Jedro

Tudi, če je obdolženec dvakrat ustrelil z revolverjem v tla v neposredno oškodovančevo bližino, predhodno pa ni meril v oškodovančevo telo, se je oškodovanec utemeljeno počutil ogroženega. Tako streljanje pomeni tudi resno grožnjo, zato je podano kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odst. 145. čl. KZ.

Izrek

Pritožba obdolženega B. B. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Obdolženi B. B. je dolžan plačati povprečnino v znesku 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi B. B. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po I. odstavku 145. člena Kazenskega zakonika na škodo soobdolženega M. J.. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. Odvzet mu je bil zaseženi revolver znamke K. R. z naboji. V plačilo so mu bili naloženi stroški kazenskega postopka v nedoločenem znesku ter povprečnina v znesku 40.000,00 SIT. Z isto sodbo je bil obdolženi M. J. oproščen obtožbe zaradi enakega kaznivega dejanja na škodo soobdolženega B. B.. Zato so stroški tega dela kazenskega postopka obremenili proračun. Zoper obsodilni del te sodbe se je pravočasno pritožil obdolženi B. B. po zagovornici zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je spremembo tega dela izpodbijane sodbe ter izdajo oprostilne sodbe, sicer pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Izpovedbe zaslišanih prič so pravilno dokazno ocenjene, razlogi za ta del izpodbijane sodbe pa so jasni in v celoti skladni z izvedenimi dokazi. Tudi kršitev kazenskega zakona ni podana. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je povzelo obtožbo v izpodbijani krivdorek, to tudi pravilno pravno ocenilo. Tudi streljanje v tla pred oškodovanca je pomenilo konkretno ogrožanje ne glede na to, da obdolženec ni meril v oškodovanca. Zato se je oškodovani M. J. utemeljeno počutil ogroženega. Sama uporaba revolverja nakazuje na obdolženčevo naklepno ravnanje. Tega revolverja obdolženec ni smel niti nositi, še manj pa uporabiti. Oborožitev z revolverjem pred pričakovanim konfliktom z oškodovancem sama po sebi kaže na obdolženčev predhodni namen uporabiti revolver v tem konfliktu. Zato je pravna opredelitev obdolženčevega streljanja povsem pravilna. Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno in je posledica pravilne dokazne ocene, tudi izpovedbe priče A. R.. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja lastništvo zemljišča, na katerem je obdolženec streljal, sploh ni pomembno. Izmed vseh udeležencev v postopku na prvi stopnji je samo obdolženec zatrjeval srp v oškodovančevi roki. Tega srpa pa niti policija ob ogledu ni našla, ko je sveže porezanje grmičevja in trstike pripisala uporabi motorne žage. Sodišče druge stopnje opozarja, da sta bili ob policijskem prihodu na kraj kaznivega dejanja najdeni tako motorna žaga, kakor tudi sekira. Zato za obdolženčevo sklicevanje na silobran proti oškodovančevemu grozečemu napadu s srpom ni prav nobenih dokazov. Sicer pa je sodišče prve stopnje glede silobrana zavzelo v izpodbijani sodbi pravilno stališče. Hipotetična možnost, da bi se obdolženec mogel sklicevati na sekiro in ne na srp, je zgolj hipotetična. Z dejstvom v zagovoru, da oškodovanec ni imel sekire v rokah, pač pa srp, ni mogoče izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da oškodovanec ob streljanju ni imel ničesar v rokah. Po navedbah v policijskem zapisniku o ogledu kraja kaznivega dejanja je prišlo do ogleda samo zaradi oškodovančevega obvestila o obdolženčevem streljanju. S trditvijo, da je obdolženec sam klical policijo, te policijske navedbe ni mogoče izpodbiti. Sodišče druge stopnje sicer dopušča tudi možnost obdolženčevega obvestila policije, kar pa za pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ni pomembno. Sodišče druge stopnje je ocenilo še primernost izrečene kazenske sankcije.Mnenja je, da ta ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam in je zato ni mogoče spremeniti v obdolženčevo korist. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje pritožbi ni ugodilo. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi neuspeha s pritožbo mora obdolženec plačati povprečnino, ki pomeni edini strošek tega pritožbenega postopka. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve in trajanja pritožbenega postopka ter obdolženčevih premoženjskih razmer, ki so bile ugotovljene v postopku na prvi stopnji.