5. 5. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. pri Ž. na seji senata dne 18. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 165/2004 z dne 21. 12. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 436/2002 z dne 13. 2. 2004 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1358/98 z dne 3. 10. 2002 se ne sprejme, v delu, v katerem se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo več pritožnikovih zahtevkov, med njimi tudi zahtevek, naj se dokončna odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, s katero je bila pritožniku invalidska pokojnina odmerjena za čas od 6. 7. 1997, nadomesti z odločbo, po kateri mu bo invalidska pokojnina odmerjena od 10.10.1994 dalje. Pritožnik je zahteval tudi povračilo škode v višini razlike med zneskom nadomestila za primer brezposelnosti in invalidsko pokojnino za obdobje od 10. 10. 1994 do 6. 7. 1997. Škoda naj bi pritožniku nastala s tem, ko je bil od 10. 10. 1994 do 6. 7. 1997 prijavljen na Zavodu za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod) in prejemal nadomestilo za brezposelnost, čeprav bi moral prejemati invalidsko pokojnino. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik s pravnomočno sodbo št. Ps 1030/95 z dne 2. 4. 1998 od 10. 10. 1994 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in da mu je bila od dne 10. 10. 1994 dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Hkrati je bila pritožniku do dokončne odmere invalidske pokojnine določena tudi akontacija, ki naj bi se mu začela izplačevati od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Sodišče je zato zavzelo stališče, da je pritožnik do izplačila invalidske pokojnine v skladu s prvim odstavkom 172. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. – ZPIZ/92) upravičen od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, tj. 6. 7. 1997. Pritožnikov zahtevek po povračilu škode je zavrnilo kot neutemeljen. Štelo je, da pritožniku s tem, ko je bil prijavljen pri Zavodu za zaposlovanje in prejemal nadomestilo za primer brezposelnosti ter bil vključen v zavarovanje, ki je prenehalo 5. 7. 1997, zaradi česar v tem času do izplačevanja pokojnine ni bil upravičen, škoda ni nastala. Višje sodišče je pritrdilo navedenim stališčem in pritožbo pritožnika zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo revizijo.

Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev pravice do odločanja oziroma sojenja brez nepotrebnega odlašanja pred upravnim organom in prvostopenjskim sodiščem. Meni, da so sodišča napačno opredelila temelj oškodovanja, ki naj bi ga utrpel zaradi ravnanja upravnega organa in sodišč. Škoda, ki naj bi mu nastala, naj bi bila posledica javno– pravne funkcije prej navedenih organov. Sodišča naj tudi ne bi obrazložila svojega stališča, da morajo biti podani civilno pravni elementi oškodovanja. Sploh naj bi bila odločitev sodišč samovoljna oziroma arbitrarna.

B.

Navedbe pritožnika, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijanimi odločitvami, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti. V skladu z navedeno določbo namreč Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tega pa pritožnik z navedbami v ustavni pritožbi ni izkazal. V zvezi z uporabo prava Ustavno sodišče presoja le, ali temeljijo izpodbijane odločitve na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču oziroma ali gre za primer očitno napačne odločitve sodišč brez razumne pravne obrazložitve, ki bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Takšnih kršitev izpodbijanim odločitvam ni mogoče očitati. Sodišča so svoje odločitve razumno in zadostno obrazložila. Kot neutemeljen se zato izkaže tudi (sicer pavšalni) pritožnikov očitek, da sodišča svoje odločitve o zavrnitvi pritožnikovega odškodninskega zahtevka niso obrazložila. Zgolj pritožnikovo nasprotovanje izpodbijanim odločitvam in zatrjevanje njihove napačnosti pa ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

Z očitkom o dolgotrajnosti postopka pred upravnim organom ni mogoče utemeljiti kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ta kršitev je namreč lahko storjena le v sodnem postopku, ne pa v upravnem postopku, kjer poznamo za primere predolgega odločanja o upravni stvari t. i. molk upravnega organa.[1]

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem sodnem postopku. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05) ugotovilo, da je Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) v neskladju z Ustavo, ker ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala. Odprava ugotovljene neskladnosti z Ustavo zahteva kompleksnejše zakonodavno urejanje, zato Ustavno sodišče ni določilo načina izvršitve odločbe. To pomeni, da imajo posamezniki kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Ker pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil, ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan

Opomba:

Pritožba po četrtem odstavku 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – ZUP) oziroma po 246. členu prej veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – ur. p. b. – ZUP/86) ali upravni spor po 4. oziroma tožba po 31. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) oziroma upravni spor po 8. oziroma 26. členu prej veljavnega Zakona o upravnem sporu (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – ZUS/77).