Jedro

Toženec kot zakoniti zastopnik tožeče stranke izplačil po pogodbah za posle, ki niso bili nikoli opravljeni, ni opravil, tako kot ga narekujejo interesi gospodarske družbe - tožeče stranke, torej s potrebno skrbnostjo, zaradi česar je tožeči stranki nastala škoda v višini 81.109,56 EUR. Za ta znesek je odškodninski zahtevek tožeče stranke utemeljen, ni pa utemeljen v presežku, saj je po načelih delovnega prava delavčeva odškodninska odgovornost podana le takrat, če je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, ne more pa delavec odgovarjati po načelu objektivne odgovornosti, torej že zgolj zaradi tega, ker je opravljal delovne naloge direktorja tožeče stranke in je bil v tem svojstvu zadolžen za zakonito poslovanje tožeče stranke.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 81.109,56 EUR v roku 8 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2008 dalje do plačila (1. točka izreka). V presežku (za 75.893,42 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi tudi preostalemu delu zahtevka, s stroškovno posledico. Navaja, da je napačen in v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka temeljila odškodninski zahtevek za dodatno odmerjene davčne obveznosti za posle, ki niso povezani s fiktivnimi plačili družbi C. LLC, na objektivni odgovornosti. Tožeča stranka tožencu za nobenega od teh poslov ni očitala objektivne, pač pa vselej le krivdno odgovornost, ki jo je utemeljila bodisi s toženčevim protipravnim ravnanjem, bodisi z njegovo prav tako protipravno opustitvijo dolžne skrbnosti pri vodenju poslov družbe. V zvezi s tem je toženec vsakokrat obrazložil tudi višino škode in vzročno zvezo med toženčevim protipravnim ravnanjem. Za takšen zaključek sodišča ni v trditveni podlagi tožeče stranke nobene osnove, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Jasno je, da poslovodenje družbe samo po sebi ni nevarna dejavnost in še manj nevarna stvar. Toženec s tem, ko ni skrbel za verodostojnost poslovne dokumentacije, ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ki se od njega pričakuje. V posledici te opustitve je tožeči stranki nastala škoda, saj je morala plačati davek, ki ga ne bi plačala, če bi tožnik ravnal zadosti skrbno. Iz odločbe Davčne uprave RS z dne 31. 3. 2008 izhaja, da je bil za vsako izmed navedenih družb, izključno toženec tisti, ki je sklenil in spremljal posel. Da je bil toženec kot direktor dejansko tisti, ki je vodil vse posle družbe, pa je s svojim pričanjem potrdila tudi zakonita zastopnica tožeče stranke. Toženec tega ni zanikal, pa tudi sam nasprotnega ni dokazal. Toženčev argument, da škoda ni nastala, je prepričljivo ovrgel izvedenec, s tem, ko je ugotovil, da je mogoče govoriti o škodi tako v delu, ko gre za plačilo storitev družbi C., za katere ni nobenih dokazov, da so bile opravljene, kakor tudi, da je treba govoriti o škodi, ko gre za povečano davčno obveznost, ki je nastala tožeči stranki zaradi pomanjkljive dokumentacije. Toženčeva odškodninska odgovornost za povečano davčno obveznost ne temelji na očitku napačnega knjiženja ali napačne uporabe SRS, temveč na očitku, da toženec ni zagotovil verodostojne dokumentacije, ki bi potrjevala obstoj poslovnih dogodkov. Tega očitka toženec ni z ničemer ovrgel. Toženec ni trdil, da je pogodbe sklepal kdo drug kot on ali da bi bil kdo drug odgovoren za skrb za dokumentacijo. Trdil je le, da so nekateri njegovi podrejeni v okviru svojih delovnih nalog, do določene mere sodelovali pri spornih poslih in tudi obravnavali sporno dokumentacijo. Tako sta vodja računovodstva Z.N. in vodja kontrolinga (V.S.) izpovedovala predvsem o knjigovodski obravnavi posameznih poslovnih dogodkov (ki so za presojo očitanih kršitev nerelevantna), B.B. in U.K. pa sta izpovedovali predvsem o tem, kako sta v zvezi s spornimi računi in plačili ravnali po navodilih toženca. Nobena od prič ni izpovedala, da bi bila sama odgovorna za katerikoli posel, pa tudi toženec tega ni trdil. Tako je zaključiti, da je toženec vodil vse posle družbe, on je bil tudi tisti, ki je v okviru davčnega inšpekcijskega pregleda podajal pojasnila o teh poslih, zato je tudi sam odgovoren za škodo, ki je tožeči stranki iz tega naslova nastala. Razlogi sodbe v tem delu tako nasprotujejo izvedenemu dokaznemu postopku in vsebini listin. Sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do očitkov, ki pomenijo škodljivo dejstvo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ker je sodišče v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju, se z višino ni ukvarjalo. Ker pa je bilo tudi za ta del zahtevka dejansko stanje ugotovljeno popolno, čeprav zmotno, tožeča stranka ocenjuje, da so podani pogoji, da pritožbeno sodišče to napako samo odpravi. Tako je tožeča stranka od toženca upravičena zahtevati povrnitev škode, tako v zvezi z izplačili drugim družbam, kot v zvezi s plačilom dodatnega davka zaradi plačil družbi C. v višini 19.603,56 EUR. Za tega je sicer izvedenec ocenil, da ne more pomeniti škode, češ da bi tak davek bila tožeča stranka dolžna plačati tudi sicer. Temu je tožeča stranka nasprotovala, ker je jasno, da bi lahko v primeru, če bi z denarjem razpolagala, tega uporabila tako, da ne bi trpela nobenih davčnih posledic ali pa bi bile te manjše. Da je tako stališče pravilno, je izvedenec potrdil v svojem zaslišanju. Tožeča stranka je upravičena tudi do povrnitve škode iz naslova povečanega davka, ki je bil odmerjen za rezervacije (18.140,37 EUR). Izvedenec je sicer v mnenju izrazil oceno, da gre pri uporabi rezervacij primarno za odgovornost računovodstva, vendar pa tožeča stranka meni, da toženec tudi v tem delu ni uspel ne trditi ne dokazati, da ne gre za škodo, ki ni nastala po njegovi krivdi. Nepravilno so odmerjeni tudi stroški postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zavrne tudi preostali del zahtevka, s stroškovno posledico oz. podrejeno, izpodbijani del razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Osnovna delovna naloga toženca je bilo navezovanje stikov in pridobivanje novih zastopniških programov. Za pridobitve novih programov so se plačevale tudi provizije, kar je priča F.O. tudi izpovedal. Ni sporno, da je dejansko prišlo do prevzema distribucije izdelkov M. in G., pri čemer prav tako ni sporna donosnost takšnega prevzema distribucije. Nesporno je, da so se računi na podlagi posredniških pogodb družbo C. začeli plačevati po pridobitvi distribucije. Tudi glede pogodbenega določila o delitvi provizije na dva dela, pri čemer je eden od njih vezan na dejanski prodajni uspeh, kaže na skrbnost toženca pri izvajanju tega posla, saj je s takšnim določilom toženec dodatno zmanjšal tveganje tožeče stranke pri poslu prevzema distribucije. Ključno je vprašanje, ali se je posredniška storitev dejansko izvedla ali ne. Glede navedenega je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da naj bi bila posredniška pogodba fiktivna. Ključno dejstvo za nastanek obveznosti po posredniški pogodbi je kontakt, ki ga posrednik izvede med naročnikom in tretjo osebo. Prav do tega kontakta, ki je predpostavka za plačilo provizije, pa je v konkretni zadevi tudi prišlo. E.N., je z družbo, katere direktor je bila, uvažala določene prehrambene izdelke oz. bila distributer v Sloveniji. Kontaktirala je toženca in mu predlagala, da T. prevzame distribucijo izdelkov M. in G., kar se je zgodilo na njeno iniciativo. Prevzem distribucije je pogojevala z izplačilom provizije, o čemer je bila sklenjena pogodba z družbo C.. Tudi do tega je prišlo na njeno iniciativo. E.N. je kontaktirala svoje znance in se z njimi dogovorila za sestanke, na katere jo je spremljal tudi toženec. Na teh sestankih, ki so potekali v Italiji in Nemčiji, se je toženec v imenu in za tožečo stranko dogovarjal glede prevzema distribucije. Brez E.N. do posla ne bi prišlo. Posredovanje je bilo torej zagotovo izvedeno. V tej zadevi ni ključno vprašanje, ali je toženec ravnal zadosti skrbno, ko naj bi sklenil pogodbo z družbo, ki je ni poznal niti ni z njo nikoli posloval. Toženec je podpisoval številne pogodbe, pri čemer se v podrobnosti ni spuščal. V ravnanju toženca ni bilo nič takšnega, kar bi odstopalo od običajne prakse, torej od običajne skrbnosti. Če je E.N. želela toženca s svojim načinom poslovanja, s katerim se je tožencu predstavila kot posrednica, ki deluje v imenu družbe C., zavesti in s tem utajiti davke, pa toženec za to ne more odgovarjati. Toženec ne more odgovarjati za to, če ga je E.N. zavedla. Toženec ni vedel, da je bila družba C. izbrisana iz registra in tega tudi ni bil dolžan preverjati. Tožeča stranka ima odškodninski zahtevek kvečjemu proti E.N.. Da ni šlo za ravnanja, ki bi odstopala od ravnanj povprečno skrbnega direktorja končno kaže tudi dejstvo, da niti revizije pri toženi stranki v zvezi s poslom C. niso ugotovile nepravilnosti. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni dokazana povezava med E.N. in družbo C.. Tako iz toženčevega kot iz zaslišanja E.N. takšna povezava jasno izhaja. Toženec je predlagal tudi zaslišanje prič A.C. in B.R. (kontaktni osebi, prisotni na sestanku), ki bi lahko dokazali sodelovanje E.N. pri posredovanju. Prvostopenjsko sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlagana dokazna predloga. Enako neutemeljeno je zavrnilo zaslišanje davčne inšpektorice B.K.. Tožencu je bila z neizvedbo teh dokazov kršena pravica do obrambe. V vsakem primeru pa je povezava med E.N. in družbo C. izkazana že s tem, ko je tožencu sama predlagala, naj se pogodba sklene z družbo C., s tem, ko so se prav E.N. posredovali vsi podatki, ki so bili podlaga za izdajanje računov s strani družbe C. ter tudi s tem, da je očitno E.N. dvigovala denar, nakazan na račun družbe C. v Avstriji. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo dokazni predlog toženca glede oprave poizvedb pri koroški banki, s katerimi bi se povezava med E.N. in C. nedvomno dokazala. Ne drži, da družba C. ni opravila nobenih storitev, saj jih je opravila po E.N.. Nerelevanten je dopis družbe K.. Nobene potrebe namreč ni bilo, da bi ta družba poznala družbo C., nedvomno pa je poznala E.N., ki je tudi uredila stik tam odgovorne B.R. s tožencem. Neutemeljene so tudi ugotovitve sodišča, da bi moral toženec na podlagi pogodbe o zaposlitvi ter pravil skupine I. preverjati tuje poslovne partnerje oz. zagotavljati poslovne in ostale informacije, ki so potrebne za analizo tveganj. Prav tako je toženec izpostavil, da na podlagi navedenih pravil odgovarja tudi direktor za finance, v konkretnem primeru V.S. in bi bila zato odškodninska odgovornost kvečjemu deljena, do česar pa se sodišče ni opredelilo. Ni dokazana niti huda malomarnost niti naklepno ravnanje toženca. Huda malomarnost bi bila izkazana le, če bi bila družba C. glede na tožečo stranko, v položaju dolžnika in ne upnika. Ker pa je bila ta družba v položaju upnika, ni bila dolžnost povprečno skrbnega direktorja, da presoja poslovno sposobnost pogodbene partnerice. Nadalje se sodišče tudi ni opredelilo do ugovora zastaranja za zneske, ki so bili na podlagi spornih pogodb o posredovanju plačani pred 2. 9. 2005. Toženec ne more odgovarjati za plačilo zneskov, katere je tožeči stranki naložila v plačilo Davčna uprava RS. V času davčnega pregleda je bila namreč direktorica tožene stranka P.J. in je zato odgovornost delno tudi njena, tožnik pa tudi ni sodeloval v sklepni fazi izdelave davčne odločbe. Ker je pretrgana vzročna zveza (tožeča stranka se zoper odločbo ni niti pritožila, s čimer je škodo povzročila sama), posledično toženec za ta plačila ne more odgovarjati. Materialnopravno napačna pa je tudi odločitev o zamudnih obrestih. Tožeča stranka je namreč s tožbo zahtevala zamudne obresti „od dne zapadlosti do plačila“, pri čemer zapadlosti ni opredelila. S tem, ko je sodišče zapadlost določilo z dnem 2. 9. 2008, je preseglo meje postavljenega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicujeta pritožbi, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec kot direktor tožeče stranke sklenil dve posredniški pogodbi z družbo C. in sicer dne 13. 3. 2004 (A2 in A3), nato pa dva sporazuma o predčasni izpolnitvi obveznosti dne 8. 3. 2007 (A13, A14). Prvi dve pogodbi sta bili sklenjeni pred formalno ustanovitvijo družbe C., sporazuma pa skoraj dve leti po likvidaciji te družbe (ta je bila registrirana na Floridi 2. 9. 2004, njen ustanovitelj je R.A. iz Ljubljane, družba pa je prenehala dne 16. 9. 2005, ker ni vložila svojega letnega poslovnega poročila). Družba C. je v obdobju od septembra 2004 do marca 2007 tožeči stranki izdala 29 računov za storitve posredovanja v skupnem znesku 79.145.83 EUR, pri čemer nikoli ni opravila posredniških storitev, za katere so bile sklenjene posredniške pogodbe in izdani računi, ki jih je tožeča stranka redno poravnavala na račun banke v Avstriji. E.N., ki v družbi C. ni imela nobene vloge, je dvigala denar iz računov v Avstriji (in izpovedala, da ga je izročila prijatelju, katerega pa ni hotela imenovati). Toženec je sklenil posredniški pogodbi, čeprav je vedel, da posredovanja ne bo opravila ta družba. Tožeča stranka je torej družbi C., ki posredovanja ni opravila, plačala vse storitve po odredbi toženca, tudi po tem, ko družba ni več obstajala in jih po tožencu, kot svojem zakonitem zastopniku, prikazala kot odhodke, s fiktivnimi računi pa se je obenem izognila plačilu finančnih obveznosti, saj bi bila brez teh računov osnova za odmero davka višja. Toženec je kot zakoniti zastopnik davčnim organom posredoval lažne podatke o zakonito pridobljenih odhodkih, saj so bili vsi računi, ki dejansko niso imeli nobene podlage v posredniških pogodbah, knjiženi kot stroški reklamacije. Toženec kot zakoniti zastopnik tožeče stranke pogodb oz. kasnejših sporazumov ter izplačil po teh pogodbah za posle, ki niso bili s strani družbe C. nikoli opravljeni, ni opravil v smislu, kot ga narekujejo interesi gospodarske družbe- tožeče stranke, torej s potrebno skrbnostjo, zaradi česar je tožeči stranki nastala škoda v višini 81.109,56 EUR (79.145,83 EUR iz naslova plačanih računov družbi C. in 1.963,73 EUR iz naslova dodatno odmerjenih obresti od akontacije davka na dohodek pravnih oseb). Zaradi toženčevega védenja o fiktivnih poslih, računih in nakazilih, kar izhaja iz objektivno ugotovljenih dejstev o tožnikovem položaju, naravi in vrsti poslov, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženec ravnal najmanj hudo malomarno. Ker med protipravnim ravnanjem toženca in med nastalo škodo obstaja neposredna vzročna zveza, je zaključilo, da je toženec tožeči stranki odškodninsko odgovoren za škodo v višini 81.109,56 EUR. Nadalje pa iz zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da toženec ne odgovarja za škodo iz naslova povečane davčne obveznosti v zvezi s stroški, povezanimi z družbo C. nad zneskom 1.963,73 EUR ter iz naslova povečane davčne obveznosti v zvezi s stroški, povezanimi z drugimi posli, ki izhajajo iz davčne odločbe. Glede uveljavljane škode iz naslova povečane davčne obveznosti v zvezi s stroški, povezanimi z družbo C. nad zneskom 1.963,73 EUR, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ob prisojeni odškodnini v višini skupne vrednosti izplačil na podlagi spornih pogodb z družbo C., tožeči stranki dodatni stroški nastanejo le v višini obresti od davka in obresti od akontacij v skupni višini 1.963,73 EUR, samo davčno obveznost pa mora plačati, saj se ob prejetju odškodnine glede izplačil družbi C., za ta znesek poveča davčna osnova. Ob prisojeni odškodnini v višini 79.145,83 EUR prikrajšanje tožeče stranke znaša zgolj 1.963,73 EUR, višji zahtevek iz tega naslova je zato zavrnilo. Glede uveljavljane škode iz naslova povečane davčne obveznosti v zvezi s stroški, povezanimi z drugimi posli, ki izhajajo iz davčne odločbe, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec ni bil tisti, ki je bil odgovoren za neposredno zagotavljanje dokumentacije v zvezi z njimi, kot tudi ni bil tisti, ki bi bil neposredno odgovoren za njihovo knjiženje in v zvezi s tem za upoštevanje slovenskih računovodskih standardov. Škoda v višini povišane davčne obveznosti glede teh drugih družb ni bila posledica opustitev oz. kršitev toženca.

Pritožnika z navedbami, da iz dokaznega postopka izhaja drugačno dejansko stanje, izražata nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje. Skladno z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega dokaznega postopka. Svoje prepričanje o očitkih, ki so bili naperjeni zoper toženca in dokazne teže posameznih dokazov pravdnih strank, je sodišče argumentiralo z jasnimi in razumljivimi razlogi, ki so sposobni pritožbenega preizkusa, metodološki napotek iz navedene določbe je sodišče pravilno upoštevalo, ocena izvedenih dokazov pa je tudi vsebinsko prepričljiva. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev, pritožbeno sodišče tudi ni našlo nasprotij med razlogi sodbe in izvedenimi dokazi, zato v tem smislu tudi ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka.

K pritožbi toženca: Jedro toženčeve pritožbe temelji na oceni, da v njegovem ravnanju ni elementov protipravnosti, ker naj bi ravnal s potrebno skrbnostjo, meni, da tožeči stranki škoda ni nastala oz., da med njegovim ravnanjem in nastalo škodo ni vzročne zveze, uveljavlja pa tudi ugovor zastaranja, do katerega se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo.

Kot bistveni argument za trditev, da ni ravnal protipravno, toženec navaja, da je bilo pridobivanje novih distribucij njegova naloga in da je bila storitev posredovanja pri pridobivanju novih distribucij v ta namen potrebna in tudi dejansko opravljena. Toženec po eni strani trdi, da je storitve opravila družba C. in sicer po E.N. ter ocenjuje, da je imel vse razloge zaupati v povezavo med navedeno družbo in E.N., po drugi strani pa trdi, da ga je E.N. zavedla oz. napeljala k podpisu pogodbe z neznano osebo, v imenu katere se je predstavljala. Takšne trditve ni mogoče sprejeti drugače, kot da toženec smiselno priznava, da družba C. ni opravila nobene storitve (kar je dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje tudi dejansko pokazal), kar pa naj ne bi bilo sporno, ker je storitev pravzaprav opravila E.N.. V nasprotju s toženčevim prepričanjem pritožbeno sodišče ocenjuje, da za konkretno zadevo ni bistvenega pomena, ali je bila storitev opravljena s strani E.N.. Bistveno je, da je tožnik sklenil posredniško pogodbo z družbo, za katero je vedel, da posredovanja ne bo opravila, in da je kot zakoniti zastopnik tožeče stranke odobril plačilo računov družbe C., ki storitev posredovanja nikoli ni opravila, ob tem pa ni niti logično niti prepričljivo pojasnil, zakaj je sklenil pogodbe in opravil finančne transakcije na to družbo, namesto da bi plačal E.N., če je slednja opravila storitev. Toženec, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme v zvezi z zakonitostjo izvedenih poslov, namreč ni dokazal niti dokazoval morebitnega dogovora med E.N. in družbo C., iz katerega bi izhajala pravnoveljavna povezava med družbo C. in E.N., na podlagi katere bi bila slednja upravičena družbo C. zastopati ter v njenem imenu in za njen račun opraviti posel s tožečo stranko, družba C. pa bi bila upravičena do denarne koristi, ki bi iz tega posla izhajala. Zgolj v primeru, da bi takšen dogovor (med E.N. in družbo C. oz. tripartitni dogovor med tožečo stranko, E.N. in družbo C.) obstajal, bi bila odločilna okoliščina v zvezi z nastankom škode dejstvo, ali je bila storitev posredovanja dejansko opravljena. Ker pa takšen dogovor ni dokazan, v spisu pa tudi ni podatkov o tem, da bi E.N. za družbo C. opravila posredovanje, ni dokazov o tem, da bi bila E.N. s strani družbe C. pooblaščena za opravljanje storitev posredovanja, niti ni dokazov o tem, da bi imela E.N. v družbi C. sploh kakršnokoli vlogo, dejstvo ali je bila storitev posredovanja dejansko opravljena s strani E.N. ali ne, ni odločilna okoliščina tega spora. V posledici navedenega so nebistvene vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na E.N. in njeno vlogo pri opravi posla. Iz istih (zgoraj navedenih razlogov) sodišču prve stopnje ni bilo potrebno zaslišati A.C. in B.R., ki naj bi dokazala sodelovanje E.N. pri posredovanju, saj zaslišanje teh dveh prič ne bi razjasnilo odločilnih okoliščin tega spora, to pa je notranje razmerje med E.N. in družbo C.. Zato tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče s tem, ko teh dveh predlaganih prič ni zaslišalo, storilo bistveno kršitev določb postopka.

E.N. ni omenjena v nobeni od pogodb. Pač pa je na pogodbi navedena oseba G.C., ki je podpisala obe pogodbi in vse račune družbe C. in katere ime, spol in vloga v družbi C. so tudi po izvedenem dokaznem postopku ostali neznanka (toženec ni niti dokazoval, da bi kakorkoli komuniciral s katerim od predstavnikov družbe C.), prav tako kot je tožniku in E.N. ostal neznan R.A., ki je bil, kot izhaja iz podatkov v spisu, ustanovitelj družbe C.. Običajna skrbnost, ki jo je bil dolžan toženec izkazati, je zahtevala, da najkasneje ob podpisu pogodbe, iz katere ni razvidna vloga E.N., zahteva dokazila o povezavi oz. dogovoru med družbo C. in E.N., s čimer bi toženec lahko opravičil dejstvo, da je pogodbo sklenil in račune plačal namesto E.N., družbi, ki storitev ni opravila. V nasprotnem primeru je toženec tvegal, da bo plačilo zahtevala tudi E.N., saj slednja v navedenih pogodbah nikjer ni omenjena. Četudi bi bil toženec zaveden s strani E.N. (kar pa dokazni postopek ni pokazal), njegovega ravnanja drugače, kot skrajno neskrbnega ni mogoče označiti, zaradi česar je tudi poskus prevalitve krivde E.N., neuspešen. Ker torej toženec ni poskrbel za jasno dokazljivo povezavo med E.N. in družbo C., za takšno ravnanje pa tudi ni navedel nobenih razumljivih razlogov, ni mogoče sprejeti drugačnega stališča, kot da gre za fiktivne storitve, zaradi katerih je bila tožeča stranka oškodovana v višini zneska izdanih računov, posledično pa tudi v višini povečane davčne obveznosti, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Dokazni postopek je nadalje pokazal, da je posel s družbo C. vodil in v celoti izpeljal izključno toženec, čemur sam niti ne nasprotuje, zato niso utemeljene njegove pritožbene navedbe o soodgovornosti drugih zaposlenih. Tudi dejstvo, da revizija pri tožeči stranki nepravilnosti ni odkrila, toženčeve odškodninske odgovornosti ne zmanjšuje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec ravnal najmanj hudo malomarno, saj se mora tudi vsaka povprečno skrbna oseba (oz. povprečno skrbni direktor) zavedati možnosti nastanka škodljivih posledic, če sklene pogodbo z neobstoječo družbo in odredi plačilo družbi, kljub temu da ve, da prav slednja ni opravila nobene storitve. Tožeča stranka je v danem primeru dokazala, da je toženec s protipravnim ravnanjem povzročil škodo po svoji krivdi, najmanj iz hude malomarnosti, med očitanim dejanjem in nastalo škodo obstaja vzročna zveza, zato je v celoti podana njegova odškodninska odgovornost, kot to določa 182. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS. št. 42/2002 s sprememb.).

Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba, ki se nanaša na zastaranje tožbenega zahtevka glede terjatev, ki so nastale pred 2. 9. 2005. Sodišče prve stopnje se do navedenega ugovora res ni posebej opredelilo, vendar navedena pomanjkljivost ob ugotovljenih dejstvih, ki omogočajo materialnopravno presojo glede zastaranja, ne vpliva na zakonitost sodbe. Ugovor zastaranja je namreč materialnopravni ugovor, ki se nanaša na utemeljenost tožbe, in sicer ugovor ugasle pravice, zato je pritožbeno sodišče glede njegove presoje v enakem položaju kot sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v konkretnem primeru tožeči stranki nastala škoda zaradi plačila družbi C. po fiktivnih pogodbah v višini 79.145,83 EUR, in sicer na podlagi računov, izdanih v obdobju od septembra 2004 do marca 2007 in dodatno odmerjene davčne obveznosti na podlagi odločbe DURS z dne 31. 3. 2008. Terjatve iz delovnega razmerja (kamor po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS spadajo tudi terjatve iz naslova odškodninske odgovornosti), v skladu s 206. členom ZDR zastarajo v roku petih let. Tožba, ki je bila vložena dne 2. 9. 2008, je zato glede vseh vtoževanih terjatev pravočasna in to tudi, če se upošteva 352. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprememb.). Tožena stranka se je namreč šele s poročilom detektiva, ki ga je prejela dne 1. 2. 2008, seznanila z dejstvom, da je tožnik plačal 79.145,83 EUR neobstoječi družbi za neopravljene storitve. Tako je subjektivni rok pričel teči šele dne 1. 2. 2008. Glede na to, da je šlo za več škodnih dejanj, ki jih je povzročil isti povzročitelj, tudi ni mogoče šteti zastaralnega roka od vsakega posameznega škodnega dogodka posebej, torej od plačila vsakega posameznega računa, temveč od prenehanja škodnih dogodkov. Sodna praksa je namreč že zavzela stališče, da če je škoda nastala kot posledica več istovrstnih škodnih dejanj, ki se ponavljajo nepretrgano ali v krajših časovnih obdobjih, začne zastaranje teči, ko škodna dejanja prenehajo in ima oškodovanec možnost izvedeti za obseg škode (VSRS, Rev 502/82 z dne 2. 3. 1983).

V zvezi s prisojenim zneskom v višini 1.963,73 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje prisodilo v zvezi z akontacijo davka od dohodka pravnih oseb, je zmotna pritožbena navedba, da je prišlo do prekinitve vzročne zveze med škodo in njegovim ravnanjem s tem, ko se tožeča stranka ni pritožila zoper odločbo DURS, s katero je bila obveznost odmerjena. Dodatno plačilo iz naslova obresti na akontacije davka od dohodka pravnih oseb je namreč v neposredni vzročni zvezi s toženčevimi protipravnimi ravnanji. Če slednjih ne bi bilo, tožeči stranki ne bi bila odmerjena dodatna davčna obveznost. Tudi v kolikor bi se tožeča stranka pritožila na odločbo DURS, bi lahko uspela le, če bi razpolagala z ustreznimi dokazili, da je bil posel s družbo C. dejansko opravljen. S takimi dokazili pa tožeča stranka, kot ugotovljeno, ni razpolagala po krivdi toženca, saj jih slednji ni zagotovil. Ravnanja tožeče stranke, ki se zoper odločbo DURS ni pritožila, zato ni mogoče označiti kot pravnorelevanten dogodek, ki bi vplival na prekinitev vzročne zveze med tožnikovim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo.

Neutemeljen je tudi očitek o tem, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožeči stranki priznalo obresti od 2. 9. 2008 dalje, preseglo tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je v tožbenem zahtevku zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od ugotovljene škode od dne zapadlosti do plačila. Ker dneva zapadlosti ni posebej določila, je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od dne vložitve tožbe dalje, le ustrezno upoštevalo pravila obligacijskega prava, določena v 299. členu v zvezi z 378. členom OZ.

K pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka neutemeljeno zatrjuje, da za zaključek sodišča, da toženec ne odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, v trditveni podlagi tožeče stranke ni nobene osnove, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Po načelih delovnega prava je delavčeva odškodninska odgovornost podana le takrat, če je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da za očitano škodo toženec ne more odgovarjati po načelu objektivne odgovornosti, torej že zgolj zaradi tega, ker je opravljal delovne naloge direktorja tožeče stranke in je bil v tem svojstvu zadolžen za zakonito poslovanje tožeče stranke. Prav to (odgovornost na podlagi opravljanja funkcije direktorja) pa je tožeča stranka tožniku med drugim tudi očitala, kot to jasno izhaja iz njene trditvene podlage pred sodiščem prve stopnje.

Glavnina pritožbe tožeče stranke temelji na trditvi, da toženec s tem, ko ni poskrbel za ustrezno poslovno dokumentacijo, ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ki se od njega pričakuje, zaradi česar je tožeči stranki nastala škoda, ker je morala plačati davek, ki ga sicer ne bi plačala. Drži, da iz odločbe Davčne uprave RS z dne 31. 3. 2008 izhaja, da je bil za vsako izmed navedenih družb toženec tisti, ki je sklenil in spremljal posel, kot je tudi nedvomno, da je bil toženec kot direktor tisti, ki je formalno vodil vse posle družbe. Vendar pa za ugotovitev toženčeve odgovornosti za nastalo škodo navedeno ne zadošča. Tožeča stranka bi tako morala dokazati, da je v zvezi z vsakim izmed navedenih poslov, prav zaradi ravnanja toženca oz. njegove opustitve, prišlo do naložitve dodatne davčne obveznosti (nastanka škode), tega pa ni dokazala.

Sodišče prve stopnje ni vezano na dejanske ugotovitve, kot izhajajo iz upravnih odločb, temveč mora dejansko stanje samo ugotoviti. To pa je sodišče prve stopnje tudi storilo in tako po oceni vseh izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožeča stranka v danem primeru ni dokazala, da bi povečana davčna obveznost, ki se nanaša na druge posle, ki izhajajo iz davčne odločbe, nastala v posledici ravnanja toženca, torej po njegovi krivdi. Tožeča stranka ni uspela dokazati, da v zvezi s temi posli toženec ni izkazal potrebne skrbnosti, niti ni dokazala, da bi bila zatrjevana škoda posledica opustitev oz. kršitev prav toženca. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da toženec ni bil neposredni nosilec navedenih poslov, zato ni bil odgovoren za neposredno zagotavljanje dokumentacije v zvezi z njimi, prav tako pa ni bil tisti, ki bi bil neposredno odgovoren za njihovo knjiženje in v zvezi s tem za upoštevanje slovenskih računovodskih standardov.

Ne drži navedba tožeče stranke, da toženčeva odškodninska odgovornost za povečano davčno obveznost ni temeljila na očitku napačnega knjiženja ali napačne uporabe slovenskih računovodskih standardov, temveč zgolj na očitku, da toženec ni zagotovil ustrezne dokumentacije, ki bi potrjevala obstoj poslovnih dogodkov. Tožeča stranka je navedeno tožencu očitala v prvi pripravljalni vlogi z dne 30. 1. 2009, zato je sodišče prve stopnje na ta očitek tudi pravilno odgovorilo. Priča Z.N. je namreč prepričljivo pojasnila, da se dogaja, da se določen strošek knjiži kot davčno priznan, pa se kasneje pri davčnih inšpekcijskih pregledih izkaže, da ni bil. Odgovornosti za pravilno knjiženje poslovnih dogodkov v konkretnem primeru zato prav gotovo ni mogoče naprtiti tožencu zgolj zato, ker je bil zakoniti zastopnik tožeče stranke. Prav tako ne drži, da toženec ni trdil, da je bil kdo drug zadolžen za skrb za pravilno in ustrezno dokumentacijo (da je bil torej nosilec poslov). Toženec je že v odgovoru na tožbo za vsakega izmed poslov natančno navedel, kdo je bil njegov skrbnik in kot tak zadolžen, da poskrbi za ustrezno dokumentacijo tako, da bodo posamezni stroški v zvezi s temi posli davčno priznani odhodki. Ker tožena stranka tem navedbam ni argumentirano oporekala, je sodišče prve stopnje v skladu s pravilom, da neprerekanih dejstev oz. trditev ni treba dokazovati (214. člen ZPP), pravilno zaključilo, da tožeča stranka, glede na to, da toženec ni bil zadolžen za zagotovitev ustrezne poslovne dokumentacije, ni dokazala elementa protipravnosti, zato niso bile kumulativno izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Enaka argumentacija velja za zahtevek tožeče stranke iz naslova povrnitve škode glede povečanega davka, ki je bil odmerjen za rezervacije (18.140,37 EUR), zato je pritožbeno sodišče ne ponavlja. Dodaja le, da je tudi izvedenec v mnenju izrazil jasno oceno, da gre pri uporabi rezervacij primarno za odgovornost računovodstva in ne toženca, zato ni mogoče zaključiti, da gre za škodo, ki je nastala po krivdi toženca.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi zahtevek v zvezi s plačilom dodatnega davka zaradi plačil družbi C. nad zneskom 1.963,73 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pravila obligacijskega prava o popolni odškodnini (169. člen OZ), zato te argumentacije pritožbeno sodišče ne ponavlja. Ali bi tožeča stranka v primeru, če bi z denarjem razpolagala, tega uporabila tako, da ne bi trpela nobenih davčnih posledic, je zgolj hipotetično vprašanje, zato sodišče prve stopnje tega njenega ugovora pravilno ni upoštevalo.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na odmero stroškov postopka. Tožeča stranka je v pravdi zmagala deloma. V takem primeru je stranka praviloma upravičena do povrnitve deleža svojih pravdnih stroškov, ustreznega razmerju med prisojenim in s tožbo zahtevanim. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka uspela približno s polovico zahtevka, zato je pravilno odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).