Jedro

Ker tožena stranka ni dokazala, da je šlo za prerazporeditev delovnega časa, ki se izenači v obdobju šestih mesecev, je dolžna tožniku plačati delo, ki ga je opravil preko polnega delovnega časa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo, da je dolžna izplačati tožniku za opravljano delo v mesecu januarju 2008 40 nadur v višini urne postavke, določene v 10. členu pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil s toženo stranko 28. 10. 2005, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2008 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (točka 1 izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 671,13 EUR v 8 dneh od vročitve, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka 2 izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je delovni čas pri toženi stranki neenakomerno razporejen in da je opravljanje dela izven dogovorjenega delovnega časa pri njej običajno, kljub temu pa je štelo, da je tožnik upravičen do plačila nadur. Pri tem sodišče ni upoštevalo, da gre za delo preko polnega delovnega časa in ne nadurno delo. Upoštevalo tudi ni 7. odstavka 147. člena ZDR, po katerem se pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi delovnega časa upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev. Prav tako pa ni upoštevalo 25. člena Podjetniške kolektivne pogodbe Podjetja časopisno založniško podjetje P. d.o.o., po katerem si delavci sami določajo prihod in odhod z dela v delovnem razponu, upoštevaje novinarske in druge zadolžitve, dogovorjeno organizacijo in potrebe delovnega procesa. Prav zaradi tega je razporeditev delovnega časa neenakomerna in se izenačuje znotraj šestmesečnega obdobja. Ker sodba nima razlogov o tem, ali je povprečna delovna obveznost v obdobju šestih mesecev presegla omejitev polnega delovnega časa, kot jo določa ZDR v 142. členu, na podlagi česar bi bilo moč sklepati, da je šlo za delo, ki ga delavec opravi nad svojo delovno obveznostjo, torej o odločilnih dejstvih, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega pa sodišče tudi ni upoštevalo, da je priča S.K. izpovedala, da tožniku niso bile naložene nobene dodatne naloge, ki bi predstavljale delo zunaj določenega delovnega časa in da ni odrejala nadur. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, vsebuje pa tudi razloge o odločilnih dejstvih, storilo pa tudi ni drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) pa odgovarja: Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago pravilno vzelo določilo 143. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Ugotovilo je, da je tožena stranka konec januarja 2008 izdala organizacijsko navodilo, po katerem so morali vsi zaposleni voditi evidenčni list prisotnosti na delu (A3) in tako je tožnik svoj evidenčni list (B6) predložil v podpis svoji nadrejeni. Namesto nje ga je podpisal njen pomočnik. Iz evidenčnega lista izhaja, da je tožnik opravil 40 ur dela preko redne delovne obveznosti. Ugotovilo je tudi, da je pri toženi stranki opravljanje dela izven dogovorjenega delovnega časa običajno in da pri toženi stranki ni bil običaj, da se nadure odrejajo pisno. Delo ob sobotah in nedeljah pa je potekalo tako, da so zaposleni, vključno s tožnikom to napovedali vnaprej oziroma so predpostavljeno v.d. odgovorne urednice S.K. o tem seznanili preko elektronske pošte. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo, da je tožena stranka tožnika šele 31. 1. 2008 seznanila z novim navodilom direktorice, da je tedenska obveznost 40 ur, da morajo biti nedeljske ure v naprej napovedane, da sodijo v fond 40 urnega delovnega časa, tako da si morajo zaposleni med tednom ustrezno razporediti delovni čas glede na opravljeno delo ob nedeljah in tako tožniku ni mogoče očitati, da si delovnega časa v januarju ni pravilno razporedil. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na to, da je šlo pri njej za prerazporeditev delovnega časa, ki se izenačuje znotraj šestmesečnega obdobja. Tožnik je že, ko je bil zaslišan kot stranka dne 2. 12. 2008, izpovedal, da je v letu 2008 do novembra opravil 511 presežnih ur, ki jih ni dobil plačanih in jih tudi ni izkoristil kot proste ure. Tožena stranka za svoje navedbe, da gre za prerazporeditev delovnega časa, ki se izenači v obdobju šestih mesecev, ni predložila nobenega dokazila, čeprav je to zatrjevala že v odgovoru na tožbo. Glede na to so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do tega, ali je povprečna tožnikova mesečna delovne obveznost v obdobju šestih mesecev presegala omejitev polnega delovnega časa po 142. členu ZDR in da ni upoštevalo 25. člena Podjetniške kolektivne pogodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP odločilo, da krije svoje stroške pritožbenega postopka sama.