Jedro

Tožeča stranka je v tožbi zadostno konkretizirala tako tveganje kot intenziteto telesnih bolečin in strahu ter za te navedbe predložila listinske dokaze ter predlagala dokaz z zaslišanjem izvedenca in pravdnih strank (oz. svoje zaslišanje). Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju s temi dokazi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v tč. I in III) potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo v tč. I izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 6.000,00 EUR, v tč. II pa presežni tožbeni zahtevek v višini 5.000,00 EUR zavrnilo. V tč. III izreka sodbe je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni na račun sodnih taks Okrajnega sodišča v Celju plačati 232,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Proti zamudni sodbi je vložila pritožbo tožena stranka. Sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da tožnik v tožbenih navedbah ni opredelil časa trajanja zdravljenja (do kdaj je trajalo zdravljenje) niti za to ni predložil dokaze, zato ni mogoče utemeljeno določiti višine odškodnine za pretrpljene telesne bolečine. V tožbi ni trditvene podlage, koliko časa so trajale hude telesne bolečine, koliko časa manj intenzivne in kaj to sploh predstavlja pojem manj intenzivne, kot jih navaja tožba. Tožnik v tožbi ni predložil dokazil, iz katerih bi bile razvidna stopnja in intenzivnost ter trajanja duševnih bolečin za telesne bolečine in utrpel strah. Sodišče v sodbi ni obrazložilo niti intenzivnosti niti trajanja primarnega strahu niti utrpelih telesnih bolečin, zato sodba v tem delu nima razlogov, saj utemeljenost teh dejstev ne izhaja iz tožbenega zahtevka niti tožba v tem delu ni predložila dokazil, ki bi potrjevali resničnost tožnikovih trditev. Tožena stranka navaja, da sodišče ne bi smelo zaradi odsotnosti pred navedenih dejstev in dokazov izdati zamudne sodbe. Sodišču nadalje očita, da je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj je previsoko odmerilo odškodnino. Odškodnina, ki jo je presodilo sodišče, ni v skladu s sodno prakso niti v obrazložitvi sodbe ni argumentiralo, koliko odškodnin po Fischerju je določilo niti, zakaj je dosodilo odškodnino v navedeni višini. Zaradi navedenega tožena stranka predlaga, da sodišče zamudno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Upoštevalo je tudi, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da niso podane niti zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka niti tiste, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

ZPP v prvem odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Zamudna sodba je zasnovana na sistemu afirmativne litiskontestacije, kar pomeni, da se pasivnost tožene stranke razlaga kot priznanje navedb in trditev tožeče stranke oziroma strinjanje z dejansko podlago tožeče stranke kot je navedena v tožbi. Tako temelji na fikciji, da tožena stranka priznava vsa dejstva, navedena v tožbi.

Pritožbeno neizpodbijan je zaključek sodišča prve stopnje, da pravno podlago glede temelja spora predstavlja prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001 in nasl. - OZ), ki določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Tožena stranka v pritožbi zmotno meni, da tožnik v tožbi ni opredelil časa zdravljenja in da niti ni za to predložil dokazov. Tožeča stranka je v tožbi zadostno opredelila čas zdravljenja, in sicer je natančno opisala zdravljenje vse do 17. 12. 2007, ko je bila na kontrolnem pregledu pri osebnem izbranem zdravniku v Z. d. H.. V dokaz teh navedb in ostalih navedb v zvezi z nepremoženjsko škodo je tožeča stranka predložila poleg sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani K 4461/2010 z dne 28. 3. 2011 še zdravstveno dokumentacijo (navodila poškodovanca, ki je utrpel poškodbo glave, izvid otorinolaringološke ambulante S. b. C. z dne 9. 12. 2007, zdravniškega potrdila predstojnika Oddelka za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo S. b. C. z dne 9. 12. 2007, zdravstveni karton tožeče stranke) in predlagala zaslišanje strank ter izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke. Zato ne drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni predložila dokazil. tožeča stranka je v tožbi tudi zadostno konkretizirala tako trajanje kot intenziteto telesnih bolečine ter za te navedbe, kot že rečeno, predložila in predlagala dokaze, zato ni utemeljen očitek, da ni navedla te trditvene podlage. Za sklepčnost tega dela tožbe tako povsem zadoščajo tožbene navedbe in predloženi in predlagani dokazi. Neutemeljen je tudi očitek, da ni pojasnila, kaj sploh predstavlja pojem manj intenzivne bolečine, saj ji tega ni bilo potrebno pojasnjevati, glede na to, da se s pojmom intenziteta označuje stopnjo kvantitete pojava, v tem primeru bolečine. Pritožbena navedba, da tožnik v tožbi ni predložil dokazil, iz katerih bi bile razvidna stopnja in intenzivnost ter trajanje duševnih bolečin za telesne bolečine je nerazumljiva in se pritožbeno sodišče do nje ne more opredeliti. Kljub temu pa se sklicuje na že zgornjo obrazložitev, da je tožeča stranka za trditve o nepremoženjski škodi predložila in predlagala dokaze, zato iz tega razloga očitek ni utemeljen. Prav tako ne drži, da sodišče v sodbi ni obrazložilo niti intenzivnosti niti trajanja primarnega strahu niti utrpelih telesnih bolečin, saj je obrazložilo obe komponenti pri obeh oblikah nepremoženjske škode, kot je tudi razvidno iz povzetka obrazložitve izpodbijane sodbe v nadaljevanju te obrazložitve. Sodišče prve stopnje je glede dela tožbenega zahtevka, ki mu je ugodilo, pravilno zaključilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in da ta dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dokazi, ki so splošno znana. Uradni pritožbeni preizkus pa tudi sicer ni pokazal, da bi sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo.

Prvostopenjsko sodišče je o zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode po višini odločalo na podlagi tožbenih navedb in ob preverjanju morebitnih nasprotij med njimi in predloženimi listinskimi dokazi ter splošno znanimi dejstvi (3. in 4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

V tožbi je navedeno, da je tožnik v škodnem dogodku dne 1. 12. 2007, v katerem ga je toženec hudo telesno poškodoval pred bazenom v H., ko ga je ležečega na tleh s pestmi udarjal po telesu in glavi, utrpel zlom nosne kosti, udarnino obraza, udarnino leve roke in levega zapestja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na tožbene navedbe in predložene dokaze, sodišče prve stopnje pravilno (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 4.500,00 EUR in iz naslova prestanega strahu v znesku 1.500,00 EUR. Pri odmeri odškodnine je utemeljeno upoštevalo, da je tožnik od napada do prve zdravniške obravnave trpel zelo intenzivne telesne bolečine v predelu nosu, hude bolečine do repozicije nosu (2. 12. 2007) in po ponovni repoziciji nosne kosti (5. 12. 2012), nato je trpel manj intenzivne stalne bolečine do zaključka zdravljenja (zadnji pregled pri osebnem zdravniku 17. 12. 2007), še vedno pa čuti bolečine ob spremembah vremena in težjem delu; ves čas zdravljenja pa je moral opuščati večino vsakodnevnih opravil, počivati in se ni bil sposoben ukvarjati s športom (duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Tožnik je v zvezi z zdravljenjem prestajal neugodnosti: pregled v urgentni ambulanti, hospitalizacijo (dvakrat oziroma skupaj 4 dni), dva pregleda pri specialistu, pet pregledov pri osebnem izbranem zdravniku, tri rentgenska slikanja, dva operativna posega v splošni anesteziji, sedem dni nošnje zunanje fiksacije, jemanje analgetikov, počivanje, neprijetnosti zaradi strdkov v nosu (težave s higieno nosu), občasna vrtoglavica. Tožnik je utrpel zelo intenziven primarni strah, ki ga je doživel ob za zdravje nevarni situaciji, ko ga je toženec s pestmi udarjal po telesu in tudi po glavi, medtem ko je tožnik ležal na tleh), nato pa sekundarni strah, ki je zaradi zaskrbljenosti za izid zdravljenja posledic poškodbe glave in roke prav tako porušil tožnikovo duševno ravnovesje. Standardu pravične denarne odškodnine za takšen strah povsem ustreza dosojeni znesek odškodnine 1.500,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in ni previsoko odmerilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. S prisojo odškodnine 6.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo ni zmotno uporabilo pravnega standarda pravične denarne odškodnine, določenega v 179. členu OZ, saj je prisoja tolikšnega zneska primerljiva s siceršnjo prisojo odškodnin v zadevah, ki so primerljive z obravnavano. Toženi stranki pa je potrebno še pojasniti, da sodišče ni dolžno v zamudni sodbi argumentirati, koliko odškodnin po Fischerju je določilo. Tudi sicer je izvedenec medicinske stroke tisti, ki uvrsti poškodbe v kategorizacijo vrst poškodb po Fischerju.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.