Jedro

ZDR v 16. členu določa domnevo o obstoju delovnega razmerja, v kolikor obstajajo elementi delovnega razmerja, ki pa se nanaša na primere, če delavec in delodajalec nista sklenila pogodbe o zaposlitvi. Le tedaj je potrebno za pravilno ugotovitev obstoja delovnega razmerja med pravdnima strankama, ob ustrezni trditveni podlagi, ugotavljati obstoj elementov delovnega razmerja (prostovoljna vključitev delavca v organizirani delovni proces delodajalca, plačilo za delo in opravljanje dela po navodilih in nadorom delodajalca). Ni pa mogoče te določbe razlagati na način, da lahko delodajalec izpodbije obstoj delovnega razmerja, v kolikor dokaže, da niso podani vsi elementi delovnega razmerja, čeprav je bila med delavcem in delodajalcem sklenjena pogodba o zaposlitvi, ki predstavlja pravni temelj za nastanek delovnega razmerja.

Tožniku ni bila onemogočena izraba letnega dopusta in je imel možnost v okviru medsebojnega usklajevanja s sodelavci planirati svoj dopust. Prav tako niso podani objektivni razlogi na strani delodajalca, zaradi katerih tožnik letnega dopusta v spornem obdobju ne bi mogel koristiti. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi tožnika in toženca se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan tožniku za avgust 2008 obračunati bruto plačo 589,19 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2008 dalje in za julij 2009 obračunati bruto plačo 589,19 EUR, ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2009 dalje (I. točka izreka); da je toženec dolžan tožniku plačati stroške prevoza na delo in z dela za obdobje od februarja 2008 do avgusta 2009 v skupnem znesku 3.228,63 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega, v izreku navedenega zneska (II. točka izreka); da je dolžan toženec tožniku obračunati regres za leto 2008 v znesku 700,00 EUR, od tega zneska plačati pristojnim organom vse davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2008 dalje do dneva plačila in regres za leto 2009 v znesku 750,00 EUR, od tega zneska plačati pristojnimi organom vse davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2009 dalje do dneva plačila (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, kjer je tožnik od toženca zahteval obračun, izstavitev in izročitev plačilnih list za plače za obdobje od februarja 2008 do avgusta 2009 z vsemi dodatki po veljavni zakonodaji, branžni kolektivni pogodbi in pogodbi o zaposlitvi tožnika, pri tem upoštevaje dogovor med strankama o mesečni neto plači v znesku 1.000,00 EUR, ter obračunati nastale razlike v plačah, in sicer med plačo tožnika, ki bi jo toženec moral obračunati in izplačati glede na dogovor med strankama o neto plači v znesku 1.000,00 EUR in dejansko izplačano plačo, ter tožniku izplačati glavnico 9.851,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega v izreku navedenega zneska razlike v plači in od navedenih neto razlik obračunati bruto razlike plače in od teh bruto razlik plač pristojnim organom plačati vse davke, prispevke in druge dajatve in tožniku predložiti dokaz o plačilu javnih dajatev in prispevkov (IV. točka izreka); v delu, kjer je zahteval plačilo stroškov prevoza na delo v izreku navedenih zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka); v delu, kjer je zahteval obračun in plačilo iz naslova prehrane na delu za obdobje od februarja 2008 do avgusta 2009 skupni znesek 2.745,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov navedenih v izreku (VI. točka izreka); v delu, kjer je zahteval znesek 1.516,39 EUR iz naslova odškodnine za neizkoriščen letni dopust v letu 2008, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2009 do dneva plačila in znesek 379,10 EUR iz naslova odškodnine za neizkoriščen letni dopust v letu 2009, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 8. 2009 do dneva plačila (VII. točka izreka). Odločilo je, da mora tožnik v 8 dneh od vročitve te sodbe, povrniti tožencu stroške postopka v znesku 622,29 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (VIII. točka izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (IV., V., VII. in VIII. točka izreka) in odločitev o stroških se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podredno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka v V. točki izreka navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu „vodja strežbe“, kar izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Ta pogodba o zaposlitvi pa ni skladna oziroma je v nasprotju z veljavnimi določbami Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 83/1997 s spremembami). Po prilogi 2 branžne pogodbe je delovno mesto “vodja strežbe” uvrščeno v V. tarifni razred, kar je identično “tehnik strežbe (poslovodja strežbe)”, kot to delovno mesto imenuje branžna pogodba. Iz Aneksa k kolektivni pogodbi, ki je veljala ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, izhaja, da je najnižja osnovna plača za V. tarifni razred 590,40 EUR bruto, v XII. členu pogodbe o zaposlitvi pa je določeno le 589,19 EUR bruto, kar je v nasprotju z branžno pogodbo in minimalnimi standardi, ki jih mora delodajalec spoštovati pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Najnižja osnovna plača za V. tarifni razred je od 1. 4. 2008 znašala 631,99 EUR, od 1. 7. 2009 dalje pa 650,95 EUR. Zaključek sodišča, da tožniku pripada za celotno obdobje zaposlitve zgolj bruto plača v višini 589,19 EUR mesečno, je v nasprotju z ZDR, branžno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi in številom opravljenih ur po seznamu ur. Toženec tožniku ni obračunal ne dodatka za minulo delo, dodatka za delo v popoldanski izmeni, dodatka za delo preko polnega delovnega časa dodatka za delo v nedeljo, dodatka za delo na državni praznik 2. 1. 2008 oziroma dela proste dneve po zakonu. Ravno zaradi specifike dela v gostinstvu je bil med strankama sklenjen usten dogovor o neto plači 1.000,00 EUR, ki vsebuje že vse navedene dodatke. Sodišče bi moralo ugoditi dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca finančne stroke, ki bi izračunal za tožnika pripadajočo plačo v vtoževanem obdobju, upoštevajoč ZDR, branžno pogodbo, obračune oziroma sezname opravljenih ur, pogodbo o zaposlitvi in bi obračunal pripadajočo razliko v bruto in neto plači glede na izstavljene obračune plač in prejeta nakazila. V tem delu je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 1. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela. Tožniku pripada odškodnina za neizkoriščen letni dopust saj je toženec že v pogodbi o zaposlitvi priznal prenizko število dni letnega dopusta. Organizacija dela je bila na strani toženca in ne na stranki tožnika. Tožnik v letih 2008 in 2009 ni mogel izrabiti letnega dopusta, da je delo lahko nemoteno teklo. Prav tako toženec ni bil pripravljen zaradi letnega dopusta zapreti lokal. Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe (I., II., III. in VIII. točka izreka) se pritožuje toženec iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da sodišče prve stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni tako, da zavrne tudi zahtevek v delu, kjer je tožnik zahteval obračun in izplačilo plač ter dajatev za meseca avgust 2008 in julij 2009, plačilo stroškov prevoza na delo in plačilo regresa za letni dopust za leto 2008 in 2009. Uveljavlja kršitev po 14. točki 339. člena ZPP, saj se sodbe ne da preizkusiti. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje nedvoumno ugotoviti, ali je bila sklenjena družbena pogodba ali ne in argumentirano odločiti, ali je pogodba o zaposlitvi le prikrivala družbeno pogodbo. Izpovedi tožnika in A.A. sodišče prve stopnje sploh ni ocenilo niti ni obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedi toženca, B.B. in C.C.. Navaja, da bi lahko sodišče prve stopnje okoliščine pri sklepanju družbene pogodbe lahko preverilo z izvedbo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca računalniške stroke in z izvedbo dokaza z zaslišanjem D.D., kar pa je neutemeljeno zavrnilo kot nepotrebno. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi niso bili izpolnjeni tudi zato, ker za sklenitev ni bilo prave volje pri nobeni pogodbeni stranki. Med pravdnima strankama prav tako ni obstajal element delovnega razmerja, in sicer “delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca”, kar izhaja iz ugotovitev, da so se dobavitelji menjavali po volji tožnika in A.A.. Tožnik in A.A. sta določala potrebe po kadrih in opravljala izbiro med prijavljenimi kandidati, zaposlenim sta odobravala letni dopust, vodila evidence delovnega časa in jim razporejala delovni čas. Tožnik in A.A. nista izkazala, da bi imela kakršnokoli delovnopravo podlago za gotovinsko in materialno poslovanje v lokalu A., sta pa tako poslovanje izvrševala. Toženec je predlagal izvedbo dokaza z izvedencem grafološke stroke, ki naj ugotovi, ali so rokopisi na dnevnikih rokopisi tožnika in A.A.. Navkljub nelogičnostim v izpovedih tožnika in A.A. pa je sodišče prve stopnje tožniku in priči A.A. verjelo in odločilo, da ni utemeljen zaključek, da sta tožnik in A.A. zadržala zneske, zapisane poleg svojih imen. To odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo ne da bi dalo tožencu možnost, da z izvedencem grafološke stroke dokaže neresničnost tožnikovih navedb in navedb A.A.. Toženec izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z obračunom in izplačilom plače za avgust 2008 in za julij 2009 in navaja, da je toženec obe plači pravočasno obračunal, odvedel vse javne dajatve od obračunanih zneskov in v spis vložil obračun plač za tožnika za celotno vtoževano obdobje. V kolikor sta se obračuna za navedena meseca izgubila, bi sodišče prve stopnje moralo v okviru materialnega procesnega vodstva toženca opozoriti, da v spisu ni vseh obračunov in dati tožencu možnost naknadne dostave, tako kot je to opozorilo tožnika v zvezi z vtoževanim povračilom potnih stroškov. Obračuna plač za avgust 2008 in 2009 vlaga toženec s to pritožbo. Zmotna je odločitev sodišča prve stopnje glede priznanja potnih stroškov za prevoz na delo in z dela. Tožnik dokaza o višini potnih stroškov ni predložil, zato toženec ni prišel v zamudo. V zvezi s predložitvijo dokaza o višini stroška za prevoz na delo in z dela pa vztraja na ugovoru prekluzije, saj tožnik tega dokaza ni predložil niti do konca prve glavne obravnave niti v naknadnem roku, ki ga je določilo sodišče prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in uveljavljanih v pritožbah, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ni nerazumljiva, ni v nasprotju sama s seboj in jo je mogoče preizkusiti. Prav tako ni podanih nasprotjih med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Glede na navedeno je neutemeljen očitek tožnika in tožene stranke v pritožbi o kršitvi pravil postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od toženca, kot svojega bivšega delodajalca, vtožuje plačilo neizplačanih plač za meseca avgust 2008 in julij 2009 ter za obdobje od februarja 2008 do avgusta 2009 izplačilo razlik v plači med dogovorjeno plačo in dejansko izplačano plačo, skupaj s stroški za prevoz na delo in z dela, prehrano, regres za leto 2008 in 2009 in odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2008 in 2009. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil tožnik pri tožencu v delovnem razmerju od 1. 2. 2008 do 10. 8. 2009 in da mu toženec ni izplačal plače za meseca avgust 2008 in julij 2009 in mu v času zaposlitve ni izplačal stroškov za prevoz na delo in z dela ter regresa za leto 2008 in 2009, zato je tožnikovemu tožbenemu zahtevku v tem delu pretežno ugodilo. Ugotovilo je tudi, da dogovor med strankama o drugačni višini plače, kot je bila določena po pogodbi o zaposlitvi, ni obstajal, da je bila tožniku prehrana zagotovljena na delovnem mestu in da tožnik ni upravičen do odškodnine za neizkoriščeni letni dopust v letu 2008 in 2009, zato je v tem delu tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe do posameznih spornih vprašanj opredelilo v posameznih poglavjih, ki jim je dalo ustrezna poimenovanja (delovno razmerje, neizplačane plače in razlike v plači, stroške prevoza na delo in z dela, regres, …), zaradi jasnosti in preglednosti pritožbeno sodišče ohranja enako sistematiko glede bistvenih spornih vprašanj ter na pritožbene navedbe odgovarja v okviru enakih vmesnih naslovov, kot jih je izbralo sodišče prve stopnje.

Delovno razmerje: Tožnik je plačilo denarnih terjatev uveljavljal na podlagi zaposlitve pri tožencu v obdobju od 1. 2. 2008 do 10. 8. 2009. Nasprotno pa je toženec navajal, da dejansko med njima delovno razmerje ni obstajalo, češ da je bila pogodba o zaposlitvi med njima sklenjena zgolj fiktivno. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je za konkretni spor bistvena ugotovitev, ali je med tožnikom in tožencem dejansko obstajalo delovno razmerje, okoliščine v zvezi z obstojem družbene pogodbe pa za ta spor niso pravnorelevantne. Zato tudi neugotavljanje obstoja družbene pogodbe v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve v konkretnem sporu in se sodišče prve stopnje do navedb toženca, ki se nanašajo na obstoj družbene pogodbe, ni bilo dolžno opredeliti niti ni bilo dolžno izvajati dokazov v potrditev dejstev, ki na odločitev o zahtevku ne morejo imeti vpliva (1. odstavek 213. člena ZPP). Bistveno je namreč, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. Pravilno je zato sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca računalniške stroke in dokaz z zaslišanjem D.D., ki sta bila predlagana v zvezi z ugotavljanjem okoliščin nastanka družbene pogodbe, kot nepotrebna iz razloga, ker gre za ugotavljanje dejstev, ki niso odločilna v tem sporu. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca grafološke stroke, ki naj bi ugotovil, ali so rokopisi na blagajniških dnevnikih tožnikovi in A.A.. Sodišče prve stopnje je to, na katerih blagajniških dnevnikih so njuni podpisi, ugotovilo že na podlagi njunega zaslišanja. Pritožbeni očitek toženca glede zavrnitve predlaganih dokazov so zato neutemeljeni.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili med tožnikom in tožencem sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi, in sicer pogodba o zaposlitvi za določen čas od 1. 2. 2008 do 31. 12. 2008 in pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 1. 2009 dalje. Slednjo je toženec predložil v spis (B2), sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa sta poleg tožnika in A.A. na zaslišanju potrdila tudi toženec in B.B., ki je za tožnika pripravila pogodbo o zaposlitvi. Toženec je tožnika prijavil v obvezna zavarovanja, kar izkazuje potrdilo o prijavi v zavarovanja z dnem 1. 2. 2008 in odjavi iz zavarovanj z dnem 10. 8. 2009 (A2). Obdobje tožnikove zaposlitve pri tožencu, to je od 1. 2. 2008 do 10. 8. 2009, je vpisano tudi v tožnikovo delovno knjižico (A1), ki kot javna listina dokazuje resničnost v njej navedenih dejstev. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča navedene ugotovitve utemeljujejo presojo o obstoju delovnega razmerja med tožnikom in tožencem v spornem obdobju. V skladu s 1. odstavkom 9. člena ZDR se delovna razmerja sklepajo s pogodbo o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi je torej pravni temelj za nastanek delovnega razmerja, pravice in obveznosti iz delovnega razmerja pa se vežejo na dejanski nastop dela, ki med pravdnima strankama ni bil sporen, kar dokazuje tudi prijava tožnika v obvezna zavarovanja s strani toženca. Prijava delavca v sistem zavarovanj je v skladu z 9. členom ZDR določena kot dolžnost delodajalca, ki nastane z dnem nastopa dela. Neutemeljene so navedbe toženca v pritožbi, da delovno razmerje med pravdnima strankama ni obstajalo, ker naj v konkretnem primeru ne bi obstajal element delovnega razmerja, to je opravljanje dela po navodilih in nadzorom delodajalca. ZDR v 16. členu res določa domnevo o obstoju delovnega razmerja, v kolikor obstajajo elementi delovnega razmerja, ki pa se nanaša na primere, če delavec in delodajalec nista sklenila pogodbe o zaposlitvi. Le tedaj je potrebno za pravilno ugotovitev obstoja delovnega razmerja med pravdnima strankama, ob ustrezni trditveni podlagi, ugotavljati obstoj elementov delovnega razmerja (prostovoljna vključitev delavca v organizirani delovni proces delodajalca, plačilo za delo in opravljanje dela po navodilih in nadzorom delodajalca). Ni pa mogoče te določbe razlagati na način, da lahko delodajalec izpodbije obstoj delovnega razmerja, v kolikor dokaže, da niso podani vsi elementi delovnega razmerja, čeprav je bila med delavcem in delodajalcem sklenjena pogodba o zaposlitvi, ki kot že rečeno predstavlja pravni temelj za nastanek delovnega razmerja. Drugih razlogov za neveljavnost sklenjene pogodbe o zaposlitvi pa toženec v postopku ni uveljavljal. Pritožbene navedbe toženca, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da za sklenitev pogodbe o zaposlitvi ni bilo prave volje pri nobeni od pravdnih strank, so neutemeljene, saj že obstoj pogodbe o zaposlitvi dokazuje nasprotno. Poleg tega pa toženec do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni podal trditev o neobstoju prave volje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi niti ni izkazal, da tega ni mogel storiti brez svoje krivde. Na podlagi določb 286. člena ZPP pritožbeno sodišče že iz tega razloga ni moglo upoštevati šele v pritožbi prvič (in torej prepozno) izpostavljenih navedb toženca o neobstoju prave volje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama.

Neizplačana plača in razlike v plači: Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je ugodilo tožnikovemu zahtevku za izplačilo neizplačanih plač za meseca avgust 2008 in julij 2009. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec tožniku za celotno obdobje, to je od 1. 2. 2008 do 10. 8. 2009 izplačal neto plačo v višini, kot mu jo je obračunal na plačilnih listah, razen za meseca avgust 2008 in julij 2009. Da je bilo izplačilo plače opravljeno za vse ostale mesece, razen za sporna meseca potrjuje izpisek tožnikovega TRR, pri čemer tudi B.B., ki je za toženca opravljala finančne in računovodske storitve, ni znala pojasniti okoliščin neizplačila plač za omenjena meseca. V zvezi z neizplačilom za mesec avgust 2008 je dopustila možnost, da je tožnik denar za plačo ta mesec sam vzel iz blagajne, v zvezi z neizplačilom plače za mesec julij 2009 pa je izpovedala, da ji je tako naročil toženec, ker tožnik in A.A. nista oddajala gotovine. Glede na to, da je tožnik za vse ostale mesece z izpiskom TRR izkazal izplačilo plač v znesku, kot je bil obračunan po plačilnih listah, za meseca avgust 2008 in julij 2009 pa izplačilo ni razvidno, pri čemer B.B. ni vedela povedati o razlogu neizplačila plače, toženec pa zakonitega razloga za zadržanje plač tudi ni izkazal, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da toženec tožniku ni izplačal plače za meseca avgust 2008 in julij 2009. Pritožbene navedbe toženca, ki takšno ugotovitev izpodbijajo, so neutemeljene. Plačilni listi za navedena meseca, na kateri se toženec sklicuje v pritožbi, pa se tudi že nahajajo v spisu (B2) in jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri svoji odločitvi. Plačilni listi sami po sebi ne dokazujeta, da je bila plača za navedena meseca dejansko izplačana.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek na izplačilo zneskov, ki predstavljajo razliko med dogovorjeno plačo in dejansko izplačano plačo za obdobje od 1. 2. 2008 do 10. 8. 2009. Tožnik je v postopku v zvezi z višino plače zatrjeval, da je med njim in tožencem obstajal ustni dogovor o višji plači, kot je bila določena po pogodbi o zaposlitvi, in sicer v višini 1.000,00 EUR, kar naj bi potrjevale tudi plačilne liste za mesece april, maj in junij 2009, vendar izvedeni dokazni postopek zatrjevanega ustnega dogovora o plači v višini ... EUR ni potrdil. Iz predložene pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2009 (B2) izhaja, da je bila plača dogovorjena v višini 589,18 EUR. V spis vložene plačilne liste pa izkazujejo, da je toženec tožniku obračunaval plačo v tej višini že za obdobje od avgusta 2008 dalje. Tožnikove trditve o ustnem dogovoru glede višine plače je sicer potrdil tudi zaslišani A.A., ki je izpovedal, da je tak dogovor obstajal tudi med njim in tožencem, vendar je sodišče prve stopnje sledilo prepričljivejši izpovedi toženca in B.B., ki sta zanikala takšen ustni dogovor o višji plači. V zvezi z višjimi izplačili v mesecih april, maj in junij 2009, ki izhajajo tudi iz plačilnih list (1.284,00 EUR, 1.346,10 EUR in 1.343,05 EUR) pa je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je bilo višje izplačilo opravljeno zgolj zato, da je tožnik lahko pridobil bančni kredit. Iz izpovedi tožnika in A.A. namreč izhaja, da je bila za pridobitev kredita potrebna neto plača v višini 1.000,00 EUR. Nenazadnje najem kredita s strani tožnika izkazuje tudi sklenjena pogodba o kreditu (A11). Glede na navedeno in ob upoštevanju, da je višina plače stvar individualnega dogovora med delavcem in delodajalcem, je zato pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati drugačnega dogovora o višini plače. Tožnik v pritožbi prvič navaja, da je delovno mesto “vodja strežbe” identično delovnemu mestu “tehniku strežbe (poslovodji strežbe)”, ki je po Kolektivni pogodbi za dejavnost gostinstva in turizma Slovenije uvrščeno v V. tarifni razred. V Aneksu k kolektivni pogodbi je za navedeni tarifni razred določena višja izhodiščna plača, kot je bila določena po pogodbi o zaposlitvi. Prav tako prvič v pritožbi navaja, da je bil ustni dogovor o neto plači v višini 1.000,00 EUR med njim in tožencem dogovorjen zato, ker naj bi ta znesek vseboval vse dodatke k plači, ki bi drugače pripadali tožniku. Pogoj za dopustnost naknadnega podajanja navedb po določbah 286. in 337. člena ZPP je, da stranka hkrati z navajanjem novih dejstev in predlaganjem novih dokazov izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Tožnik pa v pritožbi ni navedel nobenih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti, zato je takšne navedbe in s tem povezane dokaze potrebno šteti za pritožbene novote. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je tožnik v postopku sicer res predlagal izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, vendar ne v zvezi z ugotavljanjem dejstev, kot jih sedaj prvič izpostavlja v pritožbi. Iz vložene tožbe izhaja, da je tožnik izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca ekonomske in finančne stroke predlagal po potrebi, v kolikor bi tožena stranka ugovarjala vtoževanim zneskom. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo navedenega dokaza kot nepotrebnega, saj je odločilna dejstva lahko samo ugotovilo.

Stroški prevoza na delo in z dela: Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je v pretežnem delu ugodilo tožnikovemu zahtevku za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela za obdobje od 1. 2. 2008 do 10. 8. 2009. Pri tem je pravilno upoštevalo določbo 68. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost gostinstva in turizma Slovenije, 4. člen tarifne priloge k navedeni kolektivni pogodbi, Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Ur. l. RS, št. 72/93 in nadaljnji) ter stališče Vrhovnega sodišča v sodbi VIII Ips 190/2005 z dne 22. 11. 2005, da 68. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost gostinstva in turizma Slovenije določa le spodnjo mejo povračila teh stroškov, dejansko višino povračila pa določa tarifna priloga, kar pomeni, da je delodajalec dolžan delavcu povrniti dejanske stroške prevoza z javnim sredstvom.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec določene zneske na plačilnih listah obračunal kot stroške prevoza na delo in z dela, ni pa mu teh stroškov dejansko izplačal. Obračun stroškov, kot izhaja iz plačilne liste, je potrdila B.B., ki je v zvezi s tem pojasnila, da je bil obračun stroškov prevoza prikazan zaradi nastavitev računalniškega programa, ki ga je toženec uporabljal za izračun plač in pri uporabi katerega sta se ob obračunu osnovne plače na plačilno listo avtomatsko zabeležili tudi postavki stroški prevoza in prehrane. Pojasnila je še, da ni bilo dogovorjeno, da se stroški prevoza tožniku izplačajo na njegov TRR. Izpisek tožnikovega TRR potrjuje, da tožniku stroški prevoza niso bili izplačani. Glede na to, da toženec tožniku stroškov prevoza ni izplačal, ta pravica pa predstavlja minimum pravic iz delovnega razmerja, ki se jim tožnik ne more odpovedati, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške prevoza za obdobje od 1. 2. 2008 do 10. 8. 2009 v višini javnega prevoza.

Pri ugotavljanju višine stroškov prevoza na delo in z dela, ki jih je toženec dolžan povrniti tožniku v obdobju od 1. 2. 2008 do 10. 8. 2009, je sodišče prve stopnje upoštevalo tabelo, s katero je tožnik izkazoval prisotnost na delu (A4) in s strani tožnika predložena potrdila avtobusnega prevoznika o višini mesečne in dnevne vozovnice za relacije, za katere je zahteval povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožniku v pravilni višini priznalo stroške za prevoz na delo in z dela. Neutemeljen je ugovor toženca v pritožbi, da je bil tožnik s predložitvijo listinskih dokazil avtobusnega prevoznika o višini stroškov za prevoz na delo in z dela prekludiran. Takšen ugovor je toženec podal že pred sodiščem prve stopnje in je nanj sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno in izčrpno odgovorilo. Zmotno je tudi prepričanje toženca, da tožnik zahtevanih dokazil v postopku ni predložil. Tožnik je namreč v roku, kot mu ga je postavilo sodišče prve stopnje, predložil listinska dokazila o tem, da cena enosmerne avtobusne vozovnice od 1. 1. 2008 dalje znaša na relaciji P. – A. 30,00 EUR, A. – K. 2,30 EUR, K. – M. 1,80 EUR in Ž. – A. 2,70 EUR. Mesečna vozovnica na relaciji P. – M. od 1. 1. 2008 do 31. 3. 2008 znaša 111,60 EUR, v obdobju od 1. 9. 2008 do 10. 9. 2009 pa 114,70 EUR. Mesečna vozovnica na relaciji Ž. – M. od 1. 4. 2008 do 31. 8. 2008 znaša 169,20 EUR, v obdobju od 1. 9. 2008 do 10. 9. 2009 pa 173,90 EUR. Tožnik je v postopku zahteval povračilo prevoznih stroškov za obdobje od 1. 2. 2008 do 25. 5. 2009 na relaciji P. – M., za obdobje od 26. 5. 2009 do 10. 8. 2009 pa na relaciji C. – M., ker se je s 26. 5. 2009 preselil iz P. v Ž.. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnik toženca ni ne ustno ne pisno obvestil o spremembi naslova, zaradi česar mu utemeljeno ni priznalo prevoznih stroškov na relaciji Ž.– M. Pravilno sodišče prve stopnje tožniku tudi ni priznalo stroškov mesečne vozovnice na relaciji A. – M. za obdobje od aprila 2008 do avgusta 2009, ker tožnik podatka o ceni te vozovnice za navedeno obdobje ni predložil. Na tožniku je dokazno breme dokazovanja višine neizplačanih stroškov za prevoz na delo in z dela, kateremu pa ni v celoti zadostil. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe tožnika, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati stroške za prevoz na delo in z dela tudi za to obdobje.

Neutemeljene so nadalje tudi pritožbene navedbe toženca, da z izplačilom stroškov za prevoz na delo in z dela ni prišel v zamudo, ker mu tožnik dokazil o višini stroškov ni nikoli predložil. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da toženec tožniku za celotno obdobje od 1. 2. 2008 do 10. 8. 2009 v posameznem mesecu ni izplačal stroškov za prevoz na delo in z dela in bi toženec te znesek moral izplačati najkasneje skupaj s plačo do 19. v mesecu za pretekli mesec, je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti, ki od prisojenih zneskov tečejo od 19. dne v mesecu za stroške preteklega meseca.

Regres:

Neutemeljene so povsem pavšalne in neobrazložene pritožbene navedbe toženca, da je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z izplačilom regresa za letni dopust za leto 2008 in 2009 nepravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da toženec tožniku regresa za letni dopust za leti 2008 in 2009 ni izplačal. Da tožniku regres za navedeni leti ni bil izplačan izkazuje tožnikov izpisek TRR, pritožbeno sodišče pa se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožencu ni uspelo dokazati, da je bil tožniku regres za letni dopust za navedeni leti izplačan preko blagajniških dnevnikov. Toženec je izpovedal, da tožniku regresa ni izplačal, da pa naj bi regres tožnik prejel v okviru dobička, preko blagajniškega dnevnika, pri čemer ni znal pojasniti, kateri blagajniški dnevnik naj bi dokazoval izplačilo regresa. Tudi B.B. ni potrdila, da naj bi bil tožniku regres izplačan preko blagajniških dnevnikov. Glede na navedeno je zato sodišče prve stopnje upoštevaje določbo 131. člena ZDR in Kolektivno pogodbo za dejavnost gostinstva in turizma (Ur. l. RS, št. 42/2008) tožniku pravilno prisodilo regres za letni dopust za leto 2008 v višini 700,00 EUR, za leto 2009 pa upoštevaje Kolektivno pogodbo za dejavnost gostinstva in turizma (Ur. l. RS, št. 55/2009) v višini 750,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od navedenih zneskov od 2. 7. dalje, glede na določbo 2. odstavka 131. člena ZDR.

Odškodnina za neizkoriščen dopust: Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka za priznanje odškodnine iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2008 in 2009. Vrhovno sodišče RS je v zadevah VII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011 in VIII Ips 107/2011 z dne 22. 12. 2012 prvič obravnavalo vprašanje upravičenosti do odškodnine za neizrabljen letni dopust iz 166. člena ZDR oziroma do nadomestila za neizkoriščen letni dopust po 2. odstavku 7. člena Direktive 2003/88/ES. V skladu s prakso SES – sedaj SEU (v zadevi C-350/06 in C-520/06) in v duhu evropske direktive je z razlago napolnilo pravni standard odškodnine iz 166. člena ZDR oziroma nadomestila iz 2. odstavka 7. člena Direktive o delovnem času. Pravica do odškodnine za neizrabljeni dopust iz 166. člena ZDR se mora razlagati tako, da je delavec upravičen do odškodnine za neizrabljeni dopust ob prenehanju delovnega razmerja le, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Delavec izgubi pravico do letnega dopusta (ali nadomestila), če izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni ugotovljen in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo. Bistveno je, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v letu 2008 izkoristil 18 dni letnega dopusta, v letu 2009 pa letnega dopusta ni koristil. Tožnik je zatrjeval, da mu je v letu 2008 ostalo še 6 dni dopusta, v letu 2009 pa še 24 dni dopusta, katerega ni mogel koristiti zaradi prevelikega obsega dela, saj toženec ni mogel dobiti nikogar, ki bi ga nadomestil, česar pa izvedeni dokazni postopek ni potrdil. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da so se delavci glede koriščenja letnega dopusta med seboj usklajevali, upoštevaje delovni proces. O tem so skladno izpovedovali tožnik, A.A., toženec in B.B.. Tudi priča C.C., ki je bil pri tožencu zaposlen kot kuhar in E.E., ki je bila pri tožencu zaposlena kot natakarica, sta izpovedala, da sta morala v zvezi z koriščenjem letnega dopusta tožencu povedati, kdaj bosta letni dopust koristila, težav pri koriščenju letnega dopusta pa nista imela. Tožnik je na zaslišanju izpovedoval, da poleti in pozimi ni bilo dovolj delavcev, da bi ga lahko nadomestili na delu, pri čemer pa ni vedel povedati, zakaj ni šel na dopust v drugih mesecih oziroma je celo izpovedal, da v drugih mesecih ni bilo ovire za koriščenje letnega dopusta. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil onemogočen pri izrabi letnega dopusta in je imel možnost v okviru medsebojnega usklajevanja s sodelavci planirati svoj dopust. Prav tako niso podani objektivni razlogi na strani delodajalca, zaradi katerih tožnik letnega dopusta v letu 2008 in v letu 2009 ne bi mogel koristiti.

Toženec v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se nanaša na blagajniške dnevnike. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, sodišče druge stopnje pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dejstvo delitve dobička na tri dele (kar naj bi predstavljalo realizacijo družbene pogodbe), katero je toženec v postopku dokazoval z blagajniškimi dnevniki, ni pravnoodločilno za presojo upravičenosti tožnika do terjatev iz delovnega razmerja. Dejstva, da naj bi bile s prilaščanjem denarja iz blagajne poplačane vse tožnikove terjatve iz delovnega razmerja, pa izvedeni dokazni postopek ni potrdil. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore tožnika in toženca ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantni, saj sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi tožnika in toženca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik in toženec s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).