Jedro

Če določila zakupne pogodbe kažejo, da gre za tožbo v zvezi z izpolnitvijo dogovora med strankama o premoženjskih pravicah delavca, ki izvirajo iz delovnega razmerja pri toženi stranki, gre za individualni delovni spor, ki spada v pristojno reševanje delovnega sodišča. Ni pomembno, če sta stranki pogodbo, s katero sta se dogovorili o pravicah in obveznostih v zvezi z uporabo osebnega avtomobila za čas trajanja delovnega razmerja, poimenovali pogodbo o zakupu. Delovna sodišča so pristojna odločati ne le o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, temveč tudi o posamičnih pravicah in obveznostih v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se delovno sodišče v tej pravdi izreka za stvarno nepristojno in da se zadeva po pravnomočnosti tega sklepa odstopa v pristojno reševanje Okrajnemu sodišču v Mariboru. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka, smiselno iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v sojenje kot stvarno pristojnemu sodišču. Navaja, da sta tožnik in tožena stranka dne 3.1.2002 res sklenili pogodbo, katero sta poimenovali Pogodba o zakupu osebnega avtomobila. Vendar navedene pogodbe ne gre tolmačiti po naslovu, temveč je potrebno upoštevati skupni namen pogodbenih strank, pri čemer iz skupnega namena obeh strank izhaja, da sta pogodbeni stranki dogovorili pravice in obveznosti v zvezi z uporabo osebnega avtomobila za čas trajanja delovnega razmerja. To pa posledično pomeni, da gre za spor o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem kot to določa 4. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Tako iz 3. člena pogodbe o zakupu izhaja, da bo tožnik osebni avtomobil uporabljal za službena potovanja za potrebe tožene stranke medtem, ko sta se stranki v 3. členu dodatka št. 1 k navedeni pogodbi dogovorili, da v primeru, da tožniku preneha delovno razmerje pri toženi stranki, pripada pravica v višini 20% od dosežene vrednosti vozila. Zaradi tega je mnenja, da je v skladu s 4. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih o sporih iz tega pravnega razmerja pristojno odločati delovno sodišče. Pritožba je utemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) v 2. točki 4. člena določa, da so delovna sodišča pristojna odločati tudi o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listin v spisu, je tožnik s tožbo v predmetni zadevi od tožene stranke uveljavljal plačilo denarne terjatve na podlagi pogodbe o zakupu osebnega avtomobila in aneksa št. 1 k tej pogodbi z dne 3.1.2002, po katerem ima tožnik pravico do izplačila 20% vrednosti osebnega avtomobila v primeru prodaje tretji osebi ali v primeru prenehanja delovnega razmerja tožniku. Ker določila omenjene zakupne pogodbe kažejo na to, da gre v konkretnem primeru za tožbo v zvezi z izpolnitvijo dogovora med strankama o premoženjskih pravicah tožnika, ki izvirajo iz delovnega razmerja pri toženi stranki, je potrebno ugotoviti, da gre v tem primeru za individualni delovni spor, ki spada v pristojno reševanje delovnega sodišča. Pri tem za presojo odločitve ni pomembno, če sta stranki pogodbo, s katero sta se dogovorili o pravicah in obveznostih v zvezi z uporabo osebnega avtomobila za čas trajanja delovnega razmerja, poimenovali pogodbo o zakupu, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Določbo 2. točke 4. člena ZDSS je namreč potrebno tolmačiti v tem smislu, da so delovna sodišča pristojna odločati ne le o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, temveč tudi o posamičnih pravicah in obveznostih v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, kar pa v obravnavanem primeru omenjena zakupna pogodba nedvomno ureja. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je izreklo za stvarno nepristojno za obravnavanje v predmetni zadevi. Zaradi vsega navedenega in ker so pritožbeni razlogi podani je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje o zahtevku tožnika odločiti po vsebini.