Jedro

Če je pravni prednik ves čas sodeloval v denacionalizacijskem postopku, njegova naslednica ne more uveljavljati obnovitvenega razloga po 9. točki 249. člena ZUP/86.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 9.2.2000. Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Upravne enote K. z dne 5.1.2000, s katerim je organ prve stopnje odločil, da se predlog tožnice za obnovo postopka denacionalizacije zavrže. Po presoji tožene stranke okoliščine, na katere se predlog za obnovo opira, to je iz 1., 7. in 9. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) niso verjetno izkazane. Po 1. točki zato, ker vsebina zemljiškoknjižnega izpisa za zemljiškoknjižni vložek št. 63 ni novo dejstvo ali nov dokaz, ki bi obstajal že prej, pa se zanj ni vedelo, temveč je bil ta izpisek pri denacionalizacijskih spisih. Zato je bilo glede lastništva sporne parcele narobe ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni razlog za obnovo postopka. Po 7. točki razlog ni izkazan, saj je odvetnica D.R. res vodila postopek do izdaje odločbe, vendar je odločbo izdala Z.M., vodja oddelka za okolje in prostor Upravne enote K. Po 9. točki razlog ni izkazan, saj je bil denacionalizacijski postopek uveden na zahtevo upravičenca J.S., ki je umrl 23.9.1996, denacionalizacijska odločba z dne 19.4.1996 pa je bila vročena vlagatelju zahtevka po njegovi pooblaščenki S.S. 24.4.1995, torej pred njegovo smrtjo. Stranka v postopku je bil upravičenec in vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka J.S., tožnica ni imela položaja stranke v postopku, temveč je imela le položaj pooblaščenke. Upravičenec in vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka je celo kot stranka sodeloval v postopku, tožnica je sodelovala le kot pooblaščenka, zato ji je bila vročena denacionalizacijska odločba. Zato v tem primeru ni izpolnjen pogoj za obnovo postopka po 9. členu 249. člena ZUP.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane odločbe navaja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka je navedla utemeljene razloge. Sodišče se na razloge, v izogib ponavljanju v celoti sklicuje v smislu 2. odstavka 67. člena ZUS.

Tožnica v pritožbi navaja, da je imela v denacionalizacijskem postopku položaj stranke s pravnim interesom, zato je vsekakor imela položaj stranke. Drugačen zemljiškoknjižni izpisek za vložno številko 63 je nov dokaz. Sicer pa predloga za obnovo postopka sploh ne bi bilo potrebno vložiti. Z odločbo, katere obnova je predlagana, sta bili zavrnjeni dve predlagani obliki denacionalizacije, to je zahtevek za vrnitev v last in posest ter v odškodnini v obliki nadomestne nepremičnine, ne pa torej tudi zahtevek za odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka navedla utemeljene razloge glede odločitve tako o obnovitvenem razlogu po 9. točki, kot glede obnovitvenih razlogov po 1. in 7. točki 249. člena ZUP/86. Tudi po presoji pritožbenega sodišča nobeden izmed uveljavljanih obnovitvenih razlogov ni podan.

Tožnica je v postopku denacionalizacije za vračilo premoženja njenemu očetu, ki je bil takrat še živ, sodelovala kot njegova pooblaščenka. Pooblaščenec ni stranka v postopku in to tudi ne more biti, razen če izpolnjuje hkrati tudi pogoje za stranko. Po 60. členu ZDen so stranke v denacionalizacijskem postopku tudi pravni nasledniki upravičenca, vendar le, če je upravičenec mrtev. Upravičenec v denacionalizacijskem postopku, katerega obnovo je zahtevala tožnica, je bil njen oče J.S., ki je bil ves čas denacionalizacijskega postopka in tudi še po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe (10.5.1996), živ. Po njegovi smrti 23.9.1996 je v njegove pravice, tudi pravice, ki jih je imel kot upravičenec v denacionalizaciji, stopila tožnica. Zato ima samo toliko pravic, kolikor bi jih imel njen oče, če bi bil še živ. Ker je tožničin pokojni oče ves čas sodeloval v denacionalizacijskem postopku, ne bi mogel vložiti predloga za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86, zato takšnega predloga ne more vložiti tudi njegova pravna naslednica - tožnica. Samo zatrjevani status dedinje po pok. upravičencu pa ji tudi ne daje položaja stranke z interesom, kot to uveljavlja v pritožbi.

Pravilno je bil tudi presojen obnovitveni razlog po 1. točki 249. člena ZUP/86. Vsebina zemljiškoknjižnega izpiska za zemljiškoknjižni vložek št. 63 ni novo dejstvo ali nov dokaz, ki bi obstajal že prej, saj tožnica ne ugovarja, da je bil z.k. izpisek za navedeni vložek med spisi že v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo. Tožnica zato s ponovljenim pritožbenim ugovorom ne more uspeti.

V tem upravnem sporu gre za presojo o tem, ali so bili verjetno izkazani obnovitveni razlogi, ki jih je uveljavljala tožnica. Zato tožnica ne more v pritožbi izpodbijati odločitve tožene stranke in sodišča prve stopnje z zatrjevanjem, da v odločbi, katere obnova je predlagana, ni bilo odločeno o vseh zahtevanih oblikah denacionalizacije.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.