Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sklep Pdp 558/2013

ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.558.2013 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

obstoj delovnega razmerja odpoved pogodbe o zaposlitvi samostojni podjetnik elementi delovnega razmerja
Višje delovno in socialno sodišče
22. avgust 2013
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Delovnopravna zakonodaja ne prepoveduje, da ima delavec, ki je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in bil pri delodajalcu zaposlen za nedoločen čas, tudi status samostojnega podjetnika. Formalni status samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju se pojmovno ne izključujeta. Tega ne preprečuje posebna ureditev položaja samostojnih podjetnikov v Zakonu o gospodarskih družbah. Zato ni ovir, da samostojni podjetnik ne bi mogel skleniti tudi pogodbe o zaposlitvi (oziroma ni ovire tudi za priznanje delovnega razmerja) kot pogodbe o trajnem razmerju. Veljavna zakonodaja tega ne prepoveduje, ZDR pa ne glede na formalno obliko razmerja vzpostavlja celo domnevo delovnega razmerja, če obstajajo elementi tega razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da se razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podala tožena stranka (I/1. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika sprejeti nazaj v delovno razmerje, na delovno mesto „prodajalec, serviser in demonstrator servisne opreme“, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati nadomestilo plače, poravnati vse prispevke in davke iz delovnega razmerja, od neto plače pa obračunati in izplačati zakonske zamudne obresti oziroma vsakokratne zapadlosti izplačila plače do plačila (I/2. točka izreka). V nadaljevanju je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku zapadle in neizplačane plače ter povračilo stroškov v zvezi s prihodom na delo in z dela ter stroške malice v višini 1.944,00 EUR bruto in sicer tako, da od posamezne mesečne bruto plače v višini 850,00 EUR odvede in poravna vse prispevke in davke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnega zneska od datuma vsakokratne zapadlosti plače dalje do plačila, mu izplača neto plačo za posamezni mesec, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plače dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške prevoza na delo in z dela ter plačila malice v višini 122,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2012 dalje do plačila in za mesec januar v višini 122,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2012 dalje do plačila (I/3. točka izreka). Prav tako je sodišče zavrnilo zahtevek za povračilo nastalih pravdnih stroškov skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I/4. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kakor tudi zaradi bistvenih kršitev postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika povsem neutemeljeno zavrnilo. Sodišče v 4. točki obrazložitve zmotno in povsem v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovi, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta sodelovali v okviru izvajanja gospodarske dejavnosti obeh strank, pri čemer sodišče odločitev opre zgolj na del izpovedbe tožnika, ki pa je povsem selektivno in zelo pristransko povzeta v njegovo škodo. Tožnik nikoli ni rekel, da bi se s toženo stranko dogovoril, da ji bo izstavljal račune. Poslovno sodelovanje preko s.p. je za tožnika gotovo manj ugodno, kot delo preko pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa se sodišče sploh ne dotakne obstoječe pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo v pisni obliki sklenili pravdni stranki, elektronskih dopisov tožene stranke tožniku, iz katerih je razvidno, da gre za delovno razmerje in nenazadnje tudi načina prenehanja dela tožnika pri toženi stranki. Obe stranki sta se očitno zavedeli in pristali na to, da je tožnik v delovnem razmerju. Do nesoglasij je prišlo, ker tožnik ni želel dela za takšno plačo, kot jo je prejel pri toženi stranki, kjer je moral opravljati delo po 12 ur na dan. Delodajalec ga je pošiljal tudi na teren, tja je šel s službenim vozilom, strankam pa je v imenu in očitno tudi s pooblastilom delodajalca izstavljal račune. Vse navedeno kaže na obstoj delovnega razmerja. To, da je tožnik pri delu uporabljal tudi svoja sredstva – to gre predvsem za oblačila, pa je povsem normalno in življenjsko. Iz navedb tožnika, podpisane pogodbe o zaposlitvi, elektronske komunikacije med strankama in iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi nedvomno izhaja, da je bil tožnik prostovoljno vključen v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravljal delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Vsi zakonsko določeni elementi delovnega razmerja so nedvomno obstajali, sodišče se pri tem nasloni izključno na druge okoliščine, ki niso v ničemer povezane z vsebino 11. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, kdaj gre za delovno razmerje. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da bi moral tožnik postaviti tožbeni zahtevek za obstoj delovnega razmerja. Tožnik je nedvomno v slabšem položaju, s toženo stranko je podpisal pogodbo o zaposlitvi, sedaj pa bi moral po navedbah sodišča postaviti še zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Takšna ugotovitvena sodba sama po sebi nima izvršljivosti in bi bila predvsem zaradi dejstva, ker tožnik zahteva reintegracijo povsem odveč in v nasprotju s 181. členom ZPP. Tožnik je delal na podlagi podpisane in veljavne pogodbe o zaposlitvi, tako da bi bil vmesni tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja nepotreben. Iz postavljenega tožbenega zahtevka je povsem razvidno, da je obstajalo delovno razmerje. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka. Tožena stranka meni, da je ključno v predmetnem sporu vprašanje, ali so podani elementi delovnega razmerja ali ne. Dejstvo, da tožnik ni želel delati preko 8 urnega delovnega časa predstavlja nedopustne pritožbene navedbe, ki jih sodišče ne sme upoštevati na podlagi določil 337. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo z nazivom pogodba o zaposlitvi, s katero sta se dogovorili, da bo tožena stranka za svoje storitve tožniku izdajala mesečne račune, da bo tožnik ob sklenitvi pogodbe s toženo stranko opravljal dejavnost samostojnega posameznika, v skladu z dogovorom pa je tožena stranka tožniku plačala tri račune, pri čemer je bil le-ta samostojni podjetnik. Tožnik je bil zavarovan kot samostojni podjetnik. Sodišče je kljub temu, da so obstajali določeni elementi delovnega razmerja pravilno štelo, da delovnega razmerja ni bilo. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter z zaslišanjem tožnika ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično reintegracije in reparacije. Pritožbeno sodišče ob navedenem ugotavlja, da sodišče prve stopnje zmotno navede, da je izvedlo dokaz z zaslišanjem strank, pri čemer iz spisa izhaja, da se naroka na katerem je bil izveden navedeni dokaz, zakoniti zastopnik tožene stranke ni udeležil, svoje odsotnosti pa ni opravičil, zato naj bi sodišče skladno z določbo 258. člena ZPP zaslišalo le tožnika. Poudariti je, da 258. člen ZPP določa le, da sodišče lahko odloči, da zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu, vendar navedeno ne pomeni, da je sodišče dejansko izvedlo dokaz z zaslišanjem stranke (odsotne tožene stranke), pač pa le, da je toženo stranko vabilo na zaslišanje, pri čemer pa zaradi njene neudeležbe ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožene stranke. Določila 258. člena ZPP torej ni mogoče tolmačiti tako, kot to očitno tolmači sodišče prve stopnje, da obstaja presumpcija izvedbe dokaza, v kolikor se stranka iz neopravičenega razloga ne udeleži obravnave.

Ugotoviti je tudi, da je sodišče v predmetni zadevi, kot je navedlo, vodilo spor o obstoju delovnega razmerja, pri čemer je ugotovilo, da v konkretnem primeru niso obstajali vsi elementi delovnega razmerja, pri čemer je kot pravno podlago uporabilo 11. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. – ZDR). Kot dodatni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je sodišče navedlo še, da je tožnik vodil spor o obstoju delovnega razmerja, pri čemer bi moral ustrezno postaviti tudi tožbeni zahtevek za obstoj delovnega razmerja, ki pa ga kljub materialnemu procesnemu vodstvu sodišča ni. Sodišče navede, da obstoječe delovno razmerje lahko preneha, neobstoječe pa ne more prenehati, če tudi ga ena izmed strank pisno odpove.

Pritožbeno sodišče se z navedenim stališčem ne strinja. Tožnik je vložil tožbo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in že v tožbi jasno in nedvoumno navedel, da je bil zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas s poskusnim delom, pri čemer mu je tožena stranka po oceni tožnika nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, čeprav se obdobje poskusnega dela še ni izteklo. Tožena stranka pa je zatrjevala, da tožnik ni bil v delovnem razmerju. Ugotoviti je, da je tožnik že ob vložitvi tožbe tudi predložil pogodbo (priloga A2), ki je podpisana tako s strani tožnika in tožene stranke z datumom 25. 8. 2012, pogodba pa ima tudi jasen naziv pogodba o zaposlitvi, pri čemer iz 1. člena točke pogodbe izhaja, da pogodbeni stranki sklepata delovno razmerje za nedoločen čas s polnim delovnim časom (40 ur/tedensko) in poskusnim delom v trajanju 6 mesecev, s tem da bo poskusno delo delavca spremljal in ocenjeval direktor podjetja. Pogodba o zaposlitvi tudi obširno določa opis delovnega mesta v 3. odstavku 1. člena. Opredeljen je tudi kraj opravljanja dela in sicer na lokaciji – sedežu delodajalca ter pri kupcih in strankah servisne opreme na terenu, kot to določa 2. člen pogodbe. Opredeljen je tudi delovni čas 40 ur tedensko, pri čemer se stranki tudi izrecno dogovarjata za neenakomeren razporejen delovni čas, ki bo sicer razporejen na 5 delovnih dni v tednu od ponedeljka do petka. Četrti člen pogodbe o zaposlitvi tudi določa, da delavcu za pričakovane rezultate pripada osnovna plača, povečana za dodatke in druge osebne prejemke določene v kolektivnih pogodbah, ki veljajo za delodajalca, ter povračila v zvezi z delom. Peti člen pogodbe jasno določa osnovno plačo, ki znaša 850,00 EUR mesečno, pri čemer se plača izplača vsak mesec najkasneje do 18. dne v mesecu, kot to določa 8. člen pogodbe o zaposlitvi. Dvanajsti člen izrecno določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti delo, dogovorjeno s to pogodbo in vsa delovna sredstva, da lahko delavec nemoteno izpolnjuje svoje delovne obveznosti. Pogodba tudi določa sporazumno razveljavitev z redno ali izredno odpovedjo ter izrecno našteva tudi, v katerih primerih se lahko poda izredna takojšnja odpoved delovnega razmerja. Vsi navedeni znaki in tudi ostalo, kar pritožbeno sodišče posebej ne navaja, jasno nakazujejo, da gre za pogodbo o zaposlitvi, pri čemer pogodba o zaposlitvi tudi jasno opredeljuje stranki, ki sta delodajalec in delavec. Iz predložene listinske dokumentacije (priloga A3) tudi povsem jasno izhaja, da je tožena stranka tožniku podala „odpoved delovnega razmerja“ iz razloga, ker tožnik ni uspešno opravil preizkusne dobe. Vse navedeno nakazuje, da gre za pogodbo o zaposlitvi, ki je podpisana s strani obeh strank. Res je sicer, da je v prilogah pod B5 priložena enaka pogodba o zaposlitvi, ki je brez podpisa tožnika, vendar se sodišče do navedenega ni opredelilo, niti se ni opredelilo do podane „odpovedi delovnega razmerja z dne 13. 12. 2012 – podpisana “ niti do maila (priloga A4), ki sicer govori o osnovni plači, prevozu na delo kot malici. Tako bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem postopku zavzeti stališče do predloženih listinskih dokazov in v primeru, da pogodba o zaposlitvi ni bila podpisana ugotavljati tudi ali so obstajali elementi delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pritožbenim ugovorom tožnika, da je tožnik postavil jasen tožbeni zahtevek, pri čemer je zahteval, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavi, tako da se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je šlo za spor o obstoju delovnega razmerja. Sodišče mora soditi v okviru postavljenega tožbenega zahtevka (2. člen ZPP), ki je povsem pravilen. V kolikor bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da je predložena pogodba z naslovom pogodba o zaposlitvi podpisana, gre nedvomno za pogodbo o zaposlitvi, ker pomeni tudi, da bi tožena stranka tožnika morala prijaviti v socialno zavarovanje in mu izplačevati tudi plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Poudariti tudi je, da delovnopravna zakonodaja ne prepoveduje, da bi delavec, ki je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in bil pri delodajalcu zaposlen za nedoločen čas tudi status samostojnega podjetnika.

Tako se formalni status samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju pojmovno ne izključujeta. Tega ne preprečuje posebna ureditev položaja samostojnih podjetnikov v Zakonu o gospodarskih družbah. Zato ni ovir, da samostojni podjetnik ne bi mogel skleniti tudi pogodbe o zaposlitvi (oziroma ni ovire tudi za priznanje delovnega razmerja) kot pogodbe o trajnem razmerju. Veljavna zakonodaja tega ne prepoveduje, ZDR pa ne glede na formalno obliko razmerja vzpostavlja celo domnevo delovnega razmerja, če obstajajo elementi tega razmerja. V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZDR je namreč prepovedano opravljati delo na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. in v povezavi z 20. členom ZDR, razen v primerih, ki jih določa zakon. Avtonomija strank glede na navedeno določbo torej ni neomejena. Vsebinsko se citirana določba navezuje na 16. člen ZDR, ki uzakonja domnevo o obstoju delovnega razmerja, če so podani elementi delovnega razmerja. Gre za zakonsko presumpcijo, pri kateri stranki v primeru spora ni potrebno dokazovati domnevanega pravnega dejstva – obstoja delovnega razmerja, temveč le t. i. domnevno bazo – elemente delovnega razmerja (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 321/2009 z dne 6. 9. 2011). Glede vprašanja izključenosti statusa samozaposlenega s statusom delavca se pritožbeno sodišče sklicuje tudi na stališče Sodišča Evropske Unije v zadevi C 232-09 Dita Danosa proti LKB Lizings z dne 11. 11. 2010 (podobno že v primeru Allonby C-256/01 z dne 13. 1. 2004) , da formalni status samozaposlenega po nacionalnem pravu ne izključuje, da je treba neko osebo opredeliti kot delavca, če je njena neodvisnost le fiktivna, tako da gre za prikrito delovno razmerje. Tožnik, ki je v tem razmerju opravljal delo formalno kot samostojni podjetnik, bil pa je ekonomsko odvisen od tožene stranke. Navedeno bo moralo sodišče v ponovljenem postopku upoštevati ter odločati tudi o postavljenem tožbenem zahtevku glede podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 12. 2012. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia