Jedro

Uredba o sistemu EURODAC v tretjem odstavku 24. člena določa, da je iz sklicne številke, ki omogoča, da se lahko podatki nedvoumno povežejo z določeno osebo in državo članico, ki potrebuje podatke, mogoče ugotoviti tudi status osebe, za katero so podani rezultati v sistem EURODAC. V vseh državah članicah, kjer sklicna številka takoj za črkami, ki opredeljuje državo članico, predstavlja število 1, pomeni, da je tožnik v teh državah podal prošnjo za mednarodno zaščito, zaradi česar so mu bili tudi vzeti prstni odtisi.

Presoja nevarnosti pobega mora biti opravljena v vsakem posameznem primeru in to na podlagi zakonsko določenih objektivnih kriterijev, pri čemer pa je skladno s točko 2. (n) člena Uredbe Dublin III dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli te objektivne kriterije. Opredelitev pojma „nevarnost pobega“ je tako izrecno vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), pri tem, da se lahko uporabijo zgolj tisti razlogi, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III.

Vrhovno sodišče je v sodni odločbi opr. št. I Up 142/2016 z dne 8. 6. 2016 (13. točka obrazložitve) odločilo, da presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja ni mogoče opraviti izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani tožene stranke, vendar je s temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti strožji ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 22/16, v nadaljevanju ZMZ-1), ter s 7. točko 2. člena ZMZ-1 v I. točki izreka odločilo, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1990 v kraju Riad (Saudska Arabija), državljan Sirije, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, ..., do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. V II. točki izreka izpodbijanega sklepa je navedeno, da se prosilca pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 29. 7. 2016 od 12:00 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedeno, da je tožnik dne 29. 7. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Po podani prošnji za mednarodno zaščito je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, saj je bilo po preverjanju v bazi EURODAC ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito na Madžarskem in v Nemčiji.

3. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravi, da iz dokumentacije izhaja, da je tožnika dne 22. 7. 2016 obravnavala postaja mejne policije Dobova. Iz policijske depeše z dne 22. 7. 2016 izhaja, da je tožnik v Slovenijo nedovoljeno vstopil z vlakom, ki vozi na relaciji Dunaj – Zagreb. Mejo med Slovenijo in Madžarsko je prestopil peš na bivšem mejnem prehodu Hodoš. Iz policijske depeše tudi izhaja, da je tožnik na Madžarskem zabeležen kot prosilec za mednarodno zaščito, a mu bo izdana odločba o prostovoljni vrnitvi. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je tožnik na vprašanje uradne osebe, ali je za mednarodno zaščito že zaprosil, izjavil, da je za mednarodno zaščito zaprosil na Madžarskem in v Nemčiji. Pojasnil je, da je Madžarsko zapustil in odšel v Nemčijo, od koder so ga ponovno vrnili na Madžarsko, kjer je hotel umakniti prošnjo za mednarodno zaščito.

4. Tožena stranka se nato sklicuje na določilo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Navaja, da iz tega določila med drugim tudi izhaja, da pristojni organ v tovrstnih primerih odloča po prostem preudarku. Pristojni organ pa nikakor ni prekoračil meje prostega preudarka, ko se je odločil za izrek ukrepa o omejitvi gibanja tožniku, saj je ta že zaprosil za mednarodno zaščito na Madžarskem in v Nemčiji, a ga to ni zadržalo, da ne bi državi zapustil in odšel v Slovenijo, kjer je nato zaprosil za mednarodno zaščito. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno odšel v kakšno drugo državo EU. Na podlagi navedenega je pristojni organ utemeljeno prepričan, da je tožnik begosumen. Ker obstaja velika verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil tudi azilni dom v Sloveniji, je za nadaljevanje postopka tožniku potrebno omejiti gibanje.

5. ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Glede na navedeno je potrebno presoditi, ali bo ukrep pridržanja na območje Centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III.

6. Pristojni organ je tako najprej preverjal, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma. V zvezi s tem navaja, da v azilnem domu naloge varovanja, zaradi povečanja prosilcev za mednarodno zaščito, opravljata dva varnostnika in en receptor. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike, se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma, le tega samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je le ta bil na čisto drugem koncu območja azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda.

7. Pristojni organ se je pri svoji odločitvi, da se za prosilca uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, oprl tudi na sodno prakso (sodbi Upravnega sodišča opr. št. I U 1624/2014-11 z dne 16. 10. 2014, opr. št. 1623/2014-11 z dne 16. 10. 2014). O tem je odločalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Ob upoštevanju, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in ni takoj ob vstopu v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je to storil šele, ko je bil prijet s strani policije, ter ob upoštevanju, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito na Madžarskem in v Nemčiji, vendar ni počakal na končno odločitev organa, ampak je samovoljno zapustil azilni dom in na nedovoljen način prišel v Slovenijo, pristojni organ ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, da bi onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III.

8. Tožnik je vložil tožbo zaradi odprave sklepa tožene stranke iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. V tožbi navaja, da je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje glede države članice EU, ki mora obravnavati prošnjo za mednarodno zaščito. Po podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 29. 7. 2016 je razvidno, da je Nemčija tožnika z letalom že vrnila nazaj na Madžarsko, saj je tožnik tam pustil svoje prstne odtise zaradi vložene prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka bi tako morala za nujni odgovor zaprositi pristojne organe Madžarske. Tožena stranka je tudi nepravilno uporabila drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, saj iz dejanskega stanja predmetne zadeve ne izhaja, da bi obstajala znatna nevarnost, da bi tožnik pobegnil pred izvedbo postopka morebitne predaje v skladu z Uredbo Dublin III. Tožnik z madžarskimi organi nima dobrih izkušenj in celo sami madžarski organi so mu svetovali nezakonit prehod v Republiko Slovenijo, verjetno iz razloga, ker je tožnik sam želel prekiniti postopek podaje prošnje za mednarodno zaščito na Madžarskem. Ukrep pridržanja tožene stranke tudi ni sorazmeren z uporabo drugih prisilnih ukrepov, saj tožnik ni begosumen. Izrečeni ukrep pa tudi pomeni odvzem prostosti, ki pa ni dopusten. Tožnik predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

9. Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišču predlaga, da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora upravni organ takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna. Izvrševanje ukrepa bo namreč tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo, tožnik se v Centru za tujce ne počuti dobro. Je brez osebne svobode, kar mu ne bo mogel povrniti nihče. Kot je že navedel, gre pri izrečenem ukrepu za poseg v njegovo osebno svobodo, ki je urejena v prvem odstavku 19. člena Ustave RS in v 6. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Tudi v primeru, da bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe.

10. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožeče stranki in vztraja pri izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

K I. točki izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Predmet presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III.

13. Med strankama niso sporna dejstva, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v več državah članicah EU, med drugim tudi v Nemčiji in na Madžarskem, kjer je bil celo dvakrat ter da je bil s strani Nemčije vrnjen na Madžarsko. Sporni pa sta vprašanji, ali je v primeru obravnavanega tožnika v teku postopek določanja odgovorne države članice skladno z Uredbo Dublin III ter, ali je pri tožniku podana znatna nevarnost pobega, ki predstavlja pogoj, da se odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi 28. člena Uredbe Dublin III.

14. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi 28. člena Uredbe Dublin III, ki v drugem odstavku določa, da se lahko oseba pridrži, da bi se omogočila izvedba postopkov za predajo skladno z Uredbo Dublin III, kadar je podana znatna nevarnost, da bo ta oseba pobegnila. Po spodnjih ugotovitvah sodišča je v primeru obravnavanega tožnika postopek določanja odgovorne države članice za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito skladno z Uredbe Dublin III v teku. Tako je izpolnjen prvi pogoj za izdajo izpodbijanega sklepa, in sicer pridobitev rezultatov o obstoju prstnih odtisov tožnika.

15. Tožnik je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito na vprašanje uradne osebe „ali ste za mednarodno zaščito že zaprosili v kateri izmed držav članice Evropske Unije?“ povedal, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil v Nemčiji in na Madžarskem (24. vprašanje na 3. strani zapisnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito). Na glavni obravnavi z dne 11. 8. 2016 pa je tožnik trdil, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil izključno v Nemčiji, v drugih državah pa so mu odvzeli le prstne odtise. Prav zaradi dejstva, da na Madžarskem ni vložil prošnje za mednarodno zaščito, je bil ob prihodu v Nemčijo presenečen, ko so ga soočili z dejstvom, da so zanj podani zadetki v sistemu EURODAC, zaradi česar je bil kasneje tudi vrnjen na Madžarsko. Na vprašanje tožene stranke na glavni obravnavi zakaj je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dejal, da je vložil prošnjo za mednarodno zaščito tako v Nemčiji kot na Madžarskem, pa je tožnik dejal, da ga je prevajalec narobe razumel in je prošnjo za mednarodno zaščito podal izključno v Nemčiji. Te izjave sodišče ne more šteti kot resnične in je ne ocenjuje kot prepričljive, poleg tega pa ni podprta z dokumentacijo, ki se nahaja v upravnih spisih.

16. Iz podatkov iz sistema EURODAC izhaja, da je tožnik zabeležen na Madžarskem dvakrat, in sicer dne 3. 7. 2015, sprva pod št. HU2440034686612 in nato pod št. HU1330014199622, in enkrat dne 14. 6. 2016 pod št. HU1330023674952 ter v Nemčiji enkrat dne 27. 7. 2015 pod št. DE1150727DUS00627. Uredba o sistemu EURODAC(1) v tretjem odstavku 24. členu določa, da je iz sklicne številke, ki omogoča, da se lahko podatki nedvoumno povežejo z določeno osebo in državo članico, ki potrebuje podatke, mogoče ugotoviti tudi, ali se taki podatki nanašajo na „vsakega prosilca za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let“ (prvi odstavek 9. člena Uredbe o sistemu EURODAC), na „vsakega državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj, ali ki ostaja fizično prisotna na ozemlju držav članic in ni priprta, zaprta ali pridržana celo obdobje med prijetjem in odstranitvijo na podlagi odločitve, da se jo pošlje nazaj“ oziroma poenostavljeno na vsakega tujca, ki je nezakonito prehajal meje in ni bil poslan nazaj (prvi odstavek 14. člena Uredbe o sistemu EURODAC) ali na „vsakega državljan tretje države ali osebo brez državljanstva, ki so jo odkrili, da nezakonito biva na ozemlju te države članice, za katerega država članica preverja, ali je ta oseba predhodno vložila prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi članici“ oziroma poenostavljeno na vsakega tujca, ki nezakonito biva na ozemlju te države (prvi odstavek 17. člena Uredbe o sistemu EURODAC). Četrti odstavek 24. člena Uredbe o sistemu EURODAC tako določa, da se sklicna številka „začne z identifikacijsko črko ali črkami, iz katerih je /../ mogoče razbrati državo članico, ki posreduje podatke. Za identifikacijsko črko ali črkami se opredeli kategorija osebe /.../ „1“ se nanaša na podatke v zvezi z osebami iz člena 9(1), „2“ na osebe iz člena 14(1), „3“ na osebe iz člena 17(1), /.../“. Upoštevajoč sklicne številke iz izpiska EURODAC za obravnavanega tožnika in določbe Uredbe o sistemu EURODAC tako nedvoumno izhaja, da tožnikov zadetek na Madžarskem z dne 3. 7. 2015 pod št. HU2440034686612 pomeni, da je bil sprva zabeležen kot tujec, ki je nezakonito prehajal meje in ni bil poslan nazaj, nato pa še istega dne pod št. HU1330014199622 kot prosilec za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let. Tožnikov zadetek v Nemčiji z dne 27. 7. 2015 pod št. DE1150727DUS00627 pa prav tako pomeni, da je bil tožnik zabeležen kot prosilec za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let. Vse to pomeni, da v vseh državah članicah, kjer sklicna številka takoj za črkami, ki opredeljuje državo članico, ki posreduje podatke, predstavlja število 1, pomeni, da je tožnik v teh državah podal prošnjo za mednarodno zaščito, zaradi česar so mu bili tudi vzeti prstni odtisi (prvi odstavek 9. člena Uredbe o sistemu EURODAC). Navsezadnje pa ni dvoma, da je bil tožnik na Madžarskem sprva obravnavan kot tujec, ki je nezakonito prešel državno meje, in šele nato kot prosilec za mednarodno zaščito, saj se podatki iz sistema EURODAC zapisujejo kronološko. V zvezi z zadetkom na Madžarskem z dne 14. 6. 2016 pod št. HU1330023674952 pa sodišče izpostavlja še določbo 11 (b). člena v zvezi z 10 (b). členom Uredbe o sistemu EURODAC, da je datum 14. 6. 2016 datum prihoda tožnika na Madžarsko, ko je bil vrnjen s strani Nemčije in zabeležen kot prosilec za mednarodno zaščito. Slednje potrjuje tudi odgovor pristojnega organa Nemčije, s pripadajočo prilogo, da za tožnika ni odgovorna država članica skladno s Uredbo Dublin III.

17. Glede podane znatne nevarnosti pobega za tožnika sodišče meni, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa tožene stranke v tem delu izredno skopa, zato jo sodišče dopolnjuje, vendar to ne more vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi niti na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

18. Pojem nevarnosti pobega določa 2 (n). člen Uredbe Dublin III kot „nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom“. 28. člen Uredbe Dublin III pa določa „Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov“. Vrhovno sodišče je v zadevah opr. št. I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in opr. št. opr. št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 zapisalo, da mora biti presoja nevarnosti pobega opravljena v vsakem posameznem primeru in to na podlagi zakonsko določenih objektivnih kriterijev, pri čemer pa je skladno s točko 2. (n) člena Uredbe Dublin III dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli te objektivne kriterije. Opredelitev pojma „nevarnost pobega“ je tako izrecno vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), pri tem, da se lahko uporabijo zgolj tisti razlogi, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III. Te okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega pa so zlasti, tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2).

19. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je uradna oseba vprašala tožnika, da naj ji opiše svojo pot. Povedal je, da je iz Sirije odšel pred približno 2-3 leti „v Turčijo, kjer je ostal 6 mesecev. Potem sem odšel v Grčijo na otok Kios, kjer sem ostal 3 dni, nato sem odšel v Atene. Nato sem odšel v Makedonijo, ki sem jo le prečkal, in sem prišel v Srbijo, ki sem jo tudi le prečkal. Potem sem odšel na Madžarsko, kjer sem ostal 2 dni, nakar sem odšel v Nemčijo. V Nemčiji sem ostal 9 mesecev in rekli so mu, da imam prstne odtise na Madžarskem in so me vrnili z letalom na Madžarsko. Na Madžarskem sem hotel umakniti azil. Oni so me zaprli za 26 dni, potem so me izpustili na odprt kamp. Svetovali so mi naj grem mimo Slovenije in slovenska policija me je ujela in me namestila v Center za tujce v Postojni“ (5. in 6. stran zapisnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito). Na zaslišanju z dne 11. 8. 2016 je tožnik povedal enako kot ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in dodal sledeče. Nemčija je bila njegova ciljna država. Vse države, razen Turčije, je samo prečkal, vendar so mu v vseh državah vzeli prstne odtise. Nikjer pa ni podal prošnje za azil, razen v Nemčiji. Tožnik je na glavni obravnavi zanikal, da bi podal prošnjo za mednarodno zaščito na Madžarskem. Po tem, ko je bil s strani Nemčije vrnjen na Madžarsko, je bil tam še en mesec, pri čemer so Madžari želeli, da bi podal prošnjo za azil, vendar je ni hotel. Sostanovalci oziroma soprosilci v Centru za azilante na Madžarskem so mu svetovali, da naj Madžarsko zapusti, kar je tudi storil in nekaj časa je taval brez cilja. Potem pa je odšel v Slovenijo, ki je bila najbližja, saj je imel GPS na telefonu, domneval pa je tudi, da postopki v Sloveniji tečejo hitreje kot na Madžarskem. Tožnik je povedal, da je v Slovenijo prišel peš, državno mejo Madžarska-Slovenija pa je prečkal ilegalno. Ob prehodu meje ni imel potnega lista, imel je kopijo svoje sirske osebne izkaznice. Za vložitev prošnje za azil pa se je odločil dva dni po tem, ko je bil ujet s strani policije na vlaku blizu meje. Tožnik je razmere v Centru za tujce opisal kot nečloveške, na njegovo psihično stanje vplivajo slabo, saj je tudi depresiven. Poleg tega pa ima tudi krče v nogah in potrebuje zdravstveno oskrbo, ki pa mu ne pomaga.

20. Sodišče ocenjuje tožnikovo zaslišanje na glavni obravnavi z dne 11. 8. 2016 kot neprepričljivo v bistvenem delu, ki se nanaša na vložitev prošnje za mednarodno zaščito na Madžarskem, pri čemer se sklicuje na zgoraj podano dokazno oceno. Iz prošnje za mednarodno zaščito tudi izhaja, da je tožnik hotel prošnjo na Madžarskem celo umakniti, kar vse kaže na to, da se je postopek v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito na Madžarskem začel, tožnik pa ni želel, da se nadaljuje po tem, ko je bil na Madžarsko vrnjen s strani Nemčije. Upoštevati je potrebno, da je (bila) tožnikova ciljna država Nemčija, ob tem pa ni za prezreti niti podatka, da naj bi v Nemčiji bival tudi brat tožnika. Sodišče ocenjuje, da so odločilne okoliščine, ki izkazujejo tožnikovo znatno nevarnost pobega v tem, da je tožnik dvakrat samovoljno zapustil Madžarsko še preden bi bil zaključen postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, kar izkazuje njegovo nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite na Madžarskem. Tožnik ni zatrjeval, da bi imel utemeljen razlog, da bi Madžarsko zapustil, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, hkrati pa ni niti zatrjeval, da naj bi se njemu osebno zgodilo karkoli kar bi lahko predstavljajo prepričljive razloge za njegov odhod, ki bi kazali na to, da je v postopkih v teh državah nameraval sodelovati in spoštovati sprejete odločitve (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Sodišče je po zaslišanju tožnika na glavni obravnavi z dne 11. 8. 2016 ocenilo, da ne le, da tožnik ni sodeloval v postopku na Madžarskem, temveč, da ne sodeluje niti v postopku mednarodne zaščite v Sloveniji, saj je na glavni obravnavi z dne 11. 8. 2016 navajal lažne podatke v zvezi z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito na Madžarskem. Tožnik je na glavni obravnavi z dne 11. 8. 2016 tudi izjavil, da je državne meje prehajal nezakonito, brez osebnih dokumentov (kopija osebe sirske izkaznice ni dokument za zakonito prehajanje državnih mej), kar izhaja tudi iz listin upravnega spisa (zlasti iz zadetka EURODAC, kot pojasnjeno zgoraj, in policijske depeše Postaje mejne policije Dobova št. 2253-75/2016/4 (23J622-18) z dne 22. 7. 2016), vse to pa lahko subsumiramo pod milejšo obliko okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca skladno s 1. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožnikove individualne okoliščine, da naj bi v Slovenijo vstopil dne 19. 7. 2016 ter je na vlak Maribor-Dobova vstopil šele dne 21. 7. 2016 (torej dva dni kasneje) in dejstvo, da naj bi bil dne 26. 7. 2016 izročen Madžarski, kar vse izhaja iz policijske depeše Postaje mejne policije Dobova št. 2253-75/2016/4 (23J622-18) z dne 22. 7. 2016, in da je namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito podal šele po nastanitvi v Centru za tujce v Postojni izkazujejo, da se je v Sloveniji zadrževal dlje časa in ni takoj ob vstopu v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je s tem odlašal, kar lahko prav tako subsumiramo pod milejšo obliko okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca skladno s 4. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Vse naštete okoliščine skupaj nedvomno zapolnjujejo standard znatne nevarnosti pobega.

21. Tožbeni ugovor, da izrečeni ukrep, ki pomeni odvzem prostosti, ni dopusten, je neutemeljen. Glede na določene, med strankama nesporne značilnosti izvrševanja navedenega ukrepa (omejitev izhoda pritožnika iz določenega prostora, posebna ureditev dnevnih aktivnosti, itd.), je mogoče ugotoviti, da gre za ukrep pridržanja, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, ki je zapisalo, da je „pridržanje kot odvzem prostosti po Uredbi Dublin III predvideno in dopustno pod predpisanimi pogoji“ in „da je tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo“. Torej, kolikor je ukrep nujen za učinkovito izvedbo postopka, ki ga izvaja tožena stranka.

22. Iz 84. člena ZMZ-1 izhaja, da prvi in drugi odstavek določata dva ukrepa omejitve gibanja. V prvem odstavku je predviden milejši ukrep, ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, ter v drugem odstavku strožji ukrep, ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Pri odreditvi slednjega je potrebno presoditi: - da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, ali; - prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. Vrhovno sodišče je v sodni odločbi opr. št. I Up 142/2016 z dne 8. 6. 2016 (13. točka obrazložitve) odločilo, da presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja ni mogoče opraviti izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani tožene stranke, vendar je s temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti strožji ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika. V obravnavanem primeru, kot je že bilo zgoraj izpostavljeno (21. točka obrazložitve te sodbe in sklepa), je tožena stranka ugotovila subjektivne okoliščine na strani tožnika. Vsled navedenega je neutemeljen tožbeni ugovor, da ukrep tožene stranke ni sorazmeren z uporabo drugih prisilnih ukrepov.

23. Za odločitev v tej zadevi pa ni pravno pomembno ugotavljanje odgovorne države članice, zato so nerelevantni tožbeni ugovori o slabih izkušnjah tožnika na Madžarskem ter o napačni uporabi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.

24. Na tej podlagi je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

25. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 je začasno odredbo mogoče izdati samo do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu. Sodišče je z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, upoštevaje določbe 71. člen ZMZ-1 o sodnem varstvu ter prehodno določbo 125. člena tega zakona, ker sodišče v obravnavani zadevi ni ugotavljalo dejanskega stanja oz. ga ni drugače ugotovilo (kljub zaslišanju tožnika) ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oz. odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo pa ni dopustna. Zatorej procesne predpostavke za meritorno odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe niso (več) podane. Tožnik tako nima več pravnega interesa za zahtevo za začasno ureditev stanja do pravnomočne sodne odločbe tako, da se izrečeni ukrep omejitve gibanja tožnika preneha izvajati. Vsled navedenega je sodišče njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

opomba(1) :Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice.