Jedro

Nov, dodatni dokaz je upravičeval spoznanje tožilca, da se je dejansko stanje, kot je bilo opisano v obtožnici, spremenilo in s tem je bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 344. člena ZKP za spremembo obtožnice.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene M.F. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojena M.F. je dolžna plačati 1.200 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bila obsojeni M.F. zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ izrečena kazen šest mesecev zapora in stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo šest mesecev, dolžna pa je plačati tudi stroške kazenskega postopka.

Zagovornik obsojene M.F. je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi kršitve kazenskega zakona. Navaja, da državno tožilstvo ni dokazalo, da je obsojenka povzročila prometno nesrečo, saj ni izpodbilo zagovora, da je vozil smrtno ponesrečeni M.D. sam. Tega zagovora ne izključujejo ne poškodbe M.D. in obsojenke, ne izvedenska mnenja in ne fotografski posnetki avtomobila pri vstopu na avtocesto. Voznikov sedež je bil nastavljen za znatno manjšo in lažjo osebo kot je obsojenka. Ni ugotovljeno ali sta bila obsojenka in pokojni M.D. pred nesrečo pripeta z varnostnim pasom in sodišče ni odredilo izvedenca cestno prometne stroke. Sprememba obtožbe v škodo obsojenke ni bila dopustna, saj je državno tožilstvo za njeno alkoholiziranost vedelo že ob prejemu ovadbe na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, vedelo je, da sta bila obsojenki odvzeta vzorca krvi in urina, zato bi moralo obtožbo spremeniti prej, ne pa šele na glavni obravnavi. Sodišče pri izreku sankcij ni upoštevalo v zadostni meri olajševalnih okoliščin. Predlaga, da se "napadeno sodbo razveljavi".

Vrhovna državna tožilka na navedbe v zahtevi odgovarja, da je sodišče upravičeno dovolilo spremembo obtožnice in da v drugih delih zahteva le povzema pritožbene navedbe, ki so uveljavljale zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožbeno sodišče pa jih je zavrnilo.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojenki in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva zagovornika obsojene M.F. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je ni mogoče vložiti.

Zahteva zagovornika v uvodu uveljavlja kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da je sodba sodišča prve stopnje "pomanjkljiva in je ni moč preizkusiti". To kršitev utemeljuje s trditvami, da državno tožilstvo z izvedenimi dokazi ni dokazalo, da je obsojenka upravljala vozilo v trenutku prometne nezgode.

Za kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP gre, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju ali pa če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Obrazložitev zahteve za varstvo zakonitosti ne utemeljuje nobene take napake sodbe, ampak izpodbija pravilnost ugotovitve sodbe, da je obsojenka vozila avtomobil in z njim povzročila prometno nesrečo. Z navedbami, da bi sodišče moralo odrediti izvedenstvo cestno prometne stroke zaradi ugotovitve poteka prometne nezgode in razčistiti vprašanje, ali sta bila obsojenka in M.D. v času prometne nesreče pripeta z varnostnim pasom, zahteva uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Tudi odločbe o kazni ni mogoče izpodbijati z utemeljitvijo, da izrečena sankcija ni primerna glede na okoliščine kaznivega dejanja in na strani storilca, ampak le, če je bila z odločbo o kazni prekršena določba zakona.

Zatrjevana kršitev prvega odstavka 344. člena ZKP ne predstavlja bistvene kršitve postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po določbah prvega odstavka 344. člena ZKP sme tožilec med glavno obravnavo spremeniti opis kaznivega dejanja v obtožnici, če izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot je opisano v obtožbi. O dopustnosti spremembe obtožnice zakon ne predpisuje drugih omejitev ali pogojev, vendar pa državno tožilstvo ne sme zlorabiti pravice, da na glavni obravnavi spremeni obtožbo v škodo obtoženca in ga z zlorabo te pravice spravi v slabši procesni položaj. V takem primeru sodišče v skladu z določbo 15. člena ZKP spremembe obtožnice ne sme dovoliti.

V obravnavanem primeru je državni tožilec na glavni obravnavi dne 2.2.2006 po končanem dokaznem postopku v škodo obsojenke spremenil opis kaznivega dejanja tako, da je vključil očitek, da je obsojenka vozila tudi v nasprotju s prvim odstavkom 116. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, ker je imela v krvi najmanj 1,4 g alkohola na kg krvi. Državni tožilec je utemeljil to spremembo obtožbe s tem, da je sodišče tega dne izvedlo dokaz, ki je dokazal stopnjo alkoholiziranosti (prebralo je analizo obsojenkine krvi in urina o vsebnosti alkohola). Po stališču državnega tožilca namreč pozitivni rezultat preizkusa z alkotestom ni zadostni dokaz v kazenskem postopku za ugotovitev alkoholiziranosti voznika ampak je to analiza vzorcev krvi in urina.

Na pobudo pooblaščenca oškodovancev je sodišče dne 17.1.2006 med narokoma za glavno obravnavo dne 1.12.2005 in 2.2.2006 pridobilo alkoholometrično analizo vzorcev krvi in urina obsojenke, ki jo je opravil Inštitut za sodno medicino v Ljubljani. To analizo je prebralo na glavni obravnavi dne 2.2.2006. Analiza je bila nov dodatni dokaz o alkoholiziranosti obsojenke, zato tudi Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišč prve in druge stopnje, da je bil s tem izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 344. člena ZKP, da je nov dokaz upravičeval spoznanje tožilca, da se je dejansko stanje, kot je bilo opisano v obtožnici spremenilo in je zato temu primerno spremenil obtožnico.

Zahteva za varstvo zakonitosti v uvodu uveljavlja tudi "absolutne kršitve kazenskega zakona", kršitev kazenskega zakona pa ne obrazlaga, zato uveljavljenih kršitev v tej smeri ni mogoče preizkusiti.

Ker zahteva zagovornika obsojene M.F. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98. a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka ter tretjega odstavka 92. člena ZKP je obsojenka dolžna plačati povprečnino v zvezi s postopkom z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri določitvi višine povprečnine je Vrhovno sodišče upoštevalo premoženjske razmere obsojenke (ima visokošolsko izobrazbo in ustrezno plačo, je lastnica stanovanja in nima preživninskih obveznosti) ter zamotanost zahteve, ki je uveljavljala bistvene kršitve kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, pa tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter neprimerno kazen.