Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zemljišče, ki je bilo glede na zaplembno odločbo ob zaplembi kmetijsko in za katerega revidenta nista dokazala, da je bilo tedaj v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvideno za zazidavo, namembnosti pa mu ni spremenil niti predpis, na podlagi katerega je bila izdana odločba o podržavljenju, se vrednoti kot kmetijsko zemljišče.
I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo revidentov (prej tožnikov) zoper odločbo Upravne enote Domžale z dne 16. 6. 2008 (1. točka izreka), in zavrnilo stroškovni zahtevek tožeče stranke (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje pokojni A. A. kot upravičenki do denacionalizacije določil odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, d. d., za del podržavljene nepremičnine parc. št. 123 k. o. B. travnik 2 v izmeri 5.654 m² in travnik 3 v izmeri 5.062 m² v višini 15.896,67 DEM. Pritožbo revidentov zoper odločbo organa prve stopnje je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zavrnilo z odločbo z dne 22. 9. 2008. 2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da gre v obravnavanem primeru za odločanje o vračanju dela premoženja, podržavljenega upravičenki A. A. Premoženje ji je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe in na njegovi podlagi izdane odločbe o zaplembi, št. ZP 199/45 z dne 18. 5. 1946. Upravni organi so o denacionalizaciji odločali že drugič, in sicer v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, št. U-449/07 z dne 18. 1. 2008. Revidenta tudi v ponovljenem postopku nista uspela dokazati pravnega statusa zemljišča s parc. št. 123 k. o. B. kot nezazidanega stavbnega zemljišča. Po presoji sodišča prve stopnje revidenta z dokazovanjem komunalne opremljenosti ne moreta dokazati pravnega statusa stavbnega zemljišča, plani stanovanjsko komunalne gradnje, v katerih bi to zemljišče (v času podržavljenja) bilo opredeljeno kot stavbno, pa s strani vlagateljev tudi niso bili predloženi. Revidenta nista predložila navedenih planskih aktov in tudi ne regulacijskega načrta, ki ga je določal še Zakon o graditvi Kraljevine Jugoslavije iz leta 1931. 3. Revidenta v reviziji uveljavljata dovoljenost revizije po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizijo vlagata iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Grajata stališče sodišča prve stopnje, da je mogoče pravni status nezazidanega stavbnega zemljišča dokazovati zgolj s formalnimi planskimi akti, ne pa z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih dopušča tudi Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Na podržavljenem zemljišču je po njunem mnenju obstajala dejanska možnost in pravna dopustnost graditve, ki je bila tudi v resnici kasneje izvedena. Zato je bilo kršeno načelo proste presoje dokazov. V obravnavanem primeru je bilo podržavljeno zemljišče, ki je bilo popolnoma komunalno opremljeno, saj so v neposredni bližini že obstajale hiše in gospodarska poslopja, in kar je najbolj bistveno, da so lastniki zemljišč lahko brez zadržkov gradili bivalne ali pa gospodarske objekte. Sodišče je nepravilno uporabilo Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok), saj bi moralo glede na dejanski status zemljišča, ki je bilo nezazidano stavbno zemljišče, upoštevati Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo). Revidenta sta namreč vložila dovolj dokazov o tem, da so bila zemljišča v času podržavljenja popolnoma komunalno opremljena, vsaj glede vodovoda, elektrike in javne ceste, in so zato morali obstajati načrti komunalne gradnje, o katerih govori tudi Ustavno sodišče. Tudi sosednje zemljišče s parc. št. 456 k. o. B. je opredeljeno kot nezazidano stavbno zemljišče. Dejansko in pravno stanje teh zemljišč je popolnoma isto. Tudi kasnejši Odlok o gradbenih okoliših v Občini C. iz leta 1957 opredeljuje vsa navedena zemljišča kot ožji gradbeni okoliš Občine C. Čeprav je ta odlok kasnejši, je samo zajel pravno in dejansko stanje, ki je tedaj že obstajalo.
4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo navedla le, da predlaga zavrnitev revizije iz razlogov, ki jih je že navedla v svoji odločbi.
K I. točki izreka:
5. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj znaša vrednost v zavrnjenem delu izpodbijanega akta 138.665,59 EUR.
6. Revizija ni utemeljena.
7. V obravnavani zadevi je sporen status zemljišča, ki ga ni mogoče vrniti v naravi v last in posest upravičenki, in sicer del podržavljenega zemljišča parc. št. 123 k. o. B., ki je bilo podržavljeno kot kmetijsko zemljišče, revidenta pa zatrjujeta, da je bilo dejansko že ob podržavljenju v naravi nezazidano stavbno zemljišče in za tako bi morala biti določena tudi odškodnina.
8. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine za denacionalizacijo premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, je v prvem odstavku 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Upravna organa in sodišče prve stopnje so presodili, da je bila obravnavana parcela ob nacionalizaciji kmetijsko zemljišče, ki ga ni mogoče vrniti v naravi. Njeno sedanjo vrednost, ter s tem odškodnino, so določili po tretjem odstavku 44. člena ZDen ob upoštevanju pravil Odloka. Revidenta tudi v reviziji vztrajata pri stališču, da je bilo sporno zemljišče nezazidano stavbno zemljišče. Za določitev višine odškodnine bi bilo po njunem mnenju treba upoštevati Navodilo.
9. Stališče revidentov je po presoji Vrhovnega sodišča zmotno. Pravilni so razlogi in odločitev sodišča prve stopnje ter upravnih organov, ta odločitev pa je tudi skladna z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (odločbe, ki jih navaja že sodišče prve stopnje, pa tudi II Ips 584/2008 z dne 18. 12. 2008). Prvostopno sodišče je pravilno presodilo, da sporno zemljišče ob zaplembi ni bilo nezazidano stavbno zemljišče, pač pa kmetijsko, saj tako izhaja iz zaplembne odločbe, revidenta pa nista dokazala, da je bilo to zemljišče tedaj v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvideno za zazidavo, namembnosti pa mu ni spremenil niti predpis, na podlagi katerega je bila izdana odločba o podržavljenju. Opredelitev, kdaj je zemljišče stavbno, je sodišče prve stopnje povzelo tudi po odločbi Ustavnega sodišča, št. U-I-42/93 z dne 5. 12. 1994, ki obravnava omenjeni Odlok, in s katero je Ustavno sodišče odločilo, da Odlok ni v neskladju z Ustavo RS in zakonom. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče zapisalo, da se za kmetijska in gozdna zemljišča, ki so po planih stanovanjske komunalne gradnje že bila opredeljena kot gradbena ali pa jim je to namembnost določil nacionalizacijski predpis, odškodnina odmerjena v skladu z Navodilom, kot za nezazidana stavbna zemljišča, čeprav so bila v odločbah in drugih pravnih aktih, s katerimi so bila podržavljena, obravnavana kot kmetijska ali gozdna. Katera zemljišča so bila po planih stanovanjske komunalne gradnje v času podržavljenja že opredeljena kot gradbena, pa je dejansko vprašanje, ki ga je treba ugotoviti v vsakem konkretnem primeru posebej. Navedena ustavna odločba ne določa nikakršnih pogojev za različno opredelitev zemljišč, temveč le razlaga določbe zakonov in podzakonskih predpisov, kar je temeljna naloga sodišča, ko uporabljajo pravo pri odločanju.
10. V zvezi z vprašanjem statusa zemljišč ob podržavljenju, se revidenta sklicujeta na zmotno uporabo določb ZUP, ker da upravna organa in sodišče prve stopnje niso dopustili dokazovanja statusa zemljišča z drugimi dokazi, temveč le s sprejetimi planskimi akti. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je načeloma nižji dokazni standard možno sprejeti v tistih položajih, ko opravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena. Če je namreč dokazno breme pretežko, je sicer res lahko ogrožena tudi pravica stranke do sodnega varstva. Tudi v obravnavani zadevi bi odločanje v skladu z dokaznim standardom gotovosti lahko ogrozilo revidentovo pravico do sodnega varstva, vendar pa revizijsko sodišče na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja in dokaznega postopka sklepa, da je ni ogrozilo, saj sta tako upravna organa kot tudi sodišče prve stopnje v skladu z načelom proste dokazne ocene svoje stališče ustrezno obrazložili in oprli na pravilno materialnopravno podlago.
11. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno.
K II. točki izreka:
12. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.