Jedro

Ne drži, da sklep o podaljšanju pripora nima razlogov glede obstoja pripornega razloga begosumnosti, saj navaja okoliščine, da je obdolženec državljan Bosne in Hercegovine z dovoljenjem za delo v Italiji, da naj bi imel potni listini obeh držav in da je le potoval preko Republike Slovenije. Zato je podana velika stopnja realne nevarnosti, da bi na prostosti takoj odšel iz te države.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. M.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 14.11.2001 po določbah 2. odstavka 200. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obd. M.J. podaljšal pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP za en mesec, to je do 16.15 ure dne 16.1.2001. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 27.12.2001 zavrnilo pritožbi obdolžencev in zagovornika kot neutemeljeni.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik M.U. iz K., je dne 15.1.2002 zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka in 2. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sklep Višjega sodišča v Ljubljani spremeni tako, da pripor, odrejen zoper obdolženca, odpravi oziroma nadomesti z milejšim ukrepom, podrejeno pa, da sklep Višjega sodišča v Ljubljani razveljavi in vrne zadevo temu sodišču oziroma sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno. Izpodbijani sklep ima zadostne razloge tako o utemeljenosti suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, kot glede obstoja pripornih razlogov begosumosti in ponovitvene nevarnosti. Sodišče pripora ni odredilo avtomatično, ker je obdolženec tujec, ampak ker je pri njem ugotovilo obstoj takih razlogov, ki so opravičevali odreditev in podaljšanje pripora. Gre za državljana Bosne in Hercegovine z dovoljenjem za delo v Italiji, ki ima tudi potni list obeh držav. Sodišče ni zagrešilo zatrjevanih kršitev zakona niti ustave, tudi ni pogojev za izrek kakega od milejših ukrepov za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti sklep, s katerim je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožbi obdolženca in zagovornika, ne ustreza zahtevam, ki izhajajo iz ustavnih določb in stališč, ki jih je v zvezi s priporom zavzelo v svojih odločbah Ustavno sodišče Republike Slovenije. Zato navedeni sklep ni ustrezno obrazložen, nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in s seboj v nasprotju in je po mnenju vložnika zahteve nezakonit. V nadaljevanju navaja, da iz sklepa sodišča druge stopnje ni razvidno, na katere dokaze je oprlo odločitev o utemeljenem sumu, da je obdolženec storil kaznivo dejanje goljufije po 1. in 2. odstavku 217. člena KZ. Prav tako pa po oceni zahteve iz obrazložitve sklepov sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, v čem naj bi bil in v čem se izkazuje obdolženčev goljufiv namen in kateri konkretni dokazi ga dokazujejo. Ne zadostuje zaključek drugostopnega sodišča, da je goljufiv namen izkazan z zadostno stopnjo verjetnosti.

S sklepom z dne 26.10.2001 je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju uvedla preiskavo zoper obdolženca zaradi kaznivih dejanj goljufije po 1. in 2. odstavku 217. člena, 1. odstavku 217. člena in 1. odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ. S tem sklepom je pravnomočno in zanesljivo ugotovljen obstoj utemeljenega suma. Senat sodišča prve stopnje je v sklepu o podaljšanju pripora navedel, kateri dokazi, ki so bili izvedeni po uvedbi preiskave, še dodatno potrjujejo, da je utemeljen sum izkazan tudi v smeri obdolženčevega goljufivega ravnanja. Sklep sodišča druge stopnje je povzel takšne razloge in jih pri tem utemeljeno ocenil kot povsem pravilne. Zato izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu ni mogoče očitati pomanjkljivosti, ki jih navaja zahteva za varstvo zakonitosti v zvezi z ugotovitvijo, da je izkazan utemeljen sum glede obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Posebej še, ker ugotovljena odločilna dejstva in dokazi, izvedeni po izdaji sklepa o uvedbi preiskave, potrjujejo zaključek o obstoju utemeljenega suma, glede katerega so razlogi prvostopnega kot tudi drugostopnega sklepa dovolj jasni in določni ter tudi skladni. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Prav tako ni podana kršitev določbe 25. člena Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja obdolžencu pravico do pritožbe. Tudi ob razlagi, ki jo ponuja zahteva za varstvo zakonitosti, ni mogoče glede na že navedeno zaključiti, da pravnomočni sklep kot celota v obrazložitvah ne navaja konkretnih dejstev in dokazov, na katere opira utemeljen sum. Zato trditev, da obdolžencu z vložitvijo pritožbe ni omogočena učinkovita obramba, ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ocenjuje, da zlasti sklep sodišča druge stopnje nima ustrezne obrazložitve o tem, da sta v obravnavani zadevi podana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Zato meni, da so razlogi tega sklepa tako pomanjkljivi, da slednje prav tako predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sklep sodišča druge stopnje pritrjuje razlogom, s katerimi je senat sodišča prve stopnje ugotovil okoliščine, na podlagi katerih je zaključil, da sta podana oba priporna razloga. V zvezi s pripornim razlogom begosumnosti sodišče druge stopnje navaja okoliščine, da je obdolženec državljan Bosne in Hercegovine z dovoljenjem za delo v Italiji, da bi naj imel potni listini obeh držav in da je le potoval preko Republike Slovenije ter ocenilo, da je zato podana velika stopnja realne nevarnosti, da bi na prostosti takoj odšel iz te države. Navedeni sklep torej ima razloge o tem, zakaj ocenjuje, da je pri obdolžencu podan priporni razlog begosumnosti. Zaključek o obstoju tega pripornega razloga temelji na presoji konkretno ugotovljenih okoliščin, ki zadevajo obdolženčevo vezanost oziroma nevezanost na bivanje v Republiki Sloveniji. Takšna presoja se ob teži obdolžencu očitanih kaznivih dejanj pokaže kot pravilna. Zahteva za varstvo zakonitosti ne izpodbija obstoja ugotovljenih okoliščin, temveč z lastno oceno napada pravilnost njihove presoje in izraža stališče, da kljub dejstvu, da je obdolženec tujec, pripor v konkretni zadevi ni neogibno potreben za izvedbo kazenskega postopka.

Senat sodišča prve stopnje v svojem sklepu ugotavlja obstoj pripornega razloga nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP na podlagi okoliščin, da je obdolženec osumljen storitve treh v relativno kratkem času storjenih kaznivih dejanj, pri enem od njih gre zaradi visokega zneska za kvalificirano obliko ter da so priče izpovedale, da je tudi drugim na podoben način obljubljal kredite in od njih prejemal denar, medtem ko na drugi strani trditve o visokih dohodkih oziroma lastnem podjetju niso izkazane. Sodišče druge stopnje se sklicuje v obrazložitvi sklepa na ugotovljene okoliščine, ki zadevajo število kaznivih dejanj in na posebno težo enega od njih ter način njihove izvršitve in način obdolženčevega delovanja. Na podlagi teh okoliščin zaključuje, da obstaja pri obdolžencu realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, če bi bil na prostosti. Navedene okoliščine in njihova presoja ustrezajo kriterijem, ki jih določa 2. odstavek 202. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP.

Zaključek o tem, zakaj je podaljšanje pripora v obravnavani zadevi neogibno za potek postopka in za varnost ljudi in njihovega premoženja, opira sodišče druge stopnje na v zvezi z obema pripornima razlogoma ugotovljene konkretne okoliščine ter na težo in način izvršitve kaznivih dejanj, ki so očitana obdolžencu. Na podlagi tega tudi ocenjuje, da je podana sorazmernost med omejitvijo pravic, ki jo predstavlja pripor kot ukrep, s katerim se posega v obdolženčevo svobodo in ogrožanjem ljudi ter njihovega premoženja.

Glede na navedeno ni mogoče sprejeti očitka, da izpodbijani pravnomočni sklep, posebej še sklep sodišča druge stopnje, nima razlogov, ki bi utemeljevali obstoj pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, ali da ti razlogi niso zadostni in dovolj jasni. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Z navedbami, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti napada oceno okoliščin, na katere se opira pravnomočni sklep pri utemeljevanju obeh pripornih razlogov in hkrati daje svojo razlago, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP vidi zahteva za varstvo zakonitosti v tem, ker sodišče druge stopnje ni uporabilo oziroma je nepravilno uporabilo določbe 3. člena, 2. odstavka 5. člena, 3. odstavka 16. člena, 2. odstavka 17. člena, 192. člena, 200. člena in 201. člena ZKP ter določbe 19. člena, 20. člena, 25. člena, 27. člena in 29. člena Ustave Republike Slovenije, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.

Z načelno razlago določb 27. člena Ustave Republike Slovenije in 3. člena ZKP, ki opredeljujeta domnevo nedolžnosti je mogoče soglašati, ne pa tudi s trditvijo, da ju je sodišče prve stopnje kršilo, ko je ugotovilo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, namesto da bi v dvomu odločilo, da ta priporni razlog ne obstaja. Že iz vsebine navedenih določb, ki določata, da velja za nedolžnega, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo, sledi, da velja predpostavka nedolžnosti le glede kazenskopravne krivde in da je kriterije, ki jih našteva zahteva, mogoče uporabljati le pri ugotavljanju krivde za kaznivo dejanje, ki ga je nekdo obdolžen. Pogoji za ugotavljanje obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti so določeni v 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Sodišče ugotavlja v vsakem posameznem primeru, ali so podane okoliščine, ki ustrezajo zahtevam te določbe, nato pa presodi, ali so po vsebini in naravi takšne, da omogočajo zaključek o realni nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja. V obravnavani zadevi je sodišče ugotovilo obstoj takšnih okoliščin, jih navedlo v izpodbijanem sklepu ter jih tudi ustrezno ocenilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti očita nižjima sodiščema, da nista ravnali v skladu z določbami 2. odstavka 5. člena, 3. odstavka 16. člena in 2. odstavka 17. člena ZKP, ker obdolžencu nista dali možnosti navesti vseh dejstev in predlagati vseh dokazov, ki so mu v korist, niti nista enako pazljivo preizkusili dejstev, ki ga obremenjujejo in preizkusili ter ugotovili dejstev, ki so mu v korist. Odločanje o tej zahtevi za varstvo zakonitosti se omejuje na preizkus zakonitosti odreditve oziroma podaljšanja pripora. Kot je razvidno iz podatkov spisa, so bile spoštovane pri odreditvi pripora določbe 204.a člena ZKP in pri podaljšanju pripora določbe 2. odstavka 205. člena ZKP, ki omogočajo obdolžencu in zagovorniku, da se izjavita o izvajanjih državnega tožilca ter podajata svoje predloge in stališča oziroma, da se izjavita o navedbah v predlogu za podaljšanje pripora. Pravica sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena (1. odstavek 18. člena ZKP). Glede na to sodišče samostojno odloča, katere dokaze bo izvedlo in katere ne. To velja tudi za presojo dejstev in izvajanje dokazov, ki zadevajo ugotavljanje obstoja utemeljenega suma in pripornih razlogov. Načelo kontradiktornosti, kakor ga v zvezi z odločitvami o priporu in za stadij kazenske preiskave predvidevajo določbe ZKP, je bilo upoštevano. Zato ni mogoče zaključiti, da sta nižji sodišči postopali v nasprotju z določbami, navedenimi v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Sodišče je ugotovilo, da je obdolženec utemeljeno osumljen storitve kaznivih dejanj, ki se mu očitajo. Prav tako je ugotovilo, da obstajata priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Presodilo je, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi oziroma potek postopka in s tem zavzelo stališče do tega, da ni mogoče doseči istega namena s katerim od milejših ukrepov. Po podatkih spisa je kazenska preiskava bila opravljena brez vsakega zavlačevanja. Iz teh razlogov ocena zahteve za varstvo zakonitosti, da so bile kršene določbe 192. člena, 200. člena in 201. člena ZKP, ni utemeljena. Zato tudi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato je zahtevo zagovornika obd. M.J. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).