Jedro

Presoja potreb najstniškega tožnika in višine preživnine.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je odločilo, da se preživninska obveznost toženca, določena z odločbo istega sodišča, opr. št. I P 730/1996 z dne 26. 02. 1998, zviša tako, da je toženec od 01. 07. 2010 dalje dolžan plačevati za preživljanje mladoletnega tožnika mesečno preživnino v višini 230,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

(2) Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) po svoji pooblaščenki izpodbija zavrnilni del sodbe. Meni, da ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj sodišče ni navedlo, katere spremenjene okoliščine je upoštevalo pri odločanju. Zakonita zastopnica je bila v času prvotno določene preživnine zaposlena, sedaj je brezposelna in ima enake stroške s stanovanjem, toženec pa je v času prvotno določene preživnine kot tehnološki višek prejemal denarno nadomestilo, bistveno nižje od njegove današnje pokojnine ter preživljal še svojo hčer. Spremenjene okoliščine pa so tudi na strani tožnika, saj je bil ob določitvi preživnine prej star dve leti, sedaj pa ima 14 let in obiskuje 9. razred osnovne šole. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri presojalo njegovih potreb, saj mu zakonita zastopnica zaradi slabega premoženjskega stanja ne more kriti vseh potreb, npr. kupiti računalnika, poletno letovanje pa omogoči društvo prijateljev mladine. Sodna praksa je zavzela stališče, da so potrebe otroka v tej starosti najmanj 400,00 EUR mesečno. Sodišče tudi ni ovrednotilo prispevka zakonite zastopnice, saj za mladoletnega tožnika skrbi izključno sama, toženec pa ga je prvič videl pred glavno obravnavo. Zaradi tega bi bila primerna preživnina 300,00 EUR mesečno. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj je bila tožba potrebna, tožnik pa v pretežni meri uspel v pravdi.

(3) Tožena stranka prav tako izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov v delu, v katerem je sodišče prve stopnje določilo preživnino nad zneskom 180,00 EUR, saj meni, da bi bila ta višina zadostna. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da temu ustrezno spremeni sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Ne izpodbija ugotovljenih potreb tožnika v višini 330,00 EUR mesečno, meni pa, da jih ni v celoti oz. celo v presežku dolžan kriti sam. V kolikor namreč k določeni preživnini prištejemo še otroški dodatek, je preživnina višja kot so ugotovljene potrebe tožnika. Sodišče je kot dohodek zakonite zastopnice upoštevalo preživnino za mladoletnega tožnika in otroški dodatek zanj, na strani toženca pa še prihodek njegove žene, ki tožnika ni dolžna preživljati. Tudi zakonita zastopnica bi lahko poskrbela za boljši dohodek, saj svoje zdravstvene nezmožnosti za delo ni izkazala, njenemu zaslišanju pa tudi ne gre verjeti, saj je navsezadnje mlajša in bolj pridobitno sposobna od upokojenega toženca.

(4) Na vročeni pritožbi stranki nista podali pritožbenega odgovora.

(5) Pritožbi nista utemeljeni.

(6) Sodišče določi preživnino v vsakem konkretnem primeru glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri odmeri pa upošteva otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka, zlasti pa zajema stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka (129. in 129a. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – Ur. l. SRS, št. 15/1976 in kasnejše spremembe; v nadaljevanju ZZZDR). V primeru zatrjevanih spremenjenih okoliščin pa sodišče odloči tudi o zahtevi za njeno odpravo, zvišanje ali znižanje (132. člen ZZZDR).

(7) V nasprotju z mnenjem pritožbe tožeče stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se bistveno spremenile okoliščine tako na strani mladoletnega tožnika kot na strani njegovih staršev ter jih tudi navedlo. Njen očitek glede nepopolnih razlogov sodbe je tako odveč. Iz nje izhaja, da je bil tožnik v času prvotno določene preživnine bistveno mlajši, sedaj pa obiskuje osnovno šolo. Že splošno znano je, da se potrebe z rastjo otroka večajo. Pritožba tožnika pa utemeljeno opozarja, da so te večje, kot so sedanji dejanski stroški njegovega preživljanja, saj ti ravno zaradi nizkega premoženjskega standarda ne morejo kriti vseh njegovih, sicer povsem običajnih, potreb. Te mora sodišče v sporih med starši in otroki v skladu z najvišjim načelom - otrokovo koristjo - ugotoviti v mejah svojih pooblastil iz 408. člena ZPP in sme pri tem ugotavljati tudi dejstva, ki jih stranke sicer niso navajale. Svojo odločitev sme brez dokazovanja opreti tudi na splošno znana dejstva (6. odstavek 214. člena ZPP).

(8) Glede na tožnikovo starost (iz predloženih pisnih dokazov izhaja, da je tožnik rojen leta 1996 in je bil v času odločanja sodišča prve stopnje star 14 let) so predvsem predvideni stroški počitnic in razvedrila višji od ugotovljenih v višini 20,00 EUR mesečno. Resda so bili v tej višini kot dejanski stroški zatrjevani s strani zakonite zastopnice, a ti zadostujejo kvečjemu za sprotni oddih in razvedrilo najstniškega tožnika. Pri tem ne gre spregledati niti, da je tožniku letni dopust na morju omogočen s strani Zveze prijateljev mladine, čeprav sta mu tega primarno dolžna omogočiti njegova starša, če to zmoreta. Pritožbeno sodišče je mnenja, da je ob presoji teh, splošno znanih potreb, po pooblastilu iz 408. člena ZPP tudi izven trditev pravdnih strank, v popolnoma enakem položaju, kot bi bilo sodišče prve stopnje, zato jih je brez obravnave ugotavljalo samo (355. člen ZPP v zvezi s 347. členom ZPP), pri tem pa vpogledalo tudi v predložene pisne dokaze (358. člen ZPP). Ocenjuje, da bi stroški, ki bi pokrili tovrstne potrebe najstniškega otroka, znašali vsaj 50,00 EUR mesečno, upoštevajoč pri tem tudi dohodke njegovih staršev. Ob tem bo na voljo dovolj sredstev, da bodo pokriti vsaj osnovni stroški tožnikovega vsakodnevnega druženja s prijatelji, krajši izleti, letni dopust in podobno.

(9) Na novo ugotovljene potrebe tožnika tako znašajo dobrih 360,00 EUR mesečno, kar je, upoštevajoč dokaj nizke dohodke njegovih staršev, dovolj za pokritje stroškov, nujno potrebnih za preživljanje najstniškega otroka. Del teh je pokrit z 112,95 EUR otroškega dodatka, v preostalem pa sta jih dolžna kriti starša. Njuni dohodki so se v primerjavi z dohodki, upoštevanimi ob prvotno določeni preživnini, povečali, toženčevi bolj kot dohodki zakonite zastopnice. Toženčev dohodek v višini približno 710,00 EUR in zastopničin v višini slabih 300,00 EUR mesečno, ob tem, da nihče od njiju nima dodatne preživninske obveznosti, pa nalagata pretežno breme nekritih potreb na ramena toženca. Ob tem ne gre prezreti, da zakonita zastopnica v celoti krije tudi tožnikove potrebe, ki pred sodiščem niso bile finančno ovrednotene, to je potrebe po vsakodnevni skrbi, varstvu in podobnem, toženec pa z njim nima stikov. Zgolj primerjava dohodkov zato ne more biti razlog za določitev nižjega toženčevega prispevka, kot ga je določilo sodišče prve stopnje, saj odločanje o porazdelitvi preživninskega bremena med starša ni samo računska operacija, ki naj bi se na koncu izšla z matematično popolnim izidom. Pritožbeno sodišče je mnenja, da bo preživnino v višini 230,00 EUR, toženec zmogel, ne da bi bilo ogroženo njegovo lastno preživljanje, tudi zakonita zastopnica pa bo morala poleg vsakodnevne skrbi poskrbeti za nekaj finančnega bremena. Ob tem odpadejo tudi očitki tožene stranke v smeri, da edini finančno skrbi za otroka, celo v večjem obsegu kot so ugotovljene potrebe, ter da bi bila tudi zakonita zastopnica dolžna in sposobna poskrbeti za del potrebnih financ.

(10) Pritožbeno sodišče sprejema tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Pritrditi je namreč, da nobena od strank ni v celoti uspela s svojimi ugovori in da zato vsaka stranka krije svoje stroške postopka, pri čemer je potrebnost tožbe, na katero se sklicuje tožeča stranka, že upoštevana. V nasprotnem primeru bi bila namreč ta dolžna kriti celotne stroške tožene stranke, kritje stroškov iz brezplačne pravne pomoči, pa ni predmet tega postopka.

(11) Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), saj ni ugotovilo niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

(12) Ker nobena stranka s pritožbo ni uspela, vsaka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP).