Jedro

Imetnik tekočega računa, ki ne ve kdaj in kje so mu bili ukradeni čekovni blanketi, predloženi v izkup s strani neznanega neupravičenega trasanta s ponarejenim podpisom resničnega imetnika tekočega računa, dalje ki čekovnih blanketov ne hrani ločeno od čekovne kartice in osebne izkaznice in ki tatvine ne prijavi policiji, temveč o tem obvesti le banko skoraj mesec dni po tem, ko so bili ponarejeni čekovni blanketi vnovčeni, odgovarja banki za nastalo škodo, ki jo je ta brez krivde pretrpela pri izpolnjevanju naročila, saj k nastali ji škodi sama ne le ni prispevala, temveč je tudi ob največji možni skrbnosti ni mogla niti preprečiti.

Izrek

Pritožba prvega toženca B.Z. se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v delu odločitve, ki se nanaša nanj, potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sodbo zaradi izostanka je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženima strankama naložilo (prvi toženi s sodbo, drugi toženi pa s sodbo zaradi izostanka) v nerazdelno plačilo znesek 7.910,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.11.1991 dalje do plačila. Obema toženima strankama je hkrati še naložilo, da morata tožeči stranki nerazdelno plačati njene, na 3.100,00 SIT odmerjene pravdne stroške, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi - vendar od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je prva tožena stranka B.Z. vložil pritožbo, v zvezi s sodbo zaradi izostanka glede druge tožene stranke pa je slednja vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje in le podrejeno - za primer, da takemu njenemu predlogu ne bi bilo ugodeno - pritožbo. Prvi toženec B.Z. zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov, ki bi jih uveljavljal, izrecno v svoji pritožbi ne navaja.

Meni, da za v breme tožeče stranke vnovčene čeke ne more biti odgovoren, saj so mu bili ti ukradeni in česar sploh ni vedel. Res da tatvine ni prijavil na policiji, vendar bi to morala storiti banka že po njegovi prvi pritožbi, da predmetnih čekov sploh ni vnovčil; česar takega mu na banki tudi niso nikoli svetovali, sicer bi pa to bila predvsem dolžnost banke - tožeče stranke. Meni, da ji ničesar ne dolguje, sicer pa formalnega pritožbenega predloga ni ponudil. Pritožba prvega toženca ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma pripominja, da je odločalo le o pritožbi prve tožene stranke, saj za odločanje o pritožbi druge tožene stranke ni pogojev, dokler ni odločeno o njenem primarno uveljavljanem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, o katerem pa bo moralo odločiti kot stvarno pristojno sodišče prve stopnje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da drugi toženec ne ve, kdaj in kje so mu bili trije čekovni blanketi, predloženi v izkup s strani neznanega neupravičenega trasanta s ponarejenim podpisom resničnega imetnika tekočega računa, ukradeni, dalje, da drugi toženec čekovnih blanketov ni hranil ločeno od čekovne kartice in osebne izkaznice ter da tatvine ni prijavil policiji, temveč je o tem obvestil le banko in sicer skoraj mesec dni po tem, ko so bili ponarejeni čekovni blanketi vnovčeni. Na te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče vezano, saj gre v obravnavanem primeru za postopek v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 9. in 10. členom Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov - Ur. l. RS št. 55/92), v katerem zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja prvostopne sodbe ni mogoče izpodbijati (467. člen ZPP). To pomeni, da so pritožbene trditve prvega toženca o tem, da je bila banka obveščena o tatvini čekov (časovno neopredeljeno) - če meri toženec z njimi na očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja v postopku na prvi stopnji - neupoštevne. Ob takem stanju stvari pa je prvostopna odločitev o odgovornosti prvega toženca za tožeči stranki nastalo škodo materialnopravno pravilna, saj ima oporo v določbi 760. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri je naročitelj dolžan povrniti prevzemniku naročila škodo, ki jo je ta brez krivde pretrpel pri izpolnjevanju naročila. Spričo ugotovljenega ravnanja prvega toženca tožeča straka ne le ni prispevala k nastali ji škodi, temveč je tudi ob največji možni skrbnosti ni mogla niti preprečiti.

Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo obstoja po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, je bilo treba po obrazloženem pritožbo prvega toženca na podlagi določbe 368. člena ZPP v zvezi s 457. členom istega zakona kot neutemeljeno zavrniti in prvostopno sodbo v delu, ki se nanaša nanj, potrditi.

Določbe ZPP in ZOR, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).