Jedro

Po določbi 3. odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po določbi 372. člena ZPP pa smejo stranke navajati v reviziji nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Tožnik tako v reviziji načenja nekaj, kar ni bilo predmet obravnavanja niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbenem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obema toženima strankama naložilo, da morata solidarno plačati tožniku tolarsko vrednost zneska 120.000 DEM s pripadki in pravdnimi stroški, sodišče druge stopnje pa je pritožbi toženega V. K. ugodilo in takšno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek proti njemu v celoti zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje v obsegu spremembe sodišča prve stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj jo revizijsko sodišče spremeni in toženega V. K. obveže na nerazdelno plačilo tolarske vrednosti zneska 17.250 DEM, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo tolarske vrednosti zneska 17.250 DEM, temelji na posojilni pogodbi, sklenjeni dne 14.01.1994 med tožnikom kot posojilodajalcem in P. V. kot posojilojemalcem, pri čemer pa je po tej pogodbi toženi V. K. za vračilo dolga brezpogojno jamčil. V postopku pred sodiščem prve stopnje je toženi K. tudi priznal, da vtoževani znesek 120.000 DEM po posredniški posojilni pogodbi z dne 18.10.1994 vsebuje tudi posojeni znesek po navedeni posojilni pogodbi z dne 14.01.1994. Najmanj za ta znesek torej ne more biti dvoma, da ga poleg prvotožene stranke dolguje tudi drugi toženec V. K. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 375. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku - 1999)).

Revizja ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta odločali v mejah tožbene trditvene podlage in v okviru postavljenega zahtevka (1. odstavek 2. člena ZPP). Dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka ne vsebuje trditvenega gradiva, ki bi se nanašalo na konkretizacijo posojilnega razmerja med tožnikom in P. V. ter na vlogo toženega V. K. pri realizaciji navedenega posojila. Dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi zato zajemajo glede celotnega vtoževanega zneska v tolarski vrednosti 120.000 DEM le razmerje med toženim K. in tožnikom. Po določbi 3. odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po določbi 372. člena ZPP pa smejo stranke navajati v reviziji nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Tožnik torej v reviziji načenja nekaj, kar ni bilo predmet obravnavanja niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbenem postopku. Revizija izpodbijani sodbi očita le zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi ne upoštevala dejanskih ugotovitev, ki delno izhajajo iz zapisnikov o glavni obravnavi, delno pa so - posebej glede višine zneska, ki naj bi bil posojen P. V. - navedene šele v reviziji. Ob takem stanju stvari se pokaže, da ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava tudi glede tolarske vrednosti zneska 17.250 DEM ne omogoča odločitve po revizijskem predlogu. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).