Jedro

Delovne izkušnje, ki jih je tožnik pridobil v obdobju od 27. 3. 2003 do 30. 4. 2007, ko je bil razporejen na delovno mesto paznik, za katero se zahteva (le) srednješolska stopnja izobrazbe, za imenovanje v uradniški naziv paznik svetovalec I oziroma pravosodni policist svetovalec I, za opravljanje dela v katerem se zahteva visoka strokovna izobrazba, glede na 13. točko 6. člena ZJU niso ustrezne delovne izkušnje. Ustrezne delovne izkušnje predstavlja le delovna doba na delovnem mestu, za katero se zahteva enaka, torej visokošolska stopnja izobrazbe, in delovna doba, pridobljena na delovnem mestu, za katero se zahteva višješolska stopnja izobrazbe. Ker se po 13. točki 6. člena ZJU delovne izkušnje dokazujejo z verodostojnimi listinami, iz katerih sta razvidna čas opravljanja dela in stopnja izobrazbe, je potrditi presoji komisije, da dopis z dne 11. 9. 2008, v katerem je direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora potrjeval delovne izkušnje za tožnika, ni taka listina. Za verodostojno lahko šteje le listina (posamični akt oziroma potrdilo), ki jo je njen izdajatelj izdal v stvari, v kateri je pristojen odločati ter v okviru svoje pristojnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (v nadaljevanju komisija) je z izpodbijanim sklepom ugodila predlogoma generalnega direktorja Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij z dne 14. 1. 2013 in inšpektorice za sistem javnih uslužbencev z dne 25. 1. 2013 ter odločila, da se odločba o imenovanju tožnika v naziv paznik svetovalec I št. 100-100/2005 z dne 9. 4. 2010 in odločba o imenovanju tožnika v naziv pravosodni policist svetovalec I št. 100-100/2005 z dne 1. 10. 2010 razveljavita. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da komisija tudi v ponovnem postopku, v katerega je bila zadeva vrnjena po odpravi v prejšnjem postopku izdanega sklepa z dne 27. 3. 2013 s sodbo Upravnega sodišča I U 746/2013 z dne 18. 2. 2014, vztraja pri zaključku, da so podani razlogi za razveljavitev odločb o imenovanju tožnika v naziv z dne 9. 4. 2010 in z dne 1. 10. 2010. Tožnik namreč za imenovanje v naziv paznik svetovalec I oziroma pravosodni policist svetovalec I ni izpolnjeval predpisanega pogoja 6 let in 7 mesecev delovnih izkušenj, kajti v obdobju od 27. 3. 2003 do 30. 4. 2007 je bil formalno razporejen na delovno mesto paznik, za katero se zahteva zgolj srednja izobrazba. Zato delovnih izkušenj, ki jih je pridobil na tem delovnem mestu, ker gre za dve stopnji nižjo izobrazbo, kot se zahteva za imenovanje v predmetna naziva, v skladu s 13. točko 6. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) ni mogoče upoštevati. Komisija prav tako vztraja, da tožnik ustreznih delovnih izkušenj ni mogel izkazati niti z dopisom z dne 11. 9. 2008. Tožnik v tožbi navaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, izdanega v ponovnem postopku, dodatno izhaja, da je bil tožnik v času od 27. 3. 2003 do 30. 4. 2007 formalno razporejen na delovno mesto paznika, za katero se zahteva V. stopnja strokovne izobrazbe, razporejen pa je bil nato na delovno mesto, za katero se zahteva za dve stopnji višja izobrazba. Navedeno pa ne drži, kajti v času od 27. 3. 2003 do 30. 4. 2007 je tožnik opravljal dela paznika – vodje skupine II, za katera se je zahtevala višja strokovna izobrazba. Zato je navedene delovne izkušnje v skladu s 13. točko 6. člena ZJU treba upoštevati. Tožnik hkrati meni, da odstopanje stopnje strokovne izobrazbe ni moglo biti razlog za razveljavitev odločb o napredovanju. Na Fakulteti za organizacijske vede je tožnik diplomiral že v letu 2004, izpolnil pa je tudi pogoj delovnih izkušenj. Glede na to tožnik sodišču predlaga, naj razpiše glavno obravnavo ter na njej opravi vpogled v listine upravnega spisa ter v tožnikovo potrdilo o diplomi, tožnika pa naj tudi zasliši, ter potem odloči, da se izpodbijani sklep odpravi. Tožnik zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Naknadno je tožnik sodišču predložil nekatere listine, povezane s svojo zaposlitvijo ter mnenje Ministrstva za javno upravo z dne 24. 8. 2008. V dopisu se glede upoštevanja delovnih izkušenj sklicuje na navedeno mnenje. Pojasnjuje pa tudi okoliščine v zvezi s svojim delom, za katere meni, da so pravno relevantne.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V naknadni vlogi tožnik prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo ter predloži še dopis z dne 20. 7. 2007, sklep z dne 27. 3. 2013 in Evidenco prisotnosti od 2003 – 2007. V odgovoru na dopolnitev tožbe toženka navaja, da pridobljena strokovna izobrazba s strani tožnika nikoli ni bila sporna. Vendar pa okoliščina, da ima nekdo visoko strokovno izobrazbo, ne pomeni, da vsa dela in naloge, ki jih opravlja, štejejo za delovne izkušnje na delih z visoko strokovno izobrazbo. V dokumentaciji ni nobenega akta predstojnika, na podlagi katerega bi bilo mogoče izkazati, da je tožnik bodisi na podlagi premestitve, bodisi z odločitvijo predstojnika v obdobju od 27. 3. 2003 do 30. 4. 2007 opravljal dela in naloge, za katera se zahteva višja izobrazba. Vse odločbe in aneksi, ki jih je tožnik priložil dopolnitvi tožbe, so poznejšega datuma. Dopis direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora z dne 11. 9. 2008 ni individualni akt s pravno podlago (147. oziroma 95. člen ZJU), ampak navaden dopis, ki ga niti ni podpisal predstojnik, to je direktor Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, ampak zgolj neposredno nadrejeni, zato ga inšpektorica za sistem javnih uslužbencev in komisija nista mogli upoštevati.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali sta odločbi o imenovanju tožnika v naziv paznik svetovalec I z dne 9. 4. 2010 in o imenovanju tožnika v naziv pravosodni policist svetovalec I z dne 1. 10. 2010 mogli biti razveljavljeni iz razloga, ker tožnik za imenovanje ni izpolnjeval predpisanega pogoja 6 let in 7 mesecev delovnih izkušenj. Ni pa sporno, da je za opravljanje dela v navedenem uradniškem nazivu paznik svetovalec I oziroma uradniškem nazivu pravosodni policist svetovalec I (bilo) določeno poleg visoke strokovne izobrazbe kot pogoj (med drugim tudi) 6 let in 7 mesecev delovnih izkušenj (Uredba o notranji organizaciji in sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih, Priloga I).

ZJU v 13. točki 6. člena določa, da so delovne izkušnje delovna doba na delovnem mestu, za katero se zahteva ista stopnja izobrazbe in čas pripravništva v isti stopnji izobrazbe, ne glede na to, ali je bilo delovno razmerje sklenjeno oziroma pripravništvo opravljeno pri istem ali pri drugem delodajalcu; za delovne izkušnje se štejejo tudi delovne izkušnje, ki jih je javni uslužbenec pridobil z opravljanjem del na delovnem mestu, za katero se zahteva za eno stopnjo nižja izobrazba, razen pripravništva v eno stopnjo nižji izobrazbi; kot delovne izkušnje se upošteva tudi delo na enaki stopnji zahtevnosti, kot je delovno mesto, za katero oseba kandidira; delovne izkušnje se dokazujejo z verodostojnimi listinami, iz katerih sta razvidna čas opravljanja dela in stopnja izobrazbe.

Glede na navedeno so za uradniški naziv paznik svetovalec I oziroma pravosodni policist svetovalec I, za opravljanje dela v katerem se zahteva visoka strokovna izobrazba, ustrezne delovne izkušnje delovna doba na delovnem mestu, za katero se zahteva enaka, torej visokošolska stopnja izobrazbe, in tudi delovne izkušnje, pridobljene z opravljanjem del na delovnem mestu, za katero se zahteva višješolska stopnja izobrazba.

Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je komisija zaključila, da pred 1. 5. 2007 oziroma v obdobju od 27. 3. 2003 do 30. 4. 2007 tožnik ni pridobival delovnih izkušenj, ki bi jih bilo mogoče upoštevati kot ustrezne delovne izkušnje za imenovanje v uradniški naziv paznik svetovalec I oziroma pravosodni policist svetovalec I z odločbama z dne 9. 4. 2010 oziroma 1. 10. 2010. Po ugotovitvah komisije je bil – glede na dokumentacijo – tožnik v navedenem obdobju od 27. 3. 2003 do 30. 4. 2007 namreč razporejen na delovno mesto paznik, za katero se zahteva le srednješolska stopnja izobrazbe. Za delovne izkušnje, ki jih je tožnik izkazoval z dopisom direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana z dne 11. 9. 2008, pa je komisija presodila, da jih (tudi) ni mogoče upoštevati.

Sodišče pritrjuje zaključku komisije, da delovne izkušnje, ki jih je tožnik pridobil v obdobju od 27. 3. 2003 do 30. 4. 2007, ko je bil razporejen na delovno mesto paznik, za katero se zahteva (le) srednješolska stopnja izobrazbe, za imenovanje v uradniški naziv paznik svetovalec I oziroma pravosodni policist svetovalec I, za opravljanje dela v katerem se zahteva visoka strokovna izobrazba, glede na 13. točko 6. člena ZJU niso ustrezne delovne izkušnje. Tudi po presoji sodišča v tem primeru namreč predstavlja ustrezne delovne izkušnje le delovna doba na delovnem mestu, za katero se zahteva enaka, torej visokošolska stopnja izobrazbe, in delovna doba, pridobljena na delovnem mestu, za katero se zahteva višješolska stopnja izobrazbe. Ker se po 13. točki 6. člena ZJU delovne izkušnje dokazujejo z verodostojnimi listinami, iz katerih sta razvidna čas opravljanja dela in stopnja izobrazbe, sodišče tudi pritrjuje presoji komisije, da dopis z dne 11. 9. 2008, v katerem je direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora potrjeval delovne izkušnje za tožnika, ni taka listina. Za verodostojno namreč po mnenju sodišča lahko šteje le listina (posamični akt oziroma potrdilo), ki jo je njen izdajatelj izdal v stvari, v kateri je pristojen odločati ter v okviru svoje pristojnosti. Za zaključek, da bi listina z dne 11. 9. 2008 izkazovala formalno razporeditev tožnika k opravljanju del, za katera se zahteva (najmanj) višješolska stopnja izobrazbe ali vsaj formalno odreditev tožniku, da opravlja taka dela, in da bi bil njen izdajatelj pristojen za odločanje o razporeditvi oziroma za odreditev dela, pa tudi po presoji sodišča podlage ni. Za drugačno presojo tožnik tudi ne ponudi ustreznih konkretiziranih navedb oziroma ustreznih dokazov. Zatrjuje le, da je v obdobju od 27. 3. 2003 do 30. 4. 2007 dejansko opravljal dela in naloge paznika – vodja skupine II, za katera se je zahtevala višješolska stopnja izobrazbe. Tako že iz teh navedb izhaja, da razporeditev ni bila formalna, v dokazne namene pa tudi prilaga (le) razpored dela paznikov za obdobje od 2003 do 2007, ki naj bi izkazoval, da je dejansko opravljal dela in naloge paznika – vodje skupine II, ki pa prav tako ne more šteti za verodostojno listino, saj za to ne izpolnjuje kriterijev (ne gre za posamičen akt, ki bi ga izdal izdajatelj v okviru svoje pristojnosti, in ki bi izkazoval obdobje opravljanja dela ter zahtevano stopnjo izobrazbe). Glede na to sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da bi bilo tožniku treba kot ustrezne priznati delovne izkušnje, ki jih je pridobil v obdobju od 27. 3. 2003 do 30. 4. 2007 ter v celoti pritrjuje odločitvi komisije o razveljavitvi tožnikovih imenovanj z določbama z dne 9. 4. 2010 in 1. 10. 2010 in razlogovanju komisije.

V zvezi s tožbenimi navedbami, iz katerih (nejasno) izhaja, da naj bi komisija v izpodbijanem sklepu dodatno (oziroma drugače) navajala - očitno glede na sklep z dne 27. 3. 2013, izdan v prejšnjem postopku, ki ga je nato sodišče s sodbo I U 746/2013 z dne 18. 2. 2014 odpravilo - kaj je razlog za razveljavitev tožnikovih imenovanj z odločbama z dne 9. 4. 2010 in 1. 10. 2010, sodišče dodaja, da se v tem s tožnikom ne strinja. Tako v izpodbijanem kot v odpravljenem sklepu z dne 27. 3. 2013 je komisija kot edini (in hkrati nosilni) dejanski razlog navajala, da je tožnik ustrezne delovne izkušnje za imenovanje (izkazane pa so morale biti za obdobje 6 let in 7 mesecev), to je razporeditev na opravljanje del, za opravljanje katerih se je zahtevala visokošolska ali višješolska izobrazba, izkazoval le za obdobje od 1. 5. 2007 dalje, kajti v obdobju pred tem, od 27. 3. 2003 do 30. 4. 2007, je delovne izkušnje pridobival kot formalno razporejen na delovnem mestu paznika, za katero se zahteva (le) V. (srednja) stopnja izobrazbe.

Na navedbe tožnika, da je bil zaradi formalno nepravilne razporeditve že tako prikrajšan pri plači, sodišče odgovarja, da ta okoliščina ne more biti razlog za spregled manjkajočih ustreznih delovnih izkušenj tožniku, saj ZJU ne v 13. točki 6. člena ne na kakšnem drugem mestu za to ne daje podlage. Na drugačno presojo sodišča pa tožnik tudi ne more vplivati z navedbami, podanimi v smeri, da nikoli ni uveljavljal delovnih izkušenj, pridobljenih pri prejšnjih delodajalcih, ker naj bi mu ta možnost ne bila predstavljena. Sodišče ugotavlja, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da naj bi tožnik – pred odločitvijo o razveljavitvi odločb z dne 9. 4. 2010 in 1. 10. 2010 - ne imel možnosti izkazati doseženih delovnih izkušenj. Postopek za uveljavitev napredovanj uradnikov pa je predpisan z ZJU ter podzakonskimi predpisi, kar pomeni, da so tožniku formalno bile pravice iz tega naslova zagotovljene (očitno pa bi moral za njihovo uveljavitev skrbeti sam oziroma preko predstojnika).

Kolikor pa se tožnik sklicuje na dopis Ministrstva za javno upravo, Direktorata za organizacijo in kadre z dne 24. 8. 2007, sodišče dodaja, da pojasnil glede izvajanja 13. točke 6. člena ZJU ne razume tako, kot tožnik, ki meni, da pojasnila dajejo podlago za razlago zakonske določbe v pomenu, da za izkazovanje delovnih izkušenj zadostuje tudi dejansko opravljanje dela v okviru delovnega razmerja, ne glede na drugačno formalno razporeditev. Pa tudi, če bi pojasnila usmerjala k taki razlagi, ki po mnenju sodišča ni pravilna, bi bilo treba upoštevati zakonsko določbo (in z uveljavljenimi metodami razlage ugotovljen njen pravi pomen) in ne bi bilo mogoče zagovarjati uporabe neformalnih pojasnil upravnega organa, ki niso formalni pravni vir.

Ker je po navedenem sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče predlagane glavne obravnave ni opravilo, ker je o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa moglo odločiti na podlagi preizkusa v upravnem postopku izvedenih dokazov, ne da bi moralo dokaze ponavljati ali dopolnjevati (pri čemer sodišče v sodni spis o upravnem sporu, v katerem je bila izdana sodba, v izvrševanju katere je izdan nov izpodbijani upravni akt, v vsakem primeru vpogleda, v tem primeru v zadevo I U 746/2013). Dodatni dokazi so tako po presoji sodišča nepotrebni (vpogled v listine, ki se nanašajo na tožnikovo zaposlitev, iz julija 2011, saj se nanašajo na nerelevanten čas po izdanih odločbah z dne 9. 4. 2010 in 1. 10. 2010; vpogled v Akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, veljaven za obdobje od leta 2008, saj navedeno obdobje z vidika delovnih izkušenj ni sporno; vpogled v potrdilo o diplomi, saj pridobljena izobrazba tožnika ni sporna; vpogled v potrdilo z dne 20. 7. 2007, saj se ta nanaša na drugo osebo in za rešitev tožnikove zadeve ni relevantno; vpogled v dopis Ministrstva za javno upravo z dne 24. 8. 2007, saj se nanaša na razlago zakona in ne na dejstva; zaslišanje tožnika, saj ni potrebe po razjasnjevanju kakšnih dejstev).

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.