Jedro

Obveznost plačila uporabnika nastane le v primeru javne priobčitve glasbenega dela in ne že v primeru, če tožeča stranka izstavi račun, glasbeno delo pa ni predvajano oziroma izvedeno. V primeru, ko tožena stranka ni niti sklenila pogodbe s tožečo stranko niti ni položila nadomestila na račun tožeče stranke, gre za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve – uporabnik (tožena stranka) je uporabil avtorska dela, o tem ni niti obvestil tožeče stranke in tudi ni plačal nadomestila za uporabo, s tem kršil avtorske pravice in bil zato pravno nedopustno okoriščen, avtorji oziroma njihov kolektivni zastopnik, na katerega je z zakonom prenešeno pooblastilo za kolektivno uveljavljanje pravic avtorjev glasbenih del (tožeča stranka), pa niso prejeli plačila za izvajana glasbena dela in bili zato brez pravne podlage prikrajšani. Za terjatve iz naslova neupravičene pridobitve pa velja splošni - petletni zastaralni rok.

Obrazložitev

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

O b r a z l o ž i t e v Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep Okrajnega sodišča v Postojni, opr. štev. 0001 I 2005/00297-3, z dne 23.5.2005 v veljavi v 1. točki izreka za znesek 3.597,28 EUR (prej 862.052,17 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov navedenih v izreku sodbe ter v 3. točki izreka za znesek 187,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.2005 dalje, za znesek 466,95 EUR (prej 111.899,89 SIT) z obrestmi in kolikor tožnik zahteva obresti nad zneskom 528,87 EUR, kolikor je prisojeno v peti alinei I/1. točke izreka, pa je sklep o izvršbi v 1. točki razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je nadalje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 519,55 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbi obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge, predvsem pa pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tudi v zavrnilnem delu ugodi tožbenemu zahtevku ali podrejeno, da sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Poudarja, da je sodišče preveliko dokazno vrednost posvetilo izpovedi predstavnika tožene stranke S. V., da določeni koncerti niso bili izvedeni zaradi slabega vremena. Takoj se poraja vprašanje, kako je lahko predstavnik tožene stranke po več kot 4 letih natančno za določene dni vedel, da je bilo takrat slabo vreme. Pri tem pa navedb ni dokazal z nobenim listinskim dokazom ali pričami. Takšni izpovedbi ni mogoče dati takšne stopnje verjetnosti, da se lahko določitev opre nanjo. Prevelika dokazna moč je bila posvečena tudi temu, da ni bilo koncerta skupine F. v Mladinskem domu Postojna, pri čemer ne pove, zakaj popolnoma enako velja za koncert S. M.. Vsi ti koncerti so bili prijavljeni na Upravni enoti. Ker tožena stranka ni spoštovala zakonske obveznosti, da bi si predhodno pridobila pravice za javno priobčitev avtorskih del, v petnajstih dneh po priobčitvi pa poslati tožeči stranki sporede uporabljenih del, je bila tožeča stranka prisiljena podatke o prireditvah pridobiti drugje in na osnovi tako pridobljenih podatkov izstaviti račune. Sodišče tudi ni v zadostni meri upoštevalo določbe 4. odstavka 159. člena ZASP, ki opredeljuje dolžnost obveščanja uporabnikov glasbenih del tožeči stranki. V zakonu je ta dolžnost opredeljena zaradi zaščite avtorjev, saj zelo malo uporabnikov sporoča podatke tožeči stranki, zato si jih mora pridobiti sama. Na podlagi pridobljenih podatkov izstavi račun, obračuna tudi davke in davke od izstavljenih računov tudi redno mesečno plačuje oz. odvaja DDV. Če takšen račun s strani uporabnikov glasbenih del ni plačan, je tožeča stranka prikrajšana vsaj za znesek davka, ki ga je dolžna in ga tudi je plačala v državni proračun. Zato zaradi opustitve zakonsko določene dolžnosti obveščanja, ki je dolžnost tožene stranke, ne more nositi posledic tožeča stranka. Kolikor bi tožena stranka tožečo stranko obvestila o tem, da je bila prireditev sicer prijavljena, da pa ni bila izvedena zaradi slabega vremena, ali bi zavrnila račun iz tega razloga, potem tudi tožeča stranka ne bi vztrajala pri takšnem zahtevku, ugovor bi upoštevala, pa tudi navedena dejstva bi bila bistveno lažje preverljiva.

Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sicer 372. člena ZOR in 347. člena OZ. Meni, da velja triletni zastaralni rok in ne petletni zastaralni rok, kot to napačno ugotavlja sodišče prve stopnje. Po določbi 29. člena Pravilnika o zaščiti avtorskih pravic in delitvi avtorskih honorarjev, se avtorski honorarji iz naslova pravic javnega izvajanja in oddajanja glasbenih del obračunavajo in izplačujejo najmanj enkrat letno, kar velja za obračun in izplačilo avtorskih honorarjev tudi za vse druge oblike avtorskih del oziroma za prenesene pravice, za katere je pooblaščena S.. Zato gre za občasne terjatve. Terjatev S. do uporabnikov oz. izvajalcev je izvedena iz terjatve avtorja do S. in ne more imeti drugačne pravne narave, kot jo ima osnovna terjatev. Tudi ne gre za neposlovno odškodninsko obveznost tožene stranke temveč za poslovno razmerje med pravnima osebama – gospodarskima subjektoma, od katerih se tožena stranka šteje za gospodarski subjekt po 4. odstavku 13. člena OZ, gre za terjatev iz gospodarskih pogodb, za katero prav tako velja triletni zastaralni rok (349. člen OZ). Predlaga, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v zastaranem delu zavrne, tožeči stranki pa naloži povračilo stroškov postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

k pritožbi tožeče stranke Če je sodišče prve stopnje, ko je ocenjevalo trditve tožene stranke, da v pritožbi izpostavljene glasbene prireditve niso bile izvedene, vključno z v pritožbi posebej izpostavljenima koncertoma skupine F. in S. M. „preveliko dokazno moč naklonilo“ zaslišanemu predstavniku tožene stranke S. V., je to storilo zato, ker je njegove izpovedbe ocenilo za prepričljive oziroma verodostojne. Tudi sodišče druge stopnje nima prav nobenih pomislekov glede dokazne ocene sodišča prve stopnje. Tožeča stranka niti ni ponudila nasprotnih dokazov, bila pa je obremenjena z dokaznim bremenom tudi glede sporne okoliščine ali so bile prireditve izvedene ali ne; torej bi morala izkazati še toliko večjo dokazno aktivnost ob trditveno-dokaznem ugovoru tožene stranke, ki je dokazno breme za svoje trditve, da v pritožbi izpostavljeni koncerti niso bili izvedeni, zmogla na podlagi izpovedovanja svojega zastopnika. Tudi v pritožbi navedeni dokazni ugovor, ki vzbuja resen pomislek v zmožnost zaslišanega, da se je po štirih letih spomnil, kdaj je bilo slabo vreme, ki je povzročilo odpoved koncerta, trdnosti omenjene dokazne presoje ne more načeti. Prav tako tega ne more storiti očitek procesne narave, da bi morala tožena stranka, da bi dokazala svoje trditve, ponuditi tudi listinske dokaze in predlagati zaslišanje prič. V naši procesni ureditvi velja namreč načelo proste presoje dokazov (primerjaj določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljnjem besedilu ZPP), kar pomeni, da ni uzakonjenih dokaznih pravil, ki bi za dosego standarda dokazanosti terjale ponudbo določenih vrst in določenega števila dokazov ali ki bi celo onemogočale dokazovanje z določeno vrsto dokazov, ki bi nadalje predpisovala metodo izvedbe dokazov kot tudi ni pravil, ki bi uzakonjala gradacijo ocene njihove vrednosti oziroma dokazne moči. Tudi zaslišanje zastopnikov pravdnih strank je po formalno dokazni moči izenačeno z drugimi dokazi (glej 257. člen ZPP, ki dovoljuje sodišču, da sporna dejstva ugotavlja tudi z zaslišanjem strank, v zvezi z 2. odstavkom 260. člena ZPP, ki določa, da se za pravno osebo zasliši oseba, ki jo je po zakonu ali po njenih pravilih upravičena zastopati). Gre za enakovreden in ne subsidiaren dokaz (1). Zato je pritožbena zahteva po obvezni ponudbi še drugih dokazov s strani tožeče stranke neutemeljena oziroma pravno nepravilna. Ob povedanem torej nista utemeljena pritožbena očitka zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in vsebinsko očitane bistvene kršitve določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 8. člena ZPP.

Pritožnica se sklicuje tudi na določbo 4. odstavka 159. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP), ki določa dolžnost obveščanja uporabnikov glasbenih del tožeči stranki, pri čemer vsebinsko poudarja škodo, ki ji v primeru neobveščanja nastaja zato, ker mora po izstavitvi računa plačati davek (DDV), kljub temu, da uporabnik računa ni plačal. S tem pa pritožnica po eni strani nedopustno v pritožbenem postopku prvič zatrjuje povsem drugo (novo) dejansko in pravno podlago – odškodninsko odgovornost tožene stranke za nastalo ji škodo oziroma celo spreminja tožbo, kar vse je v pritožbenem postopku nedopustno (prvi odstavek 184. člena ZPP in prvi odstavek 337. člena ZPP). Po drugi strani – kolikor se te pritožbene navedbe lahko razumejo kot zatrjevanje zgolj še druge pravne podlage (zatrjevana njena dolžnost, da plača DDV, kljub temu, da račun ni plačan) za obveznost plačila neizvedenih del, pa je potrebno odgovoriti, da je tožeča stranka kolektivni zastopnik avtorjev, ki za njihov račun pobira nadomestilo oz. honorarje za izvedbo del. Obveznost plačila uporabnika pa v skladu z določbami 2. odstavka 22. člena, ter 146. člena do 148. člena ZASP nastane le v primeru javne priobčitve glasbenega dela in ne že v primeru, če tožeča stranka izstavi račun, glasbeno delo pa ni predvajano oziroma izvedeno. Izpodbijana sodba je torej tudi materialnopravno pravilna.

Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakšnih napak procesnega ali materialnopravnega značaja, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

- k pritožbi tožene stranke Pritožnica izpodbija pravno stališče prvostopnega sodišča, ki je pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru velja splošni petletni zastaralni rok in ne krajši triletni, ki velja za občasne terjatve, za katere pa v spornem primeru ne gre. V zvezi s tem očitkom se pritožnica sklicuje na določbo 29. člena Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/1998 z dne 10.4.1998; v nadaljevanju: Pravilnik), ki je veljal v spornem obdobju, in po katerem naj bi se avtorski honorarji iz naslova pravic javnega izvajanja in oddajanja glasbenih del, kot tudi iz naslova prenesenih pravic, obračunavali in izplačevali najmanj enkrat letno, in je tako tudi v konkretnem primeru rok zapadlosti spornih terjatev do enega leta ali krajši. Vendar pa takšne določbe Pravilnik ne vsebuje in je zato pravilno stališče prvostopnega sodišča, da noben predpis ne določa roka zapadlosti tovrstnih terjatev, krajšega od enega leta. To pa odvzema spornim terjatvam enega od elementov njihove občasnosti, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Pa tudi gre za v naprej nepredvidljive pravne dogodke, ko ni mogoče predvideti, kateri in koliko (če sploh) glasbenih dogodkov oz. glasbenih prireditev bo opravljenih. Zato po stališču pritožbenega sodišča spornim zahtevkom tudi ni mogoče pripisati njihove občasnosti v smislu v naprej pričakovane ponavljajočnosti in s tem tudi vnaprejšnje določenosti oz. določljivosti, kar je pojmovni element občasnih terjatev.

Konkretni tožbeni zahtevek tudi ne izvira iz pogodbenega razmerja med strankama, kot nadalje prav tako zmotno meni pritožnica. Izstavitev računov s strani tožeče stranke ne pomeni konstituiranja poslovnih oz. pogodbenih razmerij, (za njihov nastanek je potrebno soglasje volj pogodbenih strank: 26. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (2) oz. 15. člen Obligacijskega zakonika (3)), temveč gre, kot sicer pravilno ugotavlja že pritožnica sama, za enostranski akt upnika, ki utemeljuje in izterjuje svojo terjatev neposredno na podlagi zakona in v ta namen kršitelju avtorske pravice izstavi račun za plačilo nadomestila. V spornem primeru, ko tožena stranka ni niti sklenila pogodbe s tožečo stranko, niti ni položila nadomestila na račun tožeče stranke (156. člen in 159. člen ZASP), gre za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve – uporabnik (tožena stranka) je uporabil avtorska dela, o tem ni niti obvestil tožeče stranke in tudi ni plačal nadomestila za uporabo, s tem kršil avtorske pravice, in bil zato pravno nedopustno okoriščen, avtorji oziroma njihov kolektivni zastopnik, na katerega je z zakonom preneseno pooblastilo za kolektivno uveljavljanje pravic avtorjev glasbenih del (tožeča stranka), pa niso prejeli plačila za izvajana glasbena dela in bili zato brez pravne podlage prikrajšani (210. člen oz. 219. člen ZOR ter 190. člen in 198 člen OZ). Sporni zahtevki so torej po svoji pravni naravi verzijski zahtevki. (4) Za terjatve iz naslova neupravičene pridobitve pa velja splošni - petletni zastaralni rok (371. člen ZOR oz. 346. člen OZ). Pritožbeno sklicevanje na krajši – triletni zastaralni rok, ker naj bi šlo za občasne terjatve (372. člen ZOR oz. 347. člen OZ), in obenem tudi za terjatve iz pogodbenega gospodarskega razmerja razmerja (374. člen ZOR oz. 349. člen OZ), je tako neutemeljeno (5). Prvostopno sodišče je torej obravnavana vprašanja materialnopravno pravilno rešilo.

Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakšnih napak procesnega ali materialnopravnega značaja, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je tudi pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

(1) Glej tudi Lojze Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga (151.-305. člen), Založba Uradni list in GV založba, Ljubljana 2006, stran: 510; v tem delu avtor komentarja Jan Zobec.

(2) Ur. l. SFRJ, št. 29/78 – 57/89; v nadaljnjem besedilu: ZOR.

(3) Ur. l. RS, št. 83/2001 z dne 25.oktobra 2001; v nadaljnjem besedilu: OZ.

(4) Glej: Miha Trampuž: „Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti“; GV Založba, Ljubljana 2007, stran 85-in 86, in tam citirano sodno prakso: Sodba VSRS II Ips 8/2008 z dne 29.6.2000, Sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2089/99, z dne 14,.3.2001, sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2216/2005 z dne 6.7.2005, Sodba VSRS II Ips 742/2005 z dne 12.1.2006, Sodba VSRS II Ips 511/2004 z dne 24.5.2006. (5) Glej tudi sodno prakso v zvezi z zahtevki za plačilo avtorskih honorarjev navedeno v: Miha Trampuž, Branko Oman in Andrej Zupančič: „Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem“; GV Založba ,Ljubljana 1997, stran 173. Iz tam navedene sodne prakse izhaja, da bi šlo za triletni zastaralni rok le v primeru, če bi šlo za pogodbeno dogovorjeno mesečno plačevanje določenega zneska, sicer pa velja splošni zastaralni rok.