Jedro

Odgovor na vprašanje, kolikšna je vrednost poslovnega deleža, sodi namreč med ugotavljanje dejstev. Z ugotovitveno tožbo pa dejstev z izjemo (ne)pristnosti listine ni dopustno ugotavljati. Poleg tega vlagatelj pritožbe sam trdi, da je relevantna vrednost poslovnega deleža na dan pravnomočnosti sodbe o izstopu tožeče stranke. To stališče je materialnopravno pravilno. Ugotavljanje vrednosti tega deleža pred pravnomočnostjo sodbe o izstopu pa je že po logiki stvari izključena. Ne gre namreč za ugotavljanje terjatve pred zapadlostjo temveč pred njenim nastankom. Tožba na izstop iz družbe po 437. čl. ZGD je oblikovalna. Enako velja za sodbo, s katero ugodi sodišče takšnemu, oblikovalnemu tožbenemu zahtevku. Oblikovalne sodbe pa učinkujejo s pravnomočnostjo.

Izrek

1.1. Pritožba tožeče stranke proti prvi in peti točki izreka odločbe sodišča prve stopnje se zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. 1.2. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se razveljavi druga točka izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je odločeno o ustavitvi postopka proti drugi in tretji toženi stranki po tožbi zaradi plačila 800.000,00 SIT s pp. 2.1. Pritožba tožene stranke proti tretji in četrti točki izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. 2.2. Pritožbi tožene stranke proti stroškovnemu delu sodbe sodišča prve stopnje (6. tč. izreka) se ugodi, izpodbijani del se spremeni tako, da nosita tožeča stranka v razmerju do prve tožene stranke in prva tožena stranka vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo, popravljeno s popravnim sklepom: 1. Zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala, naj sodišče ugotovi, da znaša vrednost tožnikovega poslovnega deleža pri 1. toženi stranki V. d.o.o. na dan izstopa 200.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije. 2. Glede tožbenega zahtevka, ki se glasi: "1.) Na podlagi tožbe tožnika D. Š. kot družbenika družbe V. d.o.o., navedeni izstopa kot družbenik iz te družbe in 2.) tožena stranka V. d.o.o. je dolžna izplačati tožniku D. Š. znesek 800.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1999 dalje do plačila v 8-ih dneh pod izvršbo", ustavilo postopek zoper 2. in 3. toženo stranko. 3. Odločilo, da tožeča stranka izstopa iz prvotožene stranke. 4. Ugotovilo, da v pobot ugovarjana terjatev 1. tožene stranke V. d.o.o. nasproti tožeči stranki v višini 1.170.061,00 SIT (do višine 800.000,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.7.1996, ne obstoji. Toženi stranki V. d.o.o. naložilo plačilo 800.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1999 dalje do plačila v 8-ih dneh pod izvršbo. 5. Tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov 2. in 3. toženi stranki v višini 657.040,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2000 do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. 6. Prvotoženi stranki V. d.o.o. naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeči stranki v višini 1.037.990,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2000 do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Obe pravdni stranki sta se proti odločbi sodišča prve stopnje pravočasno pritožili. Tožeča stranka se je pritožila proti prvi, drugi in peti točki izreka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev prve in pete točke izreka ter spremembo druge točke izreka. Tožena stranka je vložila pritožbo proti tretji, četrti in šesti točki izreka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega dela odločbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Tožeča stranka je na pritožbo tožene odgovorila. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga zavrnitev pritožbe. Pritožbi sta delno utemeljeni. K pritožbi tožeče stranke Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da je bil zahtevek na plačilo 800.000,00 SIT naslovljen le na prvo toženo stranko. To je povsem jasno razvidno iz tožbenega predloga. Da je bila s tem delom tožbe tožena le prva tožena stranka, je razumel tudi pooblaščenec toženih strank, ki je v odgovoru na tožbo zapisal, da tožeča stranka "zahteva izplačilo dobička od prvotožene stranke" (l.š. 15). Ugovor pasivne legitimacije, ki ga je podal v imenu in za račun druge in tretje tožene stranke, se tako ni mogel nanašati na ta dajatveni zahtevek. Enako pa velja za izjavo o umiku, ki jo je na naroku za glavno obravnavo podal pooblaščenec tožeče stranke. Če namreč ni bilo tožbe, je tudi umakniti ni mogel. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in odločilo, kot je razvidno iz 1.2. točke izreka tega sklepa (3. tč. 365. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče razume negotovost tožeče stranke in njen interes glede ugotavljanja vrednosti svojega poslovnega deleža v gospodarski družbi, v kateri so med družbeniki nesoglasja. Vendar pa uveljavljano pravno varstvo v obliki ugotovitvene tožbe, s katero naj se ugotovi vrednost poslovnega deleža na dan izstopa, te negotovosti ne more odpraviti. Razloga za to sta vsaj dva. Prvi je procesne narave. Odgovor na vprašanje, kolikšna je vrednost poslovnega deleža, sodi namreč med ugotavljanje dejstev. Z ugotovitveno tožbo pa dejstev z izjemo (ne)pristnosti listine ni dopustno ugotavljati (prim. 181. čl. ZPP). Poleg tega vlagatelj pritožbe sam trdi, da je relevantna vrednost poslovnega deleža na dan pravnomočnosti sodbe o izstopu tožeče stranke. To stališče je materialnopravno pravilno (prej veljavni 4. odst. 437. čl. ZGD in sedaj veljavni 5. odst. 437. čl. ZGD). Ugotavljanje vrednosti tega deleža pred pravnomočnostjo sodbe o izstopu pa je že po logiki stvari izključena. Ne gre namreč za ugotavljanje terjatve pred zapadlostjo temveč pred njenim nastankom. Odločitev sodišča prve stopnje o ugotovitvenem delu tožbe je zato pravilna. Pritožbeno sodišče jo je lahko preizkusilo, tako da ne drži pritožbeni očitek, češ da ni obrazložena. Smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato ni podana. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je v tem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Enako je odločilo glede odločitve o dolžnosti povrnitve stroškov drugi in tretji toženi stranki. Tožeča stranka je propadla v razmerju do druge in tretje tožene stranke v celoti. Zato ji mora povrniti sorazmerni del pravdnih stroškov (1. odst. 154. čl. in 161. čl. ZPP). In ker se ocena vrednosti spornega predmeta lahko nanaša le na nedenarni del tožbenega zahtevka (2. odst. 44. čl. ZPP), izhodišče za odmero stroškov, razvidno iz stroškovnika toženih strank, ni v nasprotju z oceno vrednosti "v denarju", ki naj bi bila enaka "denarnim zahtevkom v tožbenem zahtevku" (trditve pooblaščenca tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo, ki je bila 19.5.1999, l. št. 23). K pritožbi tožene stranke Tožba na izstop iz družbe po 437. čl. ZGD je oblikovalna. Enako velja za sodbo, s katero ugodi sodišče takšnemu, oblikovalnemu tožbenemu zahtevku. Oblikovalne sodbe pa učinkujejo s pravnomočnostjo. Tega posebej v izreku ni treba označevati, saj to sledi že iz splošnega nauka o učinkih oblikovalnih sodb. Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom, ki ga je izdalo dne 7.2.2001, in proti kateremu po podatkih spisa ni bila vložena pritožba, odpravilo očitano pomanjkljivost glede odločitve o pobotnem ugovoru. Pritožbene trditve v tej smeri so zato postale brezpredmetne in nanje pritožbeno sodišče ne odgovarja. Zmotno je pritožbeno stališče, češ da je sodišče prve stopnje zavrnilo pobotni ugovor, ker prva tožena stranka ni dokazala v pobot uveljavljane terjatve. Iz razlogov izpodbijane sodbe sledi, da je sodišče presodilo, da je bila glede obstoja te terjatve že trditvena podlaga pomanjkljiva. Dokazna predloga za zaslišanje druge in tretje tožene stranke pa je zavrnilo, ker naše procesno pravo ne pozna informativnih dokazov. Pritožbeno sodišče se obema stališčema pridružuje. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko ni izvedlo predlaganega zaslišanja druge in tretje tožene stranke, ki naj bi "pojasnila" zadevo v zvezi s pobotnim ugovorom. Pravne podlage za nastanek v pobot uveljavljane terjatve pa tudi ne more tvoriti okoliščina, da je direktor prve tožene stranke "predočil" tožeči stranki, da bo moral že vplačane obroke po pogodbi o leasingu vrniti družbi (pripr. vloga tožene stranke z dne 11.10.2000, l.št. 63). Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbo prve tožene stranke proti sodbi je pritožbeno sodišče zato zavrnilo, potem ko ni našlo razlogov na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. in 353. čl. ZPP). Pač pa prva tožena stranka pravilno opozarja na zmotno presojo o stroških. Ugotovitveni tožbeni zahtevek namreč ni le sorazmerno majhen del tožbenega zahtevka tožeče stranke. Zato neuspeha tožeče stranke glede tega dela tožbenega zahtevka ni moč umestiti v 3. odst. 154. čl. ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča je ob upoštevanju okoliščin obravnavanega primera in delnega uspeha tožeče stranke v pravdi primerno, da tožeča stranka in prva tožena stranka v njunem medsebojnem razmerju nosita vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka (2. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi prve tožene stranke ugodilo in 6. tč. izpodbijane odločbe spremenilo tako, kot je razvidno iz 2.2. tč. izreka te odločbe.