Jedro

Ker je tožnik lastnik hiše, v kateri ne prebiva, in katere vrednost je presegala znesek 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (ki je znašal 13.608,00 EUR), ni upravičen do denarne socialne pomoči. Pri tožniku stanja, nastalega zaradi plačila poračuna električne energije v znesku 313,96, EUR, za katerega je prejel tudi občinsko denarno pomoč v znesku 190,00 EUR, ob tem, da je bil lastnik hiše, v kateri ni bival, v vrednosti 97.075,15 EUR, ni mogoče opredeliti kot materialne ogroženosti, zato ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravijo odločbi toženca št. ... z dne 7. 5. 2010 in št. ... z dne 31. 5. 2011 ter odločbi toženca št. ... z dne 10. 11. 2009 in št. ... z dne 30. 12. 2009, ter da se tožniku priznata pravica do izredne denarne socialne pomoči v znesku 228,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2009 dalje do plačila in pravica do denarne socialne pomoči v znesku 230,00 EUR mesečno od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega zapadlega zneska denarne socialne pomoči dalje.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Meni, da je sodišče zmotno presodilo obstoj stanja trenutne materialne ogroženosti oziroma materialne ogroženosti, ki bo trajala več kot dva meseca, ter obstoj razloga, da na to stanje tožnik ni mogel vplivati, prav tako pa je zmotno presodilo, da poračun elektrike ne predstavlja izrednega stroška, na katerega tožnik ni mogel vplivati. Stroški poračuna v takšni višini niso redni in tekoči stroški, zajeti v osnovnem znesku minimalnega dohodka, saj so v tem znesku zajeti le redni, povprečni stroški elektrike, kar ne zajema stroškov poračuna. V primeru tako visokega poračuna elektrike gre za izredni strošek, ki ga tožnik ni mogel pokriti, saj je takrat prejemal le denarno socialno pomoč, in to kljub temu da je prejel pomoč Mestne občine A.. Njegovo preživljanje je bilo resno ogroženo. Nadalje navaja, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, na kakšni pravni podlagi stoji odločitev, da tožnik ni bil v stanju materialne ogroženosti, ki bi trajala več kot dva meseca. Nepravilno in v škodo tožnika je bil uporabljen prosti preudarek za presojo resne materialne ogroženosti, ki traja od vložitve vloge za dodelitev izredne socialne pomoči vse do danes. Meni, da sta odločitvi toženca v izpodbijanih odločbah nasprotujoči, saj hiše na B. pri odločitvi o izredni denarni socialni pomoči toženec ni upošteval, upošteval pa jo je pri odločitvi o denarni socialni pomoči. O tem nasprotju se izpodbijana sodba ni izrekla, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V postopku dodelitve socialne pomoči se hiša na B. ne bi smela upoštevati, saj ni bila primerna za bivanje, niti za oddajanje v najem, saj ni priključena na javna omrežja, kot izhaja iz javne evidence Geodetske uprave RS, na kar bi se moral toženec tudi opreti. Sodišče je le pavšalno napisalo, da te trditve tožnika niso relevantne. Toženec je napačno uporabil prosti preudarek, saj je hišo ocenil očitno previsoko. Podatki Geodetske uprave RS niso uradni podatki. Ker se sodišče o tem ni izjasnilo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Hiša poleg tega, da je neuporabna in neprimerna za bivanje, tudi ni tržno zanimiva, ne za kupce in ne za najemnike. Tožnik tudi ni več lastnik te hiše, saj jo je prodal pooblaščencu, ki mu v višini kupnine zagotavlja odvetniške storitve.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo ne tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker se sodišče prve stopnje ni izreklo o tem, da toženec pri odločitvi o izredni denarni socialni pomoči ni upošteval hiše na B., katere lastnik je bil tožnik v spornem času, upošteval pa jo je pri odločitvi o denarni socialni pomoči, in zato ker se ni izreklo o uporabi podatkov Geodetske uprave RS glede vrednosti te hiše, ki naj ne bi bili uradni. Kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti. S tem, ko tožnik uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh po njegovem relevantnih navedb, pravzaprav uveljavlja kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh, za odločitev bistvenih navedb tožnika, je ta očitek neutemeljen.

Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 31. 5. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 31. 12. 2009 ter s tem v zvezi, ali je tožnik upravičen do denarne socialne pomoči. Nadalje je predmet tega socialnega spora tudi presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 7. 5. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 10. 11. 2009 in tem v zvezi, ali je tožnik upravičen do izredne denarne socialne pomoči. Tako toženec kot sodišče prve stopnje sta ugotovila, da tožnik do navedenih pomoči ni upravičen, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Z denarno socialno pomočjo se upravičencu za čas bivanja v Republiki Sloveniji na podlagi 19. člena prej veljavnega Zakona o socialnem varstvu (ZSV; UR l. RS, št. 54/92 s spremembami) zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Do denarne socialne pomoči so upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati, in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitev in olajšav po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu (19. člen ZSV). Ne glede na druge določbe tega zakona se skladno s 23. členom ZSV denarne socialne pomoči ne dodeli samski osebi oziroma družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Kot premoženje v tem zakonu se po 2. odstavku 23. člena ZSV med drugim ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje. Pravilnik o ugotavljanju prihrankov in premoženja ter o vrednosti zagotovljene osnovne oskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči (Ur. l. RS, št. 68/01 s spremembami; Pravilnik) je na podlagi 3. odstavka 23. člena ZSV določil način ugotavljanja prihrankov in premoženja po tem zakonu oziroma njegove vrednosti.

Izredna denarna socialna pomoč je urejena v določbi 31. b člena ZSV, in sicer se lahko ne glede na druga določila tega zakona, samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba oziroma družina iz razlogov, na katere ni mogla oziroma ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti. Izredna denarna socialna pomoč se dodeli glede na potrebe samske osebe oziroma družine in se lahko dodeli v enkratnem znesku, kadar gre za trenutno materialno ogroženost samske osebe oziroma družine (enkratna izredna pomoč), ali za obdobje, za katero se dodeli denarna socialna pomoč, kadar center za socialno delo ugotovi, da gre za materialno ogroženost, ki bo trajala več kot dva meseca (izredna pomoč).

Tožnikova vloga za dodelitev denarne socialne pomoči z dne 11. 12. 2009 je bila zavrnjena s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 31. 12. 2009, potrjeno z dokončno odločbo toženca z dne 31. 5. 2010, ker je njegovo premoženje presegalo 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. V zvezi z vprašanjem tožnikove upravičenosti do denarne socialne pomoči je tako sporno, ali je tožnik lastnik premoženja, ki ni izključeno iz upoštevanja premoženja po ZSV, ki dosega oziroma presega znesek 13.608,00 EUR, kolikor je ob vložitvi vloge znašal znesek 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, enako kot že toženec pred njim, da je bil tožnik lastnik hiše na B., v kateri ni prebival, in katere vrednost je znašala 97.075,15 EUR. V premoženje po 5. členu Pravilnika sodi vse premično in nepremično premoženje upravičenca, s katerim razpolaga na dan vložitve vloge, v primeru pridobitve premoženja po vložitvi vloge pa na dan pridobitve, razen premoženja, ki se po 2. odstavku 23. člena ZSV ne upošteva. Pristojni center za socialno delo kot premoženje upošteva med drugim zlasti stanovanja, stanovanjske hiše in garaže, poslovne prostore in poslovne stavbe, prostore za počitek in rekreacijo in drugo nepremično premoženje (2. odstavek 5. člena Pravilnika). Ob tem, da ni sporno, da tožnik v hiši na B. ni prebival, je sodišče prve stopnje to hišo na podlagi določb ZSV in Pravilnika pravilno upoštevalo v tožnikovo premoženje kljub temu, da hiša ni povezana z javnim vodovodnim, električnim, kanalizacijskim in drugim javnim omrežjem in, po tožnikovih navedbah, ni primerna za bivanje. V premoženje upravičenca se namreč upoštevajo vse nepremičnine, razen tiste, v kateri upravičenec oziroma njegova družina prebiva, ne glede na to, v kakšnem stanju se nahajajo, in ne glede na njihovo tržno zanimivost. Tožnikove navedbe, da v hiši ni mogoče živeti, oziroma jo dati v najem ali jo prodati (čeprav je tožnik v letu 2011 hišo prodal), tako za odločitev o zadevi niso bistvenega pomena. Bistveno je le to, da je bil tožnik ob vložitvi vloge za dodelitev denarne socialne pomoči njen lastnik, da v njej ni prebival in da je njena vrednost presegala znesek 13.608,00 EUR. Po stališču pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje pri ugotovitvi vrednosti navedene nepremičnine utemeljeno oprlo na podatke Geodetske uprave RS o informativnem izračunu posplošene tržne vrednosti na dan 31. 12. 2008 kljub temu, da ti podatki takrat (še) niso bili uradni. Kot opozarja tožnik v pritožbi, iz odgovora Geodetske uprave RS tožencu z dne 23. 12. 2009 na zaprosilo za podatek o posplošeni tržni vrednosti nepremičnine izhaja, da modeli vrednotenja nepremičnin še niso dokončani, zaradi česar se podatki o tržni vrednosti nepremičnin še ne vodijo v registru nepremičnin. Informativen izračun posplošene tržne vrednosti nepremičnine je bil tako podlaga za kasnejšo vzpostavitev registra nepremičnin oziroma uradne evidence, med drugim tudi o vrednosti nepremičnine. Ob tem, da tožnik ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajala drugačna vrednost nepremičnine (212. člen ZPP), in glede na to, da je toženec njeno vrednost ugotavljal na podlagi 7. člena Pravilnika, po katerem se, če premoženja oziroma njegove vrednosti ni mogoče ugotoviti na podlagi listin določenih v 1. in 2. odstavku 6. člena Pravilnika oziroma na podlagi uradnih evidenc (7. odstavek 6. člena Pravilnika), ugotovi z izjavo stranke ali v skladu s splošnim upravnim postopkom z drugimi dokazi, je ugotovitev sodišča, da znaša vrednost hiše 97.075,15 EUR, pravilna. To pa pomeni, da je tožnikovo premoženje presegalo znesek 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, in iz tega razloga ni bil upravičen do denarne socialne pomoči. Tožnikova vloga za dodelitev izredne denarne socialne pomoči z dne 26. 10. 2009 za poplačilo premalo zaračunane elektrike je bila zavrnjena s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 10. 11. 2009 potrjeno z dokončno odločbo toženca z dne 7. 5. 2010. Toženec se je v izpodbijanih odločbah postavil na stališče, da so stroški elektrike redni stroški preživljanja, ki so že zajeti v osnovnem znesku minimalnega dohodka, ki je tožniku, kot prejemniku denarne socialne pomoči, zagotovljen. S prvostopenjsko odločbo je toženec vlogo zavrnil tudi zato, ker je ugotovil, da ima tožnik premoženje, na podlagi katerega ima s prodajo ali oddajo možnost pridobiti dodatna sredstva za preživljanje. V zvezi z vprašanjem tožnikove upravičenosti do izredne denarne socialne pomoči je bilo tako sporno, ali plačilo poračuna električne energije predstavlja izreden ali reden strošek bivanja. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi pridružilo stališču toženca, da so v znesku minimalnega dohodka oziroma denarne socialne pomoči, ki jo je tožnik prejemal, že zajeti redni stroški bivanja, med drugim tudi plačilo električne energije. Po stališču pritožbenega sodišča pa to za odločitev v zadevi sploh ni bistvenega pomena. Ker je do izredne denarne socialne pomoči upravičen le tisti upravičenec, ki se v položaju materialne ogroženosti znajde iz razlogov, na katere ni mogel oziroma ne more vplivati, je tudi pri presoji upravičenosti do izredne denarne socialne pomoči ključnega pomena dejstvo, da je bil tožnik v času do dokončnosti odločbe toženca lastnik hiše na B., v kateri ni prebival, v vrednosti 97.075,15 EUR.

Glede na določilo 23. b člena ZSV se izredna denarna socialna pomoč lahko dodeli upravičencu le pod pogojem, da je pri njem zaradi izrednih primerov oziroma razlogov, na katere ni mogel vplivati, prišlo do materialne ogroženosti. Pritožbeno sodišče je v sodbi, opr. št. Psp 312/2006 z dne 11. 1. 2007, že zavzelo stališče, da pri upravičencu, ki je glede na prejeto socialno pomoč v višini minimalnega dohodka in dohodke njegove izvenzakonske partnerice, presegel cenzus minimalnega dohodka, ni podane materialne ogroženosti, zato ni upravičen do izredne socialne pomoči. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 238/2007 z dne 22. 9. 2008 potrdilo navedeno sodbo pritožbenega sodišča in poudarilo, da izredna denarna socialna pomoč pomeni posebno obliko denarne socialne pomoči, ki je namenjena pokrivanju izrednih primerov oziroma razlogov, zaradi katerih se posameznik ali družina znajde v položaju materialne ogroženosti, na te razloge pa ne more vplivati.

Materialna ogroženost je pravni standard, ki v zakonu ni posebej definiran, temveč se ugotavlja za vsakokraten primer posebej. Pri tem se ugotavlja, ali gre pri upravičencu za takšno stanje, da je zaradi njega materialno ogrožen, ker mu sredstva, s katerimi razpolaga, ne bi zadoščala niti za preživetje, v kolikor bi z njimi reševal stanje, do katerega je prišlo zaradi izrednega dogodka. Pri tem se sicer posebej ne ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji iz 23. člena ZSV za dodelitev denarne socialne pomoči, vendar je potrebno upoštevati, da je namen izredne denarne socialne pomoči izključno v premostitvi trenutne oziroma prehodne materialne ogroženosti upravičenca. Pri tožniku stanja, nastalega zaradi plačila poračuna električne energije v znesku 313,96 EUR, za katerega je sicer od Mestne občine A. prejel pomoč v višini 190,00 EUR, upoštevaje, da je bil takrat lastnik nepremičnine, v kateri ni bival, v vrednosti 97.075,15 EUR, po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot materialno ogroženost, zato iz tega razloga ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči. Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP se je sodišče druge stopnje dolžno opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so bistvenega pomena za odločitev.