Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je nezakonita, ker je bila podana več kot trideset dni po tem, ko je tožena stranka izvedela za domnevne kršitve delovnih obveznosti. Ker gre za prekluzivni rok, ki se ne more podaljšati, tudi ni relevantno, da je bil vzrok za prekoračitev roka v tem, da je tožena stranka tožniku na njegovo prošnjo dvakrat preložila datum zagovora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločilo, da se ugotovi, da je odločba tožene stranke št. 151-05-22/05-1262 z dne 17.6.2005 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonita (1. odstavek). Posledično navedenemu je odločilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja, zato mora tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico in plačati zanj vse davke in prispevke ter mu za čas po prenehanju delovnega razmerja plačati pripadajoče prispevke ter mu ves čas po prenehanju delovnega razmerja plačati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila (2. odstavek). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.390,70 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (3. odstavek).

Tožena stranka je podala pravočasno pritožbo in v njej navajala, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna iz razloga, ker se sodišče ni ukvarjalo z drugimi pomembnimi vprašanji kot s tem, da je svojo odločitev oprlo na to, da je tožena stranka podala odpoved prepozno. Sodišče bi moralo upoštevati tudi druge razloge, s katerimi bi se tožena stranka seznanila šele na zagovoru. Sodišče prve stopnje se v svoji obrazložitvi sicer sklicuje na določene sodbe Vrhovnega sodišča RS, vendar je potrebno navesti, da je šlo v navedenih primerih za popolnoma drugačno dejansko stanje kot v navedenem primeru in je potekel tako subjektivni kot objektivni rok. Tožena stranka se ne more strinjati s stališčem, da naj bi zamudila 30 dnevni subjektivni rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Dosedanja sodna praksa je že izoblikovala stališče, da se delodajalec celovito seznani z vsemi okoliščinami spornega dogodka šele s podajo zagovora delavca. Tako toženi stranki ne more iti v škodo, da je tožniku poskušala omogočiti zagovor pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker se tožnik zagovora dne 25.3.2005 ni udeležil, ampak se je opravičil, je bil določen drugi narok za podajo zagovora, kar je bilo še vedno v okviru šest mesečnega objektivnega roka. Tožena stranka je namreč želela zvedeti tudi za subjektivni odnos tožnika do krivde. Ko pa je vse kazalo, da tožnik namerno zavlačuje postopek, da bi potekel tudi objektivni rok, je tožena stranka v zadevi odločila na podlagi podatkov, s katerimi je do takrat razpolagala. Poudariti je, da ZDR predpisuje, da mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor, to pa dejansko lahko stori kadarkoli v okviru šestmesečnega objektivnega roka. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo, posledično navedenemu pa je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Tožena stranka je tako predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrne.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo in v celoti prerekal pritožbene ugovore tožene stranke in navajal, da mora po določilih 5. odstavka 88. člena ZDR delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Gre za prekluzivni rok, ki ga sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Navedeno je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo in jasno in nesporno ugotovilo dejstva, ki so v zadevi odločilnega pomena. Tožena stranka je prejela odločbo ZZZS dne 9.3.2005, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 14.2.2005, to dejstvo jasno izhaja iz dohodne štampiljke tožene stranke. To je tudi datum, ko je tožena stranka dokončno izvedela, da si tožnik za čas sporne odsotnosti ni zagotovil bolniškega staleža. Tako je tožena stranka zamudila rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bila tožniku odpoved vročena šele dne 20.6.2005. Tožena stranka ni bila dolžna ugotavljati subjektivnega odnosa tožnika do tega dejstva, čeprav je res, da je tožnik prosil svojo predpostavljeno, kakor tudi direktorja tožene stranke, da mu za čas odsotnosti omogočita koriščenje dopusta, ki pa sta ga ta odklonila. Tožnik je priglasil tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pravilno ugotovilo, da je bil tožnik do dne 18.2.2005 v bolniškem staležu po odločbi imenovanega zdravnika ZZZS in, da se vse do 28.2.2005 ni vrnil na delo, prav tako pa je tožena stranka prejela sklep ZZZS, Zdravstvene komisije Maribor št. 270000-2005-900 z dne 7.3.2005 dne 9.3.2005, ter da je bila tožniku vročena obdolžitev pred redno odpovedjo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z vabilom na zagovor dne 24.3.2005 ter, da mu je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 151-05-22/05-1262 z dne 17.6.2005 vročena dne 20.6.2005. Po določilih 3. alinee prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR) so podani razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov s strani delodajalca, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja. ZDR tudi določa v 2. odstavku 88. člena ZDR, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. ZDR pa v 5. odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec delavcu podati odpoved najkasneje v 30 dneh (subjektivni rok) od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih (objektivni rok) od nastanka razloga. Po določilih drugega odstavka 83. člena ZDR pa mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje prvi in drugi odstavek 177. člena ZDR, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

Upoštevaje pravilno izvedeni dokazni postopek, bi se moral tožnik vrniti na delo po tem, ko mu je potekel bolniški stalež. Pritožbeno sodišče glede na podano pritožbo izrecno poudarja, da petega odstavka 88. člena ZDR ni mogoče tolmačiti v smislu pritožbenih navajanj, da mora tožena stranka upoštevati v primeru podane odpovedi rok tako, da postopek izvede upoštevaje objektivni rok šestih mesecev od nastanka razloga, kot je to upoštevala tožena stranka. Poudariti je, da mora delodajalec upoštevati tako subjektivni rok 30 dni od seznanitve z razlogi z redno odpoved in tudi objektivni rok šestih mesecev od nastanka razloga. Poudariti je, da po poteku teh rokov delodajalec odpovedi ne more več podati, saj gre za prekluzivni rok, ki ga sodišče mora upoštevati po uradni dolžnosti ne glede na ugovor strank. Glede na to, da je bila razlog za odpoved tožniku neupravičena odsotnost z dela do 28.2.2005, ter da je bila tožena stranka o dejstvu odsotnosti seznanjena s tem datumom, odpoved pa je bila podana 17.6.2006, je tožena stranka zamudila subjektivni rok za podajo odpovedi. Tožena stranka je tako zvedela za nastanek razloga s prejemom odločbe ZZZS in dejstvo, da je tožena stranka tožniku dvakrat na njegovo prošnjo preložila datum zagovora, na navedeni rok ne more vplivati. Tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da prične subjektivni rok avtomatično teči z dnem zagovora, navedeni datum je upoštevan takrat, ko tožena stranka dejansko na zagovoru ugotovi okoliščine, ki so relavantne in na podlagi katerih se odloči, da poda odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poudariti je tudi, da 177. člen ZDR res določa pravico do zagovora delavca, vendar navedeno pomeni, da je dolžnost delodajalca, da delavcu zagovor omogoči, pravica delavca pa je, da se zagovora udeleži ali ne.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s svojim odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi predmetnega spora.