 SIT (sedaj 4.330.131,11 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2004 do plačila in 205.609.519,50 SIT (sedaj 857.993,32 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2005 do plačila in mu povrniti odmerjene pravdne stroške, zavrnilo in odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je pravno zmoten zaključek sodišč, da je lahko pravica do odločanja brez nepotrebnega odlašanja zagrešena le v sodnem, ne pa tudi v upravnem postopku. Že Evropsko sodišče za človekove pravice - ESČP je večkrat odločilo, da vsakršen postopek meritornega odločanja o pravicah državljanov zapade pod določila Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP, saj je zgolj od odločitve posameznega pravnega reda odvisno, ali bo o pravici odločal upravni ali sodni organ. Zato meni, da bi morali sodišči zahtevek presojati na podlagi 23. člena Ustave RS. Ne strinja se tudi z zaključkom sodišč, da upravni organi ni ravnal protipravno, ko je v preprosti denacionalizacijski zadevi odločil v osmih letih, moral pa bi v roku enega leta. Vsako ravnanje, ki nasprotuje pravnim pravilom, določenim v zakonu, pomeni protipravno ravnanje. Poudarja, da vtožuje izgubljeni dobiček, ker bi vrnjene nepremičnine takoj prodal. Izgubljeni dobiček je obračunal s pomočjo instituta zakonskih zamudnih obresti, lahko pa bi ga obračunal kot vložitev denarja v vrednostne papirje. Izkazana je tudi vzročna zveza, saj je unovčil tudi druge vrnjene nepremičnine. Višjemu sodišču očita, da se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do njegovih navedb, da obravnavani denacionalizacijski postopek ni bil zapleten in da tožnik ni bil pasiven v postopku, ter da je bilo s tem kršeno načelo kontradiktornosti pritožbenega postopka in njegova ustavna pravica do izjave. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je za tožnika revizijsko sporen le del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo zneska 1.037.672.620,41 SIT (sedaj 4.330.131,11 EUR), saj je v reviziji kot sporen naveden le ta znesek. Zato je štelo, da revizija zoper del zahtevka, ki se nanaša na plačilo 205.609.519,50 SIT, ni vložena.

7. Tožnik uveljavlja odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do upravnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja. Zatrjuje, da mu je zaradi 7 let trajajočega denacionalizacijskega postopka na prvi stopnji nastala škoda. Od toženke zahteva plačilo izgubljenega dobička, ki ga ponazori z obračunom zakonskih zamudnih obresti (od 1. 7. 1994 do vložitve tožbe) od kupnine, ki bi mu pripadala, če bi nepremičnine dobil v last in posest že leta 1994 in jih istega leta tudi prodal. 8. Z očitkom o dolgotrajnosti postopka pred upravnim organom ni mogoče utemeljiti kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena ustave. Ta kršitev je namreč lahko zagrešena le v sodnem postopku, ne pa v upravnem postopku, kjer poznamo za primere predolgega odločanja o upravni stvari t. i. molk upravnega organa(1).

9. Tudi sklicevanje na določbe EKČP in judikaturo ESČP je neutemeljeno. Revizijsko sodišče je že večkrat pojasnilo, da odločitve o odškodninskih zahtevkih zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni mogoče utemeljiti neposredno na določbah EKČP in judikaturi ESČP. Pravna sredstva za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku, vključno z odškodninskopravnimi sredstvi, je mogoče uveljavljati pred domačimi sodišči le, če so in kakor so uveljavljena v notranjem pravnem redu.

10. Pravno podlago v obravnavani zadevi predstavlja 26. člen ustave. Vendar tožnik tudi po presoji revizijskega sodišča ni izkazal protipravnega ravnanja upravnega organa pri odločanju o njegovi denacionalizacijski zahtevi. Iz ugotovitev sodišč izhaja, da je tožnik šele 23. 12. 1998 (kljub dopisoma z 8. 5. 1997 in 27. 11. 1998) odgovoril na poziv glede oblike vračanja denacionaliziranega premoženja. Res je že v vlogi 28. 7. 1993 zahteval vračilo nepremičnin v naravi, vendar ga je upravni organ zaradi novo nastale situacije (ugotovljenega bistvenega povečanja vrednosti nepremičnin) utemeljeno pozval, naj se opredeli glede oblike vračanja nepremičnin. Zato je zaključek sodišč, da je tožnik tudi s svojo pasivnostjo prispeval k podaljšanju upravnega postopka, pravilen. Zgolj prekoračitev instrukcijskega roka iz 58. člena ZDen pa sama po sebi pa ne predstavlja tiste protipravnosti ravnanja državnih organov, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost toženke po 26. členu ustave. Ob upoštevanju, da gre večinoma za pravno in dejansko zapletene postopke (kot je tudi obravnavani primer), njihova dolgotrajnost ne izvira nujno iz protipravnega ravnanja upravnih organov. Ob tem je treba tudi upoštevati, da imajo v upravnih postopkih stranke precejšnjo možnost vplivanja na pospešitev postopka. Če pristojni organ ne izda odločbe, zoper katero je dovoljena pritožba in je ne vroči stranki v predpisanem roku, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen (drugi odstavek 218. člena prej veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku, prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP). Tožnik pa te možnosti v obravnavanem denacionalizacijskem postopku ni izkoristil, saj ni vložil pritožbe na instančni upravni organ zaradi molka organa (drugi odstavek 6. člena ZDen v zvezi z drugim odstavkom 218. člena ZUP).

11. Za zavrnitev revizije zadostuje presoja, da v tožnikovi denacionalizacijski zadevi ni bilo protipravnega ravnanja upravnih organov. Tudi za obstoj odškodninske odgovornosti države po 26. členu ustave morajo biti kumulativno podani vsi elementi odškodninskega delikta(2). Razlogi pritožbenega sodišča o nedokazanosti samega obstoja škode in tudi o medsebojnem izključevanju tožnikovega premoženjskega zahtevka v tej pravdi z njegovim premoženjskim zahtevkom po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji v posebni pravdi so sicer pravilni, vendar le dodani. Njihova revizijska graja je zato neupoštevna, odločitev obeh sodišč pa materialnopravno pravilna.

12. Očitana bistvena kršitev pravdnega postopka ni podana. V izpodbijani sodbi je višje sodišče pritrdilo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil obravnavani postopek zaradi njegovih posebnosti razmeroma zahteven in da je deloma tudi tožnik s svojo neaktivnostjo prispeval k dolgotrajnosti postopka. S tem pa je tudi odgovorilo na pritožbene navedbe tožnika, ki so skušale prikazati nasprotno, torej da upravni postopek ni bil zapleten in da tožnik v postopku ni bil pasiven. Ker se je višje sodišče v tem delu sklicevalo na obrazložitev sodišča prve stopnje, ki jo je ocenilo kot dovolj skrbno (glej peto stran drugostopenjske sodbe), mu ni mogoče očitati, da je preslišalo tožnikove nasprotne argumente in da jih ni obravnavalo. Zato v obravnavanem primeru ni bila kršena tožnikova ustavna pravica do izjavljanja.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Odločbo Ustavnega sodišča RS Up-755/05. Op. št. (2): Primerjaj: dr. B. Strohsack: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), str. 109, Ljubljana 1996.