Jedro

Tožnik na dan oddaje zahtevka za vračilo trošarine za energente, porabljene za kmetijsko mehanizacijo za leto 2012, to je 31. 1. 2013, v registru kmetijskega gospodarstva pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ni bil evidentiran kot nosilec kmetijskega gospodarstva. Na podlagi devetega odstavka 54. člena ZTro ter prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije je zato tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za vračilo trošarine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Murska Sobota kot prvostopenjski organ zavrnil tožnikov zahtevek za vračilo trošarine za energente, ki se porabijo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije za fizične osebe, ki niso samostojni podjetniki posamezniki, za leto 2012 (točka 1 izreka). Stroški v zvezi s postopkom niso bili priglašeni (točka 2 izreka). Pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (točka 3 izreka). Tožnik je 31. 1. 2013 vložil zahtevek za vračilo trošarine za plinsko olje za leto 2012 v roku iz 3. člena Pravilnika o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije (v nadaljevanju Pravilnik). Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 3. člena Pravilnika, ker na dan oddaje zahtevka, to je 31. 1. 2013, v registru kmetijskega gospodarstva pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju Ministrstvo) ni bil evidentiran kot nosilec kmetijskega gospodarstva. Na podlagi devetega odstavka 54. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro) je tožnik vložil zahtevek za povračilo trošarine za energente, ki se porabijo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije za fizične osebe, ki niso samostojni podjetniki posamezniki in v zahtevku navedel, da je porabil 2.640,21 litrov goriva in kot dokaz predložil 48 računov. Na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika so fizične osebe, ki so v registru kmetijskih gospodarstev pri Ministrstvu evidentirane kot nosilci kmetijskega gospodarstva, ki imajo na dan 30. junija leta, za katero se vračilo uveljavlja v Republiki Sloveniji, v uporabi predpisan obseg gozda in kmetijskih zemljišč po posameznih vrstah dejanske rabe iz 2. člena Pravilnika, upravičene do vračila trošarine. Iz evidenc, ki jih je pridobil prvostopenjski organ pa izhaja, da tožnik na dan oddaje zahtevka (31. 1. 2013) ni bil nosilec kmetijskega gospodarstva. Tudi sicer se tožnik v pripombah na zapisnik o zavrnitvi zahtevka za vračilo trošarine z dne 28. 3. 2013 strinja, da na dan 31. 1. 2013 ni bil nosilec kmetijskega gospodarstva.

Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil in navedel prvi odstavek 54.b člena ZTro in prvi odstavek 3. člena Pravilnika. Prvostopenjski organ je na podlagi podatkov, ki jih v skladu z 8. členom Pravilnika pridobil iz uradnih evidenc ugotovil, da je bil tožnik v registru kmetijskih gospodarstev kot nosilec kmetijskega gospodarstva evidentiran 30. 6. 2012, ne pa tudi 30. 1. 2013, ko je vložil svoj zahtevek. Vlagatelj zahtevka mora biti v registru kmetijskih gospodarstev pri Ministrstvu kot nosilec kmetijskega gospodarstva evidentiran tako na dan 30. junija leta, za katero se vračilo uveljavlja, kot tudi na dan vložitve samega zahtevka. V nasprotnem primeru bi bila nesmiselna določba drugega odstavka 3. člena Pravilnika, ki ureja primer, ko v obdobju uveljavljanja vračila trošarine pride do spremembe nosilca kmetijskega gospodarstva. V takem primeru se upravičenost do vračila prizna novemu nosilcu, kolikor je ta oseba član kmetijskega gospodarstva osebe, ki je bila kot nosilec evidentirana v registru kmetijskih gospodarstev pri Ministrstvu na dan 30. junija leta, za katero se vračilo uveljavlja. Ker tožnik na dan vložitve zahtevka 30. 1. 2013 v registru kmetijskih gospodarstev pri Ministrstvu ni bil evidentiran kot nosilec, ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 3. člena Pravilnika.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in meni, da sta oba upravna organa napačno tolmačila določbo 3. člena Pravilnika. Kot podlago navaja prvi, drugi in četrti odstavek 54.b člena ZTro. Tožnik je v letu 2012 izpolnjeval vse pogoje citirane določbe, na podlagi katere je bil tudi upravičen do vračila trošarine. Bil je nosilec kmetijskega gospodarstva z ustrezno površino kmetijskih zemljišč. Predmetnemu zahtevku za vračilo je tudi priložil vse potrebne listine o nabavi pogonskih goriv za kmetijsko mehanizacijo. Tožena stranka pa je neupravičeno zavrnila zahtevek z utemeljitvijo, da tožnik v času vložitve zahtevka za vračilo ni bil več nosilec kmetijskega gospodarstva, v zvezi s katerimi je zahtevek uveljavljal. To dejstvo je nesporno, saj tožnik za krajši čas v letu 2013 spremenil nosilca kmetijskega gospodarstva. Tako v mesecu januarju 2013, ko je vložil predmetni zahtevek za vračilo, dejansko ni bil nosilec kmetijskega gospodarstva. Vendar tožena stranka ureditev pravice do povračila trošarine za energente razlaga na napačen način in sicer, da gre ta pravica zgolj tistemu, ki je nosilec kmetijskega gospodarstva v obdobju, za katero uveljavlja povrnitev trošarine, kakor tudi v času, ko vloži zahtevek za povračilo trošarine. To pa ni v skladu z veljavno normativno ureditvijo. Tožnik meni, da je pravno nadziranje tožene stranke v tem primeru napačno. Primarno je potrebno izhajati iz zakonske dikcije. Gre za pravico do vračila trošarine za koledarsko leto, do katere je upravičen subjekt, ki je strošek z energenti v obdobju, za katero se vračilo zahteva, dejansko imel. Status upravičenca v času vložitve zahtevka po zakonski določbi ni relevanten, kar je tudi logično, saj se vračilo trošarine navezuje na opravljanje kmetijske dejavnosti na določenem kmetijskem gospodarstvu v določenem obdobju. Vračilo gre lahko le tistemu, ki je stroške s trošarino imel, vsak drug subjekt pa bi bil neupravičeno obogaten. Tudi drugi odstavek 3. člena Pravilnika ne daje toženi stranki podlage za zavrnitev zahtevka tožnika. Slednja ureja spremembo nosilca kmetijskega gospodarstva v obdobju uveljavljanja vračila trošarine, s čimer pa ni mišljen čas vložitve zahtevka, ampak obdobje upravičenosti do vračila trošarine, torej koledarskega leta. Če bi bila razlaga tožene stranke pravilna, bi bil namen vračila trošarine izničen. Na navedeno kaže primer iz prakse in sicer, če bi nosilec kmetijskega gospodarstva umrl v obdobju za katero se vračilo trošarine uveljavlja, pa bi kmetijsko gospodarstvo prevzela oseba, ki v prvotnem obdobju ni bila član tega kmetijskega gospodarstva. To pa ni bil namen zakonodajalca. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, tožniku pa prisodi stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvi obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge. Zato jih sodišče v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno vprašanje ali tožena stranka pravilno in zakonito tožniku zavrnila pravico do vračila trošarine za energente, ki se porabijo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije za fizične osebe, ki niso samostojni podjetniki posamezniki za leto 2012, na podlagi devetega odstavka 54. člena ZTro v zvezi z določbo 3. člena Pravilnika. Pri tem pa je sporna zlasti razlaga določbe 3. člena Pravilnika. Med strankama ni sporno dejstvo, da tožnik v času vložitve predmetnega zahtevka za vračilo trošarine (30. 1. 2013) ni imel statusa nosilca kmetijskega gospodarstva, registriranega pri Ministrstvu. Tožena stranka pa meni, da mora biti vlagatelj zahtevka v registru kmetijskih gospodarstev pri Ministrstvu kot nosilec kmetijskega gospodarstva evidentiran tako na dan 30. junija, leta za katero se vračilo uveljavlja, kot tudi na dan vložitve samega zahtevka. S takšno razlago pa se tožnik ne strinja.

Sodišče soglaša z navedbo tožnika, da je potrebno izhajati iz ZTro in iz namena zakonodajalca. Nesporno podlago za uveljavljanje predmetne pravice do vračila trošarine predstavlja deveti odstavek 54. člena ZTro, veljavnega leta 2012, za katero se predmetno vračilo trošarine uveljavlja. Ta zakon vsebuje v desetem odstavku 54. člena pooblastilo pristojnemu ministrstvu, da s Pravilnikom predpiše podrobnejše pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za pridobitev pravice do vračila trošarine, količine, za katere je mogoče uveljavljati vračilo, način vračila, carinski organ, pristojen za vračilo, roke za predložitev zahtevka za vračilo in roke za vračilo trošarine. V letu 2012, za katerega uveljavlja tožnik pravico do vračila trošarine, je veljal Pravilnik o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije (Uradni list RS, št. 10/01, 12/07, 3/09). Predhodno navedeni Pravilnik je bilo potrebno uskladiti z določbami Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 109/12 – ZTro-M, 12. člen zakona) v enem mesecu od njegove uveljavitve (uveljavitev 1. 1. 2013, uporaba 1. 1. 2014). Do tedaj pa se uporablja, kolikor ni v nasprotju s tem zakonom. Na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika (veljavnega v letu 2012, za katero se uveljavlja zahtevek za vračilo trošarine) so tako upravičenci do vračila trošarine za plinsko olje, ki se porabi za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije pravne osebe, agrarne skupnosti, samostojni podjetniki posamezniki ali fizične osebe, ki so v registru kmetijskih gospodarstev pri Ministrstvu kot nosilci kmetijskega gospodarstva, ki imajo na dan 30. junija leta, za katero se vračilo uveljavlja, v Republiki Sloveniji v uporabi toliko gozda in kmetijskih zemljišč po posameznih vrstah dejanske rabe iz 2. člena tega Pravilnika, da skupna normativna poraba znaša vsaj 540 litrov. Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika se v primeru spremembe nosilca kmetijskega gospodarstva – fizične osebe v obdobju uveljavljanja vračila trošarine za posamezno koledarsko leto, upravičenost do vračila prizna novemu nosilcu, kolikor je ta oseba član kmetijskega gospodarstva osebe, ki je bila kot nosilec evidentirana v registru kmetijskih gospodarstev pri Ministrstvu na dan 30. junija leta, za katero se vračilo uveljavlja.

V predmetni zadevi pa dejansko stanje ni sporno. Tožnik na dan oddaje zahtevka za vračilo trošarine za energente, porabljene za kmetijsko mehanizacijo za leto 2012, to je 31. 1. 2013, v registru kmetijskega gospodarstva pri Ministrstvu ni bil evidentiran kot nosilec kmetijskega gospodarstva. Med strankama tako ni sporno, da je prišlo do spremembe nosilca kmetijskega gospodarstva (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Tožnik sam v pripombah na zapisnik z dne 28. 3. 2013, vloženih 3. 4. 2013 na upravni organ navaja, da je kmetijsko gospodarstvo prenesel na svoje podjetje A. d.o.o.. Tako je nesporno prišlo na strani zadevnega nosilca kmetijskega gospodarstva do spremembe subjekta. Tako je po presoji sodišča tožena stranka na podlagi devetega odstavka 54. člena ZTro ter prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za vračilo trošarine. Ni utemeljen ugovor tožnika, da tožena stranka napačno tolmači določbo 3. člena Pravilnika, sodišče pa tudi ne vidi razloga za uporabo instituta „exceptio illegalis“.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.