Jedro

V obravnavanem primeru za odločitev davčnega organa o nepriznanju odbitka DDV zadošča že ugotovitev, da oprava storitev po izstavljenih računih ni bila opravljena s strani izdajateljev računov, zato se davčnemu organu niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, ali je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Bistveno v zadevi je namreč vprašanje, ali je tožnik izkazal, da sta storitve po spornih računih opravila prav omenjena subjekta – izdajatelja računov. Omenjeni računi, s katerimi je tožnik dokazoval pravico do odbitka, so fiktivni, na podlagi teh računov je bilo ugotovljeno, da sta izdajatelja računov neplačujoča gospodarska subjekta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku za davčna obdobja april do december 2007 ter januar do november 2008, dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV), v zneskih, ki jih je tožnik dolžan plačati za posamezna obdobja (1. - 19. točka I. točke izreka), ki jih je tožnik dolžan plačati skupaj s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 8.606,10 EUR v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (II. točka izreka), s tem, da zavezanec za davek ni zahteval povrnitve stroškov ter da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (III. točka izreka) ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (IV. točka izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je pri tožniku prvostopenjski organ opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od aprila do decembra 2007 ter od januarja do novembra 2008. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 12. 10. 2009, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je prvostopni organ odgovoril v izpodbijani odločbi. Davčni organ je ugotovil, da je tožnik v inšpiciranih obdobjih opravljal varilsko in ključavničarsko dejavnost za A. d.o.o., v njegovih poslovnih prostorih in z njegovimi osnovnimi sredstvi. Iz registra zavezancev za davek je razvidno, da je bil v času od 1. 4. 2007 do 30. 11. 2007 pri tožniku zaposlen en delavec, v letu 2008 pa je imel zaposlenih pet delavcev. Pri pregledu tožnikove dokumentacije je davčni organ pregledal prejete račune od podjetja B. d.o.o., ter C. d.o.o. oziroma D. Davčni organ je zaradi preveritve upravičenosti evidentiranja stroškov po prejetih računih od podjetja B. d.o.o. preveril poslovanje navedenega dobavitelja in ugotovil, da s strani navedene družbe storitve dejansko niso bile opravljene, saj za izvedbo le-teh družba ni imela na razpolago nobenih pogojev (zaposlenih, osnovnih sredstev). Navedene družbe na registriranem naslovu ni bilo mogoče najti. Družba je imela v času od 1. 2. 2007 do 31. 1. 2009 zaposlenega enega delavca in sicer E.E., ki je opravljal funkcijo direktorja v času od 28. 11. 2006 do 1. 4. 2008. Davčnemu organu je izjavil, da s poslovanjem družbe ni imel nič, direktor je bil samo na papirju zaradi pridobitve delovnega dovoljenja. Vsa pooblastila glede poslovanja družbe je imel F.F. Od 1. 4. 2008 dalje naj bi funkcijo direktorja opravljal G.G., vendar telefonske številke, objavljene na internetu, niso obstojale. Na osnovi pridobljenih podatkov o poslovanju navedenega podjetja je davčni organ ugotovil, da je podjetje B. d.o.o. na trgu deloval kot „missing trader“ podjetje oziroma kot to opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1925/2004, „neplačujoč gospodarski subjekt“. Navedena uredba v 2. členu opredeljuje kot „neplačujoče gospodarske subjekte“ gospodarske subjekte, registrirane kot davčne zavezance za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobijo blago ali storitve ali to simulirajo, brez plačila DDV in dobavljajo to blago ali storitve z DDV, vendar ne plačajo dolgovanega DDV ustreznemu davčnemu organu.

Davčni organ je preveril tudi poslovanje dobavitelja podjetja C. d.o.o. oziroma D. d.o.o. Iz uradnih evidenc davčnega organa je razvidno, da je podjetje C., katerega direktor je bil do 10. 7. 2008 G.G., 10. 7. 2008 spremenilo naziv in sedež podjetja v D. d.o.o., katerega direktor je bil F.F. v času od 10. 7. 2008 do 26. 3. 2009. Od 1. 6. 2009 je direktor podjetja H.H. iz Prištine, Kosovo. Davčni organ je pri ogledu sedeža podjetja ugotovil, da je sedež te družbe navidezen in da se dejavnost te družbe na tem naslovu ne opravlja. Iz registrskega lista navedene pravne osebe je razvidno, da od 20. 7. 2005 dalje nima zaposlenih delavcev. Zaračunanih storitev tožniku ni moglo opraviti navedeno podjetje.

Zaradi preveritve dejanskega stanja je davčni organ opravil razgovor z direktorjem tožnika. Ta je povedal, da se tožnik ukvarja z varilsko in ključavničarsko dejavnostjo. V letih 2007 in 2008 je storitve opravljal samo za A. d.o.o. Ker je potreboval ljudi za delo, so mu prijatelji priporočili F.F., s katerim je stik navezal po internetu. Omenjeni mu je po potrebi organiziral delavce. Na vprašanje, kateri delavci so delali pri njem, je rekel, da ne ve, da se je samo dogovoril, da mora biti delo opravljeno v določenem roku, ostalo ga ni zanimalo. Da so bila dela opravljena, dokazujejo izdani računi, pogodba s A. d.o.o. in plačila vseh obveznosti. Za delavce pa odgovarja F.F. in ne on. Prav tako ga ni zanimalo ali imajo delavci izpit iz varstva pri delu in ali so zaposleni. Povedal je še, da je občasno delal en delavec od podjetja B. d.o.o. in da so bila vsa dela skupaj z njegovimi delavci opravljena na območju tovarne A. d.o.o. in z njihovimi osnovnimi sredstvi. Njegovi delavci so za vstop v tovarno potrebovali prepustnice. Tožnik davčnemu organu ni predložil podatkov o delavcih, za katere sta podjetji B. d.o.o. in D. d.o.o. izstavili račune. Na podlagi izdanih računov je davčni organ ugotovil, da je tožnik v letu 2007 izdal naročniku A. d.o.o. račune, v katerih naj bi bile vključene zaračunane storitve od podjetja B. d.o.o. Iz izdanih računov je razvidno, da je tožnik naročniku varilsko uro zaračunal po ceni 7,00 EUR, medtem, ki je družba B. d.o.o. tožniku zaračunala varilsko uro po ceni 20,00 EUR, kar je za 13,00 EUR več, kot je tožnik zaračunal naročniku.

V letu 2008 tožnik ni več specificiral izdanih računov glede na število opravljenih delovnih ur in ceni na delovno uro, temveč samo po skupni ceni. Tožnik je davčnemu organu predložil pogodbo o skupnem delu na projektih z dne 3. 1. 2008, ki jo je tožnik kot izvajalec sklenil s A. d.o.o. kot naročnikom. Po pogodbi je določeno, da mora izvajalec na podlagi te pogodbe izdelati, obdelati in predati naročniku sklope in podsklope za „linijo za proizvodnjo mineralne volne“, po vsakokratnem naročilu z aneksom k tej pogodbi. Na zahtevo davčnega organa je naročnik A. d.o.o. davčnemu organu posredoval pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju št. 2/DR-2007, sklenjeno med A. d.o.o. kot naročnikom in tožnikom kot izvajalcem z dne 29. 3. 2007 in pogodbo o skupnih delih na projektih z dne 1. 10. 2007. Po navedeni pogodbi se bodo dela izvajala v prostorih, materialih in osnovnih sredstvih naročnika, izvajalec del se zavezuje nuditi storitve z ustrezno usposobljenimi delavci, ki imajo izpolnjene posebne zdravstvene zahteve potrebne za delo, ki ga bodo opravljali. Izvajalec potrjuje, da so vsi delavci zaposleni pri njem v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih in imajo opravljene zdravniške preglede in preizkuse iz varstva pri delu. Iz aneksa 2/07 z dne 29. 3. 2007 je razvidno, da se naročnik in izvajalec dogovorita za delo dveh ključavničarjev in enega varilca, urna postavka znaša 7, 00 EUR brez DDV.

Iz navedenega izhaja, da je tožnik za delavce, ki jih je pripeljal na območje tovarne A. d.o.o, moral vedeti za vsakega delavca posebej, kdo je, kaj bo delal, in ali ima ustrezno dokumentacijo o zaposlitvi, zdravstveni sposobnosti ter strokovni usposobljenosti in ne more biti res, da o delavcu, ki ga je najel od podjetja B. d.o.o. in D. d.o.o., ni vedel ničesar in da ga tudi ni zanimalo. Oseba, zaposlena v A. d.o.o., je povedala, da so dela opravljali največ trije delavci. Poleg je vedno delal tudi I.I., ki je delal tudi do 15 ur dnevno. Davčni organ ugotavlja, da so računi, izdani s strani omenjenih družb navidezni, ker storitve s strani delavcev B. d.o.o. in D. d.o.o. niso mogle biti opravljene in tudi niso bile opravljene. Nadalje ugotavlja, da je tožnik v letu 2008 povprečno zaposloval tri delavce, kar pomeni, da so delo na območju tovarne A. d.o.o. opravili njegovi zaposleni delavci in on sam in so prejeti računi s strani navedenih družb navidezni, izdani z namenom znižanja stroškov oziroma davčne zatajitve DDV. Da so računi navidezni, dokazuje tudi dejstvo, da je tožnik zaračunal naročniku uro varjenja 7,00 EUR, medtem ko je ura varjenja po prejetih računih s strani navedenih družb bila obračunana po 20,00 EUR. Da so na območju tovarne A. d.o.o. delali zaposleni delavci pri tožniku, dokazujejo tudi potni nalogi, obračunani za navedene delavce. Tožnik davčnemu organu ni z ničemer dokazal, da je storitve varjenja dejansko opravil delavec podjetja B. d.o.o. oziroma D. d.o.o. Davčni organ se sklicuje še na Slovenske računovodske standarde (Uradni list RS, št. 118/2005-3/2007, v nadaljevanju SRS), ki med drugim določajo, da morajo knjigovodske listine izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno (SRS 21.1.). Davčni organ navaja razloge, iz katerih izhaja, da omenjene družbe niso opravile storitev, na katere se nanašajo izstavljeni računi. Iz navedenih razlogov davčni organ sklepa, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Z opisanim načinom izvedbe navideznih poslov je tožnik z goljufijo skušal pridobiti pravico do odbitka DDV od nabav storitev varjenja v višini 7.968,00 EUR.

Prvostopenjski organ se sklicuje tudi na sodbo Sodišča EU C-439/04 in C-440/04. Ker tožnik ni izkazal, da so dela, navedena po prejetih računih, dejansko opravili delavci oziroma podizvajalci navedenih družb, se tožniku DDV ne prizna na podlagi 1. odstavka 63. člena in 67. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1). Tožnikove ugovore pa prvostopenjski organ zavrača kot neutemeljene, saj tožnik ni predložil nobene dokumentacije, na podlagi katere bi lahko davčni organ odločil drugače. Za čas od poteka roka za plačilo DDV do izdaje odločbe je davčni organ obračunal obresti na podlagi 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, dalje ZDavP-2).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje, v skladu z 2. odstavkom 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUP).

Ugotovitve o poslovanju in davčnem obnašanju tožnikovih dobaviteljev so po stališču drugostopenjskega organa le ena od okoliščin, s katero je prvostopenjski organ utemeljeval, da gre v konkretnem primeru za davčno zatajitev. Pravica do odbitka vstopnega DDV tožniku ni bila priznana predvsem zato, ker tožnik ne razpolaga z listinami, ki bi verodostojno dokazovale, da sta storitve v resnici opravili družbi, ki sta račune izstavili. Poleg tega prvostopenjski organ svojo odločitev utemeljuje z več dejstvi, ki prav tako dokazujejo, da družbi, ki sta izdali račune, storitve nista mogli opraviti.

V davčnem postopku se relevantna dejstva ugotavljajo in dokazujejo praviloma z verodostojnimi listinami in s tem se dokazujejo tudi poslovni dogodki. Iz 77. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) izhaja, da če ta zakon ali zakon o obdavčenju ne določa drugače, dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. Tožnik kot davčni zavezanec je tisti, ki mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze, na podlagi katerih se njegova davčna obveznost zmanjša (1. in 3. odstavek 76. člena ZDavP-2). Prejemnik računa nima pravice do odbitka vstopnega DDV že samo zato, ker razpolaga s prejetim računom (sodba Sodišča EU C-342/87 z dne 13. 12. 1989). Če izdan račun temelji na neresnični transakciji, če promet blaga in storitev ni bil opravljen ali je bil npr. opravljen in zaračunan s strani druge osebe, zavezanec nima pravice do odbitka vstopnega DDV. Drugostopenjski organ zavrača predlog tožnika za zaslišanje priče, saj ne pojasni kako bi lahko zaslišanje navedene priče vplivalo na konkretno odločitev. Prav tako zavrača navedbo tožnika, da ni bil seznanjen z izjavo J.J. (zaposlenega v A. d.o.o.), saj je bila izjava slednjega v celoti navedena v zapisniku, s katerim je bil tožnik seznanjen.

Tožnik je vložil tožbo zaradi molka organa, ki jo je potem, ko je tožena stranka izdala drugostopenjsko odločbo, razširil tudi zoper novo izdani akt. Tožnik v tožbi navaja, da temelji izpodbijana odločba na ugotovitvi prvostopenjskega organa, da naj bi bili med tožnikom in družbo B. d.o.o. ter družbo D. d.o.o. (prej C. d.o.o.) sklenjeni fiktivni posli za storitve, ki dejansko niso bile opravljene, z namenom neopravičenega odbijanja DDV. Tožnik poudarja, da samo dejstvo, da družbi nista imeli zaposlenih delavcev, ne pomeni, da storitve nista opravili. Tožnik je že v postopku na prvi stopnji povedal, da se je s pooblaščencem družbe B. d.o.o. (F.F.) dogovoril o tem, da bo le-ta poskrbel, da bo delo opravljeno. Povedal je tudi, da je delavca, ki je opravljal delo, na delovišče vozil F.F. in da so bile vse zadeve v zvezi s statusom delavca obveznost družbe B. d.o.o. Za tožnika je bilo bistveno, da je delo opravljeno. Kakšen status so imeli delavci, ki sta jih na delovišče napotili omenjeni družbi, ni bilo v okviru odgovornosti tožnika. Da je temu tako, izhaja iz dogovorov o poslovnem sodelovanju, ki ju je tožnik sklenil z obema družbama podizvajalkama.

Svojo ugotovitev o tem, da omenjeni družbi naj ne bi opravili zaračunanih storitev za tožnika, je prvostopenjski organ oprl tudi na ugotovitev, da je naročnik tožniku plačal za varilsko uro 7,00 EUR, medtem, ko sta obe družbi tožniku varilsko uro zaračunavali po 20,00 EUR. V zvezi s tem tožnik poudarja, da je delo opravil pretežno sam s svojimi delavci. Ker pa je bil obseg del prevelik, je bil prisiljen, v kolikor je želel delo pravočasno zaključiti, najeti omenjeni družbi. Strošek takšnega poslovnega sodelovanja z navedenima družbama je bil v primerjavi z zaslužkom tolikšen, da je tožnik ocenil, da se mu tovrstno sodelovanje izplača, čeprav je moral sam za urno postavko plačati več, kot jo je zaračunal naročniku. Kasneje se je ravno zaradi ekonomičnosti poslovnega sodelovanja z družbo B. d.o.o. odločil za plačilo glede na naravo in obseg dela in ne več po urni postavki. Slednje pa dodatno priča o tem, da je bila predmet dogovora med njim in družbo B. d.o.o. izvedba del in ne posoja delavcev. Tožnik še poudarja, da se je skladno s Pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju z dne 29. 3. 2007, sklenjeno med tožnikom kot izvajalcem in družbo A. kot naročnikom, delo opravljalo v poslovnih prostorih naročnika, z njegovimi materiali in osnovnimi sredstvi. Glede na to ni bilo nobene potrebe, da bi omenjeni družbi imeli lastna sredstva za izvedbo dela in to da le-teh nista imeli, ni bila ovira za izvedbo naročila. Iz Pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju so razvidne pogodbene obveznosti tožnika, ne pa tudi, ali se je pogodba, kot je bila sklenjena, v praksi zares izvajala. V praksi se pogodbeno določilo glede predložitve dokumentacije za delavce ni dosledno izvajalo, saj je bilo za obe pogodbeni stranki bistveno, da se delo pravočasno in kvalitetno zaključi. Skladno s pogodbo, ki jo je tožnik sklenil z naročnikom, je slednji naročil delo treh delavcev. Zaradi prevelikega obsega dela je bil tožnik prisiljen najeti pomoč omenjenih dveh družb. Tožnik je 3. 1. 2008 z naročnikom sklenil Okvirno pogodbo o skupnem delu na projektih. V pogodbi je tudi določeno, da izvajalec-tožnik jamči za ustrezno strokovno usposobljenost sodelavcev. Nadzor nad sodelavci je skladno s pogodbo opravljal tožnik, zato naročniku niti ni bilo znano, kdo je delo izvajal. V postopku pri prvostopenjskem organu je direktor družbe B. d.o.o. F.F. izjavil, da je dokumentacijo v zvezi s poslovanjem družbe predal novemu direktorju G.G. Prvostopenjski organ je ugotovil je, da G.G. ni dosegljiv preko telefonskih številk, objavljenih na internetu. Tožnik meni, da bi moral prvostopenjski organ omenjenega zaslišati in zato pridobiti podatke o naslovu. Ker tega ni storil, ni ravnal po 8. členu ZUP, saj ni storil vse potrebno, da bi ugotovil resnično dejansko stanje. Prvostopenjski organ se pri svoji odločitvi opira tudi na izpovedbo pooblaščene osebe naročnika, da naj bi nadzor na delovišču izvajal tudi delovni inšpektor, ki naj bi pregledal dokumentacijo vseh delavcev, vendar pa prvostopenjski organ tega ni preveril. Prvostopenjski organ tekom postopka tožnika ni seznanil s pisno izjavo, ki jo je prejel od J.J. (zaposlenega v A.), s čimer je bistveno kršil pravila postopka. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa izhaja, da je obstajalo pri poslovanju obeh družb, s katerimi naj bi tožnik sklenil fiktivne posle, kar nekaj nepravilnosti, ki pa se nanašajo predvsem na status delavcev, ki naj bi delali za tožnika. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa je razvidno zgolj, da obe družbi nista imeli zaposlenih delavcev, ne pa tudi, da dela za tožnika nista opravili. To bi lahko naredili tudi z najetimi delavci ali z delavci na črno. Dejstva, da delo za tožnika ni bilo opravljeno, prvostopenjski organ ni dokazal. Iz navedb tožnika in pooblaščenega delavca naročnika je tudi razvidno, da se pogodbena določila, ki so se nanašala na predložitev dokumentacije za delavce tožnika, v praksi niso izvajala, niti ni naročnik vodil natančnega seznama delavcev. Tožnik je izpolnil svojo obveznost in v celoti odvedel DDV, skladno s prejetimi in izdanimi računi. Morebitna kršitev davčne in druge zakonodaje s strani B. d.o.o. in D. d.o.o. ne more prizadeti tožnika. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani odločbi odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe iz tožbe in v celoti vztraja na pravilnosti in zakonitosti odločbe prvostopenjskega organa. Navedbe v tožbi so identične navedbam, ki jih je tožnik navedel že v pritožbi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da sta jih izdala t. i. „neplačujoča gospodarska subjekta“ oziroma tudi t. i. „missing traderja“. Prvostopenjski organ ugotavlja, da storitve s strani omenjenih subjektov po navedenih računih niso bile opravljene, čemur pritrjuje tudi drugostopenjski organ, saj tožnik v postopku nasprotnega ni uspel dokazati. Prvostopenjski organ tožniku očita tudi obstoj subjektivnega elementa oziroma vedenje, da z nakupom sodeluje pri transakciji utaje davka na dodano vrednost. Okoliščina, ki jo prvostopenjski organ očita tožniku, je predvsem v nepravilnem in nepopolnem vodenju dokumentacije glede storitev od navedenih subjektov - „missing traderjev“ oz. „neplačujočih gospodarskih subjektov“, ki naj bi jih le – ta opravljala po spornih računih tožniku, in za katere oba davčna organa (prvostopenjski in drugostopenjski organ) ugotavljata, da ni izkazano, da sta jih le - ta tudi v resnici opravila za tožnika. Tožniku davčna organa očitata neverodostojne knjigovodske listine v smislu SRS, kar pomeni, da tožnik z dokumentacijo ni izkazal, da bi omenjena subjekta tudi v resnici opravila za tožnika zaračunane storitve.

Iz ugotovitvenega postopka prvostopenjskega organa izhaja po presoji sodišča pravilen zaključek, da omenjena subjekta nista opravila storitve za tožnika. Glede na to, da v obravnavanem primeru za odločitev davčnega organa o nepriznanju odbitka DDV zadošča že ugotovitev, da oprava storitev po izstavljenih računih ni bila opravljena s strani izdajateljev računov, se davčnemu organu niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, ali je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Bistveno v zadevi je namreč vprašanje, ali je tožnik izkazal, da sta storitve po spornih računih opravila prav omenjena subjekta – izdajatelja računov. Ugotovitve, na katerih temelji ocena davčnega organa, da so omenjeni računi, s katerimi je tožnik dokazoval pravico do odbitka, fiktivni, izhajajo iz okoliščin, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da sta izdajatelja računov neplačujoča gospodarska subjekta.

Tožnik v postopku ni predložil dokumentacije, s katero bi dokazal opravo storitev po spornih računih. Navedena okoliščina pa je pomembna, ker je treba dokazati opravljene storitve s strani izdajatelja računov, kar gre v breme tožnika, kolikor uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova (62. člen ZDDV-1). Če izdan račun temelji na neresnični transakciji, če promet blaga oz. storitev ni bil opravljen, zavezanec, ki prejme tak račun, na njegovi podlagi ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV. Zgolj izdani računi še ne dajejo pravice do odbitka DDV, ampak mora biti izkazano, da so bile storitve res opravljene s strani izdajateljev računov, česar pa tožnik ni izkazal. Dokazno breme trditev, s katerimi uveljavlja zmanjšanje davčne obveznosti, je na strani zavezanca za davek (1. in 3. odstavek 76. člena ZDavP-2). Praviloma davčni zavezanec svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s predpisi, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2). Ker je davčni organ podvomil v to, da v postopku predložene listine (tj. računi) odražajo resnično vsebino poslovnega dogodka, bi tožnik moral za svoje trditve (da listine odražajo resnično dejansko stanje) predložiti dokaze (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009), česar pa tožnik ni storil. Zato sodišče zavrača tožbene ugovore tožnika, ki meni, da je v konkretni zadevi dokazno breme na strani davčnega organa in ne na strani tožnika. Na strani tožnika je dokazno breme, da bi izkazal, da sta sporne storitve res opravila izdajatelja računov. Ni pomembno le, da so bile storitve opravljene, pač pa je bistveno, da sta storitve res opravila izdajatelja računov. Pravilno je tudi sklicevanje prvostopenjskega organa na SRS, ki določajo, da morajo knjigovodske listine izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno. Tožnik v postopku ni predložil listin, ki bi izkazovale, da so bile storitve, glede katerih so izdani predmetni računi, res opravljene.

Ker ne obstoja resnični promet storitev med izdajateljema računov in tožnikom, gre tudi po mnenju sodišča za navideznost poslov in za fiktivne račune. Res je pravica do vstopnega DDV zapisana v 62. členu ZDDV-1, vendar pa v obravnavanem primeru te pravice tožniku ni mogoče priznati iz razloga, ker tožnik ni izkazal, da bi izdajatelja računov dejansko opravila storitve, ki sta jih zaračunala z računi, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka. Zato gre tudi po mnenju sodišča za posle in izdajo računov, katerih namen je pridobiti le davčno ugodnost (odbitek DDV).

Sodišče zavrača tožbene ugovore, da so bila v postopku kršena določila ZUP in da bi prvostopenjski organ moral zaslišati direktorja družbe B. d.o.o. Kot že pojasnjeno, je dokazno breme za uveljavljanje davčne ugodnosti na strani tožnika, v davčnem postopku, kot specialnem upravnem postopku, pa se uveljavljanje posameznih dogodkov v poslovnih knjigah in v davčnih obračunih utemeljuje z verodostojnimi knjigovodskimi listinami in odsotnosti teh ni mogoče nadomestiti z izjavami npr. prič ali drugih strank v postopku. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tudi tožbene navedbe, da bi moral prvostopenjski organ preveriti, ali se je pri naročniku vršil inšpekcijski nadzor. Na ugovor, da prvostopenjski organ tožnika tekom postopka ni seznanil s pisno izjavo, je tožniku že drugostopenjski organ pojasnil, da je bila izjava omenjenega v celoti povzeta v zapisniku, s katerim je tožnik bil seznanjen, s tem pa mu je bilo omogočeno, da varuje svoje koristi in uveljavi svoje pravice. V konkretni zadevi pa tožniku ni nihče preprečeval, da storitve, ki naj bi jih opravili omenjeni subjekti po spornih računih, ni ustrezno oziroma verodostojno dokumentiral. V delu, kjer so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov kot tožena stranka, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanem primeru odločil pravilno, ko tožniku ni priznal odbitka vstopnega DDV, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 62. člena ZDDV-1. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.