Jedro

Pravilna je presoja tožene stranke, da je očitno, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje mednarodne zaščite, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. Tožena stranka je tudi pravilno subsumirala relevantna dejstva na zakonski dejanski stan, tožniki pa konkretno ne izpodbijajo presoje, da dogodki, s katerimi so utemeljevali svojo prošnjo za mednarodno zaščito, niso takšne narave, da bi zadostili kriterijem iz 26. člena ZMZ. Zato po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno ni ponovilo razlogov (drugi odstavek 71. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 75. člena ZMZ), ampak je sledilo dokazni oceni tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 5. 2. 2009, s katero je tožena stranka upravne zadeve tožnikov s sklepom združila v en postopek in odločila na podlagi tretje alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007 in 111/2008 – odl. US), da se kot očitno neutemeljene zavrnejo prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in da morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti te odločbe.

2. Sodišče prve stopnje sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in ne ponavlja vseh razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006). Ugotavlja, da je tožena stranka kot edino pravno podlago za odločitev uporabila tretjo alinejo 55. člena ZMZ, v kateri je določeno, da pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne med drugim, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Prvi tožnik in druga tožnica sta v svojih prošnjah namreč navedla veliko okoliščin in dejstev, tožena stranka pa se je v postopku do njih opredelila in tudi ustrezno obrazložila. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da tožniki konkretno ne navajajo, v čem je pospešeni postopek lahko vplival na zakonitost in pravilnost odločitve tožene stranke. Tožniki tudi očitajo nepopolno in delno napačno ugotovljeno dejansko stanje, vendar konkretno ne navajajo, v čem naj bi dejansko stanje ne bi bilo popolno ali bi bilo napačno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ocenjuje, da je tožena stranka vse za odločitev pomembne navedbe prvega tožnika in druge tožnice korektno povzela.

3. Zoper izpodbijano sodbo vlagajo tožniki pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnih predpisov. Ponavljajo tožbene navedbe, da je pri tem šlo za odločanje na podlagi z Ženevsko konvencijo neskladnega 26. člena ZMZ; za nezakonito uporabo pojma „očitnega neizpolnjevanja pogojev“, to je pojma iz tretje alineje 55. člena ZMZ; in za nepopolno in delno napačno ugotovitev dejanskega stanja, predvsem glede ugotavljanja morebitne neresničnosti ali neverodostojnosti izjav tožnikov kot prosilcev, kar je možno ugotoviti šele v rednem ugotovitvenem in nikakor ne v pospešenem postopku.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi določbe 54. člena ZMZ lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena tega zakona, če so ti podani. Razlogi za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku so določeni v 55. členu ZMZ. Za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku zadostuje obstoj enega izmed razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ.

7. V obravnavanem primeru je tožena stranka prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite zavrnila na podlagi tretje alineje 55. člena ZMZ, po kateri pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona.

8. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilna presoja tožene stranke, da je očitno, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje mednarodne zaščite, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. Tožena stranka je tudi pravilno subsumirala relevantna dejstva na zakonski dejanski stan, tožniki pa konkretno ne izpodbijajo presoje, da dogodki, s katerimi so utemeljevali svojo prošnjo za mednarodno zaščito, niso takšne narave, da bi zadostili kriterijem iz 26. člena ZMZ. Zato po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno ni ponovilo razlogov (drugi odstavek 71. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 75. člena ZMZ), ampak je sledilo dokazni oceni tožene stranke.

9. Tožena stranka razlogov tožnikov za zapustitev izvorne države, ki jih navajajo v prošnjah, utemeljeno ne more povezati z njihovim političnim prepričanjem, saj so le-ti dejansko povezani z njihovim nezadovoljstvom z zdravstvenim sistemom v izvorni državi. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je sklepanje tožene stranke v njeni odločbi pravilno, in sicer, da je vzrok številnim pritožbam, ki sta jih pisala prvi tožnik in druga tožnica, njuno subjektivno razumevanje dogodkov. Na to kaže tudi nezadovoljstvo z ravnanjem osebja Azilnega doma v Republiki Hrvaški, saj sta navedla, da naj bi jim tudi na Hrvaškem preprečili dostop do zdravniške oskrbe za otroka, vendar številne napotnice in zdravniški izvidi njunim navedbam nasprotujejo. Tožniki naj bi imeli podobne težave tudi po nastanitvi v Republiki Sloveniji. Tako naj jih zaposleni ne bi obravnavali enako kot ostale prosilce, zaradi česar z njimi prihajajo v konflikte. Do različnih sporov prihajajo tudi z družinami na oddelku, kjer so nastanjeni v azilnem domu, v nekaterih primerih je morala posredovati celo policija. Pravilna je tudi ugotovitev tožene stranke, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da glede na njune navedbe ni mogoče sklepati, da bi jim ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tudi pritožbeno sodišče meni, da morata biti tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve v izvorno državo individualno utemeljena. Le na podlagi subjektivnega doživljanja strahu in mnenja, da sta kritizirala sistem, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče trditi, da jim bo v izvorni državi storjena resna škoda.

10. Tožniki so v tožbi in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo zahtevali ustavno presojo celotnega 26. člena ZMZ. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevo za presojo ustavnosti 26. člena ZMZ, da to zakonsko določbo šteje za ustavno skladno. Tožniki so v tožbi in sedaj v pritožbi zatrjevali, da je prvi odstavek 26. člena ZMZ v neskladju z Ženevsko konvencijo, ker naj bi pojem dejanja preganjanja razlagal v smislu dejanj, ki so bila že izvršena, in ne v smislu dejanj, pred katerimi je prosilca utemeljeno strah. Te očitke je že zavrnilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v svojih odločbah U-I-50/2008, Up-2177/2008 in Up-2215/2008. Zato so po mnenju pritožbenega sodišča očitki tožnikov o neustavnosti prvega odstavka 26. člena ZMZ neutemeljeni. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi Up-2215/2008-15 z dne 16. 4. 2009 navedlo, da je zato na podlagi takega stanja stvari mogoče ugotoviti, da razveljavitev izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča (I Up 286/2008 z dne 26. 6. 2008) zgolj zaradi tega, ker Vrhovno sodišče ni obrazloženo zavrnilo očitkov o neustavnosti prvega odstavka 26. člena ZMZ, s čimer je kršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije, ne bi mogla privesti do drugačne odločitve, zaradi česar Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe ni razveljavilo.

11. V zvezi z zatrjevanjem tožnikov v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da gre za nezakonito uporabo pojma „očitnega neizpolnjevanja pogojev“ (pojem iz tretje alineje 55. člena ZMZ), pritožbeno sodišče temu ne pritrjuje. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da sta tožnika v svojih prošnjah namreč navedla veliko okoliščin in dejstev, predvsem v zvezi z zdravniško oskrbo za otroka in v zvezi s kritiziranjem sistema v izvorni državi na tem področju, da pa se je tožena stranka v upravnem postopku do njih opredelila in jih tudi ustrezno obrazložila. Tudi pritožbeno sodišče meni, da za odločitev tožene stranke ni bilo treba prvega tožnika in druge tožnice še dodatno zaslišati ali morebiti pridobiti določena poročila iz njune izvorne države, kar pa bi vodilo k temu, da bi morala tožena stranka odločati v rednem postopku. Tudi pritožbeno sodišče meni, da ob ugotovitvi, da je tožena stranka lahko odločala v pospešenem postopku, tudi ni bila prizadeta pravica tožnikov do pravnega varstva, saj so tožbo lahko vložili, pa čeprav v roku treh dni (2. stavek drugega odstavka 74. člena ZMZ). Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožniki konkretno niso navedli, v čem bi pospešeni postopek lahko vplival na zakonitost in pravilnost odločitve tožene stranke v izpodbijani odločbi. Dejstvo, da je obrazložitev odločbe tožene stranke obširna, pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča še ne pomeni, da niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje tožene stranke v pospešenem postopku.

12. Tožniki tudi v pritožbi zoper izpodbijano odločbo očitajo nepopolno in delno napačno ugotovljeno dejansko stanje, vendar konkretno ne navajajo, v čem naj bi dejansko stanje ne bi bilo popolno ali bi bilo napačno ugotovljeno. Tožniki sicer, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, navajajo, da je tožena stranka nekatere njihove navedbe pri povzemanju izpustila, vendar tudi pritožbeno sodišče meni, da toženi stranki ni treba povzeti prav vseh navedb prosilcev, mora pa navesti najpomembnejše. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je v obravnavanem primeru tožena stranka vse za odločitev pomembne navedbe prvega tožnika in druge tožnice povzela korektno in je pri tem pravilno presodila, da je očitno, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje mednarodne zaščite, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ in pri tem pravilno subsumirala relevantna dejstva na zakonski dejanski stan, pri čemer tožniki konkretno ne izpodbijajo presoje, da dogodki, s katerimi so utemeljevali svoje prošnje za mednarodno zaščito, niso takšne narave, da bi zadostili merilom iz 26. člena ZMZ.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.