Jedro

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ravnalo skladno s pravili materialnega procesnega vodstva, zato kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Pritožbeni očitek, da bi moralo tožnika pozvati h konkretizaciji dokaznega predloga, presega dolžnost sodišča po 285. členu ZPP. Substanciranje dokaznega predloga je del dokaznega bremena stranke, ki je dolžna navesti odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek, ter za svoje trditve ponuditi ustrezne dokaze (7. člen ZPP). Ker temu bremenu tožnik ni zadostil, je sodišče prve stopnje njegov dokazni predlog za zaslišanje A. A. in B. B. utemeljeno zavrnilo. Iz tožnikovega pojasnila, da ju je v ocenjevalnem obdobju uvajal v delo, nakar sta bili bolje ocenjeni kot on, ne izhaja, da je zaslišanje prič predlagal zaradi njune osebne zaznave njegovega dela. Ker ni navedel, kaj bi priči lahko izpovedali o njegovem delu v letu 2020, je sodišče prve stopnje njegov dokazni predlog utemeljeno štelo za nesubstanciran.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno enači podelitev pooblastila za ocenjevanje s samim ocenjevanjem. Oceno javnega uslužbenca določi odgovorna oseba oziroma nadrejeni javnega uslužbenca po pooblastilu odgovorne osebe (šesti odstavek 4. člena Uredbe). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odgovorna oseba D. D. za ocenjevanje tožnika pooblastil njegovo nadrejeno C. C. Na podlagi pooblastila z dne 28. 12. 2020 in njune izpovedi, se je ustrezno prepričalo, da je C. C. izpodbijano oceno tožnika podala samostojno. Dejanje podelitve pooblastila samo po sebi ne pomeni vsebinskega vpliva na ocenjevanje. Pritožbena navedba, da je bila ocena podana v imenu D. D., zaradi česar bi moral biti slednji izločen iz komisijskega odločanja o preizkusu ocene, je zato neutemeljena. ZSPJS ne določa, da odgovorna oseba ne more biti član komisije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi sklep komisije toženke z dne 29. 4. 2021 in ocena delovne uspešnosti iz ocenjevalnega lista za leto 2020 ter da je toženka dolžna oceniti delovno uspešnost tožnika za obdobje od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020 skladno z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) in Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba). S hkrati izdanim sklepom je zavrglo tožbo v delu, da sodišče tožnika za leto 2020 (v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020) oceni odlično (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v višini 594,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, svoje stroške postopka pa mora kriti sam (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Sodišče prve stopnje je izpodbijano oceno in sklep komisije toženke napačno presojalo, saj ni upoštevalo, da je bil postopek ocenjevanja tožnikove delovne uspešnosti nezakonit, slaba ocena njegovega dela pa oblika nedovoljenega pritiska na njegovo sindikalno udejstvovanje. Neutemeljeno je zavrnilo njegov predlog za zaslišanje prič A. A. in B. B. V okviru materialno procesnega vodstva ga ni pozvalo k substanciranju tega dokaznega predloga, ki je bil sicer s pojasnilom, da sta priči njegovi sodelavki, ki sta osebno zaznali njegovo delo, ustrezno obrazložen. Ni se opredelilo do njegovih navedb, da ga je kljub temu, da je imel v ocenjevalnem obdobju dve nadrejeni osebi, za celotno leto 2020 ocenila samo C. C. Ni upoštevalo, da z oceno ni bil seznanjen skladno z Uredbo, saj iz tabele in skupne utemeljitve ocene ni mogoče razbrati vrednotenja posameznih elementov delovne uspešnosti. Napačno je štelo, da je bila komisija toženke zakonito sestavljena. D. D., ki je s pooblastilom ocenjevalki posredno določil izpodbijano oceno, hkrati pa v škodo tožnika vplival na druge člane komisije, bi moral biti izločen iz postopka presoje te ocene. Toženka o predlogu za njegovo izločitev ni odločila skladno z določbami Zakona o upravnem postopku (ZUP). Napačno je presodilo, da je za njegovo delo ustrezna ocena dobro, saj je delo opravljal visoko nad pričakovanji, vendar pri ocenjevanju niso bili upoštevani pravilni kriteriji niti njegovo dejansko delo ter odnos do dela. Ni upoštevalo, da je bil v ocenjevalnem obdobju zadolžen za uvajanje novih zaposlenih, da je sodelavkam pogosto pomagal, da je izstopal po svoji natančnosti ter da mu nadrejena nikoli ni očitala pomanjkljivosti pri delu. Očitek o pretiranem posvečanju stvarem, ki se ne tičejo dela v referatu ni bil konkretiziran, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ni upoštevalo, da komisija toženke ocene dela ni vsebinsko preizkusila skladno z ocenjevalnimi kriteriji, zato sta tako izpodbijani sklep kot tudi sodba brez ustreznih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v obeh primerih s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Tožnik je pri toženki zaposlen na delovnem mestu referent v oddelku E. Za leto 2020 je bil ocenjen z oceno delovne uspešnosti dobro (3). Komisija toženke je s sklepom z dne 29. 4. 2021 oceno delovne uspešnosti potrdila, tožnik pa se s takšno oceno ne strinja.

6. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ravnalo skladno s pravili materialnega procesnega vodstva, zato kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Pritožbeni očitek, da bi moralo tožnika pozvati h konkretizaciji dokaznega predloga, presega dolžnost sodišča po 285. členu ZPP. Substanciranje dokaznega predloga je del dokaznega bremena stranke, ki je dolžna navesti odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek, ter za svoje trditve ponuditi ustrezne dokaze (7. člen ZPP). Ker temu bremenu tožnik ni zadostil, je sodišče prve stopnje njegov dokazni predlog za zaslišanje A. A. in B. B. utemeljeno zavrnilo. Iz tožnikovega pojasnila, da ju je v ocenjevalnem obdobju uvajal v delo, nakar sta bili bolje ocenjeni kot on, ne izhaja, da je zaslišanje prič predlagal zaradi njune osebne zaznave njegovega dela. Ker ni navedel, kaj bi priči lahko izpovedali o njegovem delu v letu 2020, je sodišče prve stopnje njegov dokazni predlog utemeljeno štelo za nesubstanciran.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta bila ocena in sklep komisije za preizkus ocene sprejeta v zakonitem postopku, sprejeta ocena je objektivna in nepristranska ter ustrezno obrazložena, tožnik je bil z njo tudi pravilno seznanjen. Iz razlogov sodbe je razvidno, zakaj je ocenjevanje tožnikovega dela v letu 2020 štelo za zakonito in skladno s predpisanimi kriteriji, zato ni podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo na več mestih uveljavlja tožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na vse bistvene trditve tožnika in zavzelo stališče do vseh dokazov, med razlogi v izpodbijani sodbi pa ni nasprotij, zato jo je mogoče preizkusiti.

8. Pravilno je ugotovilo, da je izpodbijano oceno delovne uspešnosti podala vodja oddelka C. C. na podlagi pooblastila načelnika upravne enote D. D. Pri tem je upoštevalo, da je bila ocenjevalka večji del ocenjevalnega obdobja (od 15. 6. 2020) tožnikova nadrejena ter da je poznala njegovo delo, čemur tožnik ni oporekal. Ustrezno je pojasnilo, da izpodbijana ocena ni nezakonita, ker tožnika ni delno ocenil njegov predhodno nadrejeni, saj niti ZSPJS niti Uredba ne določata, da morajo javnemu uslužbencu oceno podati vsi nadrejeni v ocenjevalnem obdobju.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik z oceno ni bil seznanjen v skladu z Uredbo, ker naj bi prejel zgolj skupno utemeljitev ocene in standardizirano tabelo, iz katere ni mogoče razbrati, kako so bili upoštevani posamezni elementi delovne uspešnosti. Ocenjevalni list ni namenjen natančnemu pojasnjevanju elementov delovne uspešnosti, temveč se od delodajalca zahteva zgolj kratka utemeljitev skupne ocene, ki se lahko dodatno obrazloži še v postopku preizkusa ocene in sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik 18. 2. 2021 prejel in podpisal ocenjevalni list, iz katerega je razvidno točkovanje posameznih elementov delovne uspešnosti in kratka obrazložitev skupne ocene. Ustrezno je štelo, da ocenjevalni list vsebuje zadostno utemeljitev ocene delovne uspešnosti, ki je bila podrobneje razdelana še v postopku pred komisijo in sodiščem. Ker je C. C. na sestanku komisije oceno tožnika podrobneje obrazložila, tožnik pa je imel možnost podati svoje ugovore, je pravilno presodilo, da je bil seznanjen s samo vsebino ocene in njenimi razlogi. Prav tako je upoštevalo, da mu je bil 30. 4. 2021 vročen sklep komisije, ki v obrazložitvi povzema tožnikovo zahtevo za preizkus ocene dela, njegove navedbe ter ugovore, pojasnila C. C. in utemeljitev podlage za odločanje. Glede na navedeno je pravilno presodilo, da je bil tožnik seznanjen tudi z razlogi, s katerimi je odločitev o preizkusu ocene utemeljila komisija v svojem sklepu.

10. Pritožbene navedbe v zvezi z delom komisije so neutemeljene. Na podlagi izpovedi tožnika, prič C. C., D. D., F. F. in G. G. ter listinskih dokazov, predvsem zapisnika komisije za preizkus ocene in izpodbijanega sklepa komisije, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo potek postopka preizkusa ocene. Na podlagi izvedenih dokazov se je ustrezno prepričalo, da je komisija opravila temeljito presojo posameznih kriterijev delovne uspešnosti glede na tožnikovo zahtevo za preizkus ocene in pojasnila njegove nadrejene, ki jih je ponazorila s konkretnimi primeri in listinsko dokumentacijo. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da preizkus ocene ni bil zgolj navidezen, postopek pred komisijo pa je bil zakonito izpeljan.

11. Preizkus ocene pred komisijo ni podvržen procesnim pravilom, kot veljajo za postopek pred sodiščem ali upravnimi organi, tožnik pa se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbe ZUP. Ne drži, da je bila komisija nepravilno in nezakonito sestavljena. Stališče sodišča prve stopnje, da postopek pred komisijo za preizkus ocene ni formaliziran niti po ZSPJS niti po Uredbi, je pravilno in skladno s sodno prakso (sklep VSRS VIII Ips 36/2021). Ker za to ni pravne podlage, je ustrezno štelo, da toženka ni bila dolžna o tožnikovem predlogu za izločitev člana komisije odločiti s posebnim sklepom. Hkrati se je tudi pravilno opredelilo do vsebinske neutemeljenosti tožnikove zahteve za izločitev D. D. iz odločanja v postopku preizkusa ocene pred komisijo.

12. Tožnik v pritožbi neutemeljeno enači podelitev pooblastila za ocenjevanje s samim ocenjevanjem. Oceno javnega uslužbenca določi odgovorna oseba oziroma nadrejeni javnega uslužbenca po pooblastilu odgovorne osebe (šesti odstavek 4. člena Uredbe). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odgovorna oseba D. D. za ocenjevanje tožnika pooblastil njegovo nadrejeno C. C. Na podlagi pooblastila z dne 28. 12. 2020 in njune izpovedi, se je ustrezno prepričalo, da je C. C. izpodbijano oceno tožnika podala samostojno. Dejanje podelitve pooblastila samo po sebi ne pomeni vsebinskega vpliva na ocenjevanje. Pritožbena navedba, da je bila ocena podana v imenu D. D., zaradi česar bi moral biti slednji izločen iz komisijskega odločanja o preizkusu ocene, je zato neutemeljena. ZSPJS ne določa, da odgovorna oseba ne more biti član komisije.

13. Sodišče prve stopnje je razloge za izločitev pravilno presojalo na podlagi drugega odstavka 17.a člena ZSPJS, ki določa, da komisijo sestavljajo trije javni uslužbenci, ki imajo najmanj enako stopnjo izobrazbe, kot se zahteva za delovno mesto javnega uslužbenca, ki je zahteval preizkus ocene, ter da so v komisijo lahko imenovani tudi javni uslužbenci drugega proračunskega uporabnika. Ker tožnik ni ugovarjal izobrazbeni ustreznosti članov komisije, niti izkazal drugih okoliščin za njihovo izločitev, je ustrezno štelo, da izločitveni razlogi niso bili podani. Glede na izpovedi prič G. G., F. F. in D. D. je pravilno ugotovilo, da slednji ni nedovoljeno vplival na preostale članice komisije, ki je sklep o preizkusu ocene sprejela soglasno. Dvom v pristranskost članov komisije je zato utemeljeno izključilo.

14. Sodišče prve stopnje je ustrezno ugotovilo, kako in po katerih kriterijih je bil tožnik ocenjen. Pravilno je ugotovilo, da je na oceno tožnika v letu 2020 vplivalo več pomanjkljivosti pri njegovem delu. Te pomanjkljivosti, ki so se nanašale na manjši obseg dela tožnika v primerjavi z ostalimi delavci v referatu, na njegovo neodzivnost nadrejeni, na zaostanke in napake pri reševanju zadev ter slabše povezovanje znanj iz drugih področij, je s konkretnimi primeri v svoji izpovedi pred komisijo in sodiščem opredelila ocenjevalka C. C. Navedeno je toženka upoštevala v okviru relevantnih meril ocenjevanja po Uredbi, kot so pravočasnost, zanesljivost, sodelovanje in organizacija dela, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ocena "dobro" temelji na razdelanih in preverljivih kriterijih.

15. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da opravlja delo visoko nad pričakovanji, pri njegovem ocenjevanju pa niso bili upoštevani zahtevani kriteriji za ocenjevanje niti njegovo dejansko delo in odnos do dela. S takšnimi pritožbenimi navedbami neutemeljeno izpodbija dejansko stanje, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Pri preverjanju uporabe kriterijev se je opredelilo do vseh relevantnih okoliščin ter pravilno presodilo, da je ocena delovne uspešnosti tožnika za leto 2020 utemeljena ter objektivna. Tako je med drugim pri presoji kriterija strokovnosti in odnosa do uporabnikov storitev ugotovilo, da je toženka pri ocenjevanju upoštevala tožnikovo prizadevnost pri uvajanju novih sodelavk in nudenju pomoči sodelavcem. Po tem kriteriju je bil namreč ocenjen z oceno zelo dobro. Pri presoji kriterija pravočasnosti se je na podlagi korespondence med tožnikom in C. C. prepričalo, da ga je slednja večkrat opomnila o zaostankih. V sklopu presoje pričakovanih delovnih rezultatov je z ugotovitvijo, da je tožnik opravil manj zadev kot ostali sodelavci, smiselno naslovilo tudi očitek o pretiranem posvečanju stvarem, ki se ne tičejo dela v referatu.

16. Sodišče prve stopnje je izpodbijano oceno tožnikovega dela zadostno vsebinsko preizkusilo. S tem, ko je ugotovilo, po katerih kriterijih je bil tožnik ocenjen, je utemeljeno zavrnilo tožnikove trditve o povračilnih ukrepih za njegovo sindikalno udejstvovanje. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ocene dobro, po kateri se delovna uspešnost vrednoti kot skladna s pričakovanji (šesti odstavek 2. člena Uredbe), ni mogoče šteti kot obliko kaznovanja. Pridružuje se presoji sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal negativnega subjektivnega odnosa C. C. ali D. D. do njegove sindikalne vloge.

17. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).