Jedro

Presoja višine pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba tožene stranke zoper odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati 4.943,04 € odškodnine za nepremoženjsko škodo in 9.502,37 € odškodnine za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno za vsako od obeh terjatev. Višji tožbeni zahtevek iz obeh odškodninskih naslovov je zavrnilo in tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.709,39 €.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je znesek zadoščenja, ki ga mora tožena stranka plačati tožnici, znižalo za 1.604,72 €, to je na 3.338,32 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi, odločitvi o višini odškodnine za premoženjsko škodo in o stroških postopka pa je razveljavilo in glede tega zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je tako tožnici odmerilo za polovico (2.086,5 €) nižje zadoščenje za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, medtem ko je glede odškodnin za ostale uveljavljane oblike nepremoženjske škode soglašalo z odmero prvostopenjskega sodišča. 3. Tožnica v reviziji, ki jo vlaga iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), trdi, da sta sodišči pri določitvi višine odškodnine za negmotno škodo skoraj v celoti ignorirali, da je bila ob poškodbi stara komaj 18 let in da bo njene posledice trpela skozi vse življenje. Ignorirali sta tudi dejstvi, da je kot aktivna športnica prav v času pred nezgodo dosegala svoje najboljše rezultate, ki so bili vrhunski, in da je bila njena intenzivna dnevna delovna aktivnost raztegnjena skozi celoten čas dneva. Sprašuje, ali ta dejstva ne kažejo, da tožnice njene tedanje zdravstvene hibe niso niti najmanj ovirale in da je ne bi motile še lep čas v prihodnosti. Meni, da sta sodišči v premajhni meri upoštevali, da je bila prav prometna nezgoda t.i. sprožilni element, da so se njene poprejšnje zdravstvene hibe sploh kdaj izrazile. Četudi mu gre le narava sprožilnega elementa, je bil škodni dogodek za tožnico fatalen, saj iz njega izvira prav vsa škoda, ki jo je utrpela. Če prometne nezgode ne bi bilo, bi tožnica vse dejavnosti, ki jih je opravljala dotlej, brez težav opravljala še naprej, plavalni šport pa bi ji prirojene hibe še dodatno pomagal zatirati.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Tožnica v uvodu revizije sicer zapiše, da sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tudi iz razloga absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar v nadaljnjem (vsebinskem) delu revizije ne pojasni, v čem pravzaprav vidi to kršitev. Ker v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), takšnih nesubstanciranih in kar tako navrženih revizijskih očitkov ne more upoštevati.

7. Na drugi uveljavljani revizijski razlog, to je razlog zmotne uporabe materialnega prava, se tožnica sklicuje v zvezi z odločanjem pritožbenega sodišča o višini pravične denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode. Utemeljuje ga s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki jo po njenem mnenju upravičujejo do višje odškodnine. Tak način uveljavljanja omenjenega revizijskega razloga je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih sta sodišči prve in druge stopnje v svojih sodbah neizpodbojno ugotovili (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Kot je revizijsko sodišče pojasnilo že v več svojih odločbah(1), odmera odškodnine v konkretnem primeru ne more odražati zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja posledic škodnega dogodka, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Zato je pomembno, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. To zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. Slednje je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Prav primerjava odškodnin, o katerih je bilo v predmetni zadevi pravnomočno odločeno, z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih, kaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnin za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi skaženosti pravilno upoštevano. Rezultati primerjave namreč potrjujejo, da so te odškodnine primerno umeščene v okvir prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode.

8. Utemeljen pa je revizijski očitek glede odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s to obliko nepremoženjske škode v zadostni meri upoštevalo objektivni kriterij za odmero odškodnine, sodišče druge stopnje pa ne. Odškodnina, ki jo je za navedeno obliko nepremoženjske škode odmerilo pritožbeno sodišče, je v primerjavi s primeri s podobnimi škodnimi posledicami namreč prenizka(2). Primerno odškodnino za tožničine duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po oceni revizijskega sodišča predstavlja znesek, ki ga je odmerilo prvostopenjsko sodišče. Odškodnino iz tega naslova je bilo zato treba zvišati na 4.172,93 €, skupno višino zadoščenja, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožnici (upoštevaje pri tem valorizirani znesek plačane akontacije), pa na 4.943,04 €.

9. Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP), v ostalem še izpodbijanem delu pa je v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Sodba II Ips 369/2006, sodba II Ips 130/2008 idr.

Op. št. (2): Primerjaj s sodbo II Ips 688/2006, sodbo II Ips 113/98 ipd.