Jedro

Tujec, ki se vozi na delo iz tuje države in ima bivališče v tuji državi (dnevni delovni migrant), lahko pridobi osebno delovno dovoljenje le za eno leto, pa čeprav je bil pred uveljavitvijo zakona o zaposlovanju tujcev zaposlen v Republiki Sloveniji več kot 10 let.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi enote Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 4.8.1992, s katero je bilo tožniku izdano osebno delovno dovoljenje za čas od 21.9.1992 do 20.9.1993 z obrazložitvijo, da so izpolnjeni vsi pogoji po 1. odstavku 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev za izdajo osebnega delovnega dovoljenja. V pritožbi tožnik navaja, da že 20 let dela v Sloveniji, kamor se vsak dan vozi na delo iz Hrvatske cca 50 km, zaradi česar izpolnjuje pogoje za trajno delovno dovoljenje. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da ni pogojev za izdajo trajnega delovnega dovoljenja, ker po 1. odstavku 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev dnevni delovni migranti, če so bili v delovnem razmerju za določen ali nedoločen čas na dan uveljavitve tega zakona, lahko pridobe delovno dovoljenje le za dobo enega leta, če so zanj zaprosili v roku 90 dni od uveljavitve zakona, to je do 15.10.1992. Glede na navedeno zakonito določbo dnevni delovni migranti ne morejo pridobiti delovno dovoljenje za nedoločen čas, tudi če so nad 20 let v delovnem razmerju v Sloveniji. Tožnik v tožbi poudarja, da je v tem podjetju na delu že več kot 20 let, zaradi česar izpolnjuje pogoje za pridobitev trajnega delovnega dovoljenja, ne pa le za dobo enega leta, kakor je odločil organ prve stopnje. Zato smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožeča stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V 1. odstavku 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92 - ZZT) je določeno, da državljani nekdanje SFRJ oziroma državljani drugih republik nekdanje SFRJ pridobijo osebno delovno dovoljenje za eno leto, če so na dan uveljavitve tega zakona v Republiki Sloveniji v delovnem razmerju za določen ali nedoločen čas kot dnevni delovni migranti. Po 3. odstavku istega zakonitega določila pridobijo osebno delovno dovoljenje, če zanj zaprosijo v roku 90 dni od uveljavitve tega zakona.

Ni sporno, da je tožnik dnevni delovni migrant, ki se vozi na delo v podjetje iz Hrvatske. Zato ni bistveno in ne more vplivati na odločitev o stvari, če ima tožnik nad 20 let delovne dobe. Kot je pravilno navedeno v izpodbijani odločbi, lahko pridobi osebno delovno dovoljenje le za 1 leto, ker je dnevni delovni migrant. Po izrecni določbi 2. odstavka 23. člena ZZT so namreč dnevni delovni migranti izvzeti iz kroga oseb, ki po navedeni prehodni določbi pridobe osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas, če imajo vsaj 10 let delovne dobe v Republiki Sloveniji.

Po navedenem je izpodbijana odločba zakonita, tožba pa ni utemeljena, zaradi česar jo je sodišče po 2. odstavku 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), katerega določbo je smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).