Jedro

1. Pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče vezano na dejanski opis kršitve in ne na pravno kvalifikacijo. Zato je v okviru dejanskega opisa dopustna prekvalifikacija iz kršitve po 1. alineji 1. odst. 11. čl. ZDR v kršitev po 2. alineji 1. odst. 111. čl. ZDR.

2. Za določitev, da je nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče, ne zadostuje zgolj ugotovitev, da tožnik vztraja pri tožbenem zahtevku in da tožena stranka ni v postpku izbrisa. Sodišče bi se moralo opredeliti tudi do navedb tožene stranke, da zaradi narušenega odnosa nadaljuje delovno razmerje ni mogoče, saj govori o in odnosih obeh strank.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24.3.2003; ugotovilo, da tožniku traja delovno razmerje pri toženi stranki tudi po datumu 26.3.2003 z vsemi pravicami in obveznostmi, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu obračunati in izplačati plačo, ki bi jo prejel skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega obroka do plačila in z odvodom vseh davkov in prispevkov. Kar je tožnik v zvezi z reintegracijo zahteval več, je sodišče zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 289.140,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24.3.2004 dalje do plačila.

Ugotovilo je, da tožena stranka v sporu ni dokazala, da je tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v postopku v delovnih in socialnih sporih. Navaja, da je tožniku odpovedala delovno razmerje na podlagi določbe 110. čl. v zvezi s 111. čl. ZDR, ker je ocenila, da je storil vse znake kaznivega dejanja izsiljevanja. Vendar navedeno ne pomeni, da mora delodajalec dokazati delavcu storitev kaznivega dejanja z vsemi elementi, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri presoji zakonitosti izredne odpovedi sodišče ni vezano na kvalifikacijo delodajalca ali se pogodba izredno odpoveduje iz razlogov po 1. ali 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR, temveč se mora utemeljenost odpovedi presoditi v okviru vseh razlogov iz navedene zakonske določbe. Ti pa so v tožnikovem primeru obstajali. Sodišče je dalo premajhen pomen izpovedbi priče, direktorju in nenazadnje tudi tožniku, pri čemer se ni dosledno spuščalo v presojo, če je izredna odpoved utemeljena. Poleg tega navaja, da je tožnik ravnal v nasprotju z lojalnostjo do delodajalca, zaradi česar je med strankama omajan odnos in vprašljivo nadaljevanje delovnega razmerja. Sodišče v skladu z navedenimi dejstvi tudi ni pravilno uporabilo določbe 2. odst. 118. čl. ZDR. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Tožena stranka v razlogih izredne odpovedi pogodbe ni navedla izvršilno dejanje očitanega kaznivega dejanja. Tožena stranka ni dokazala, da bi v zvezi s kaznivim dejanjem izsiljevanja dejansko uporabil silo ali resno grožnjo, kar bi škodovalo dejavnosti tožene stranke. Pri opravljanju del in nalog vzdrževalca ni imel nikakršnega vpliva na izbiro kooperantov.

Poleg tega mu ni bilo dokazano, da bi dejansko dobil izplačano kakršnokoli provizijo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu se z materialno pravno presojo v izpodbijani sodbi ne strinja, kar utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Iz pisne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24.3.2003 je razvidno, da je tožena stranka sprejela takšno odločitev zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi, ki ima znake kaznivega dejanja izsiljevanja. Tožniku je očitala, da je v obdobju zadnjih dveh let zahteval od pogodbenega izvajalca Vikomont d.o.o. 10 % provizijo od izstavljenih računov. Tožnik je bil vodja vzdrževanja in v okviru delovnih zadolžitev pristojen tudi za odločitve o potrjevanju faktur za opravljeno vzdrževanje. Pogodb z izvajalci sicer ni podpisoval, vendar pa je imel določena pooblastila in pristojnosti pri investicijskih in vzdrževalnih delih pri toženi stranki, saj je imel možnost predlagati in priporočiti določene izvajalce. Poleg tega je z zunanjimi pogodbenimi partnerji neposredno sodeloval, ker je koordiniral delo med različnimi izvajalci. Tožena stranka je v razlogih izredne odpovedi ugotovila, da so imeli zaradi tožnikove očitanega ravnanja težave pri delu in so razmišljali celo o prekinitvi večletnega sodelovanja z navedenim izvajalcem.

Sodišče prve stopnje je preizkušalo zakonitost postopka izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in po izvedenih dokazih ugotovilo, da je bila sicer podana v roku iz določbe 2. odst. 110. čl. ZDR. Vendar v nadaljevanju v zvezi z razlogi za izredno odpoved zaradi storitve očitanega kaznivega dejanja izsiljevanja po določbi

218. čl. KZ RS ni ugotovilo obstoja znakov navedenega kaznivega dejanja, ki so v tem, da bi s silo ali resno grožnjo prisilil direktorja izvajalca, da mu v svojo škodo izplača 10 % od vrednosti izstavljenih računov. Tudi dejanski stan očitanega ravnanja ni časovno in krajevno opredeljen, zaradi česar se kršitev ne da preizkusiti, ob tem da mu tožena stranka, na kateri je bilo dokazano breme, takšne kršitve ni dokazala.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je odločitev v izpodbijani sodbi materialnopravno zmotna. Po določbi 3. odst. 81. čl. ZDR je možno izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi samo v primerih oz. iz razlogov, ki jih določa zakon. V skladu z določbo 1. odst. 110. čl. ZDR lahko delodajalec in delavec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni v tem zakonu, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz.

do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V določbi 1. odst. 111.čl. ZDR so za primer izredne odpovedi delodajalca opredeljeni razlogi, ki jih mora delodajalec dokazati delavcu ter obrazložiti v pisni obliki (86. čl. ZDR). Za ugotovitev kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 1. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR zadošča ocena delodajalca, da imajo kršitve znake kaznivega dejanja. V tej zvezi imajo lahko kršitvena ravnanja, s katerimi delavec krši pogodbene obveznosti, določene znake kaznivega dejanja. Vendar pa navedeno še ne more pomeniti, da mora delodajalec tudi v celoti ugotoviti delavčevo kazensko odgovornost za kaznivo dejanje. Poleg tega sodišče pri presoji utemeljenosti razlogov izredne odpovedi ni vezano na konkretno kvalifikacijo delodajalca iz določbe 1. odst. 111. čl. ZDR, saj se lahko presoja izredna odpoved tudi širše v okviru ostalih razlogov iz navedene zakonske določbe in glede na dejanski opis kršitve. V primeru, da se delavcu ne dokaže kršitev pogodbenih obveznosti z vsemi znaki kaznivega dejanja (1. alinea 1. odst. 111. čl. ZDR), jo lahko sodišče v okviru ugotovljenega dejanskega stanja prekvalificira v kršitev po 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR.

V konkretnem primeru je tožena stranka v izpodbijani pisni odpovedi ugotovila, da je imelo očitano tožnikovo ravnanje znake kaznivega dejanja izsiljevanja (1. alinea 1. odst. 111.čl. ZDR). Vendar je tudi ugotovila, da je tožnik s tem povzročil možnost prekinitve sodelovanja z izvajalcem. Navedeno pa ne pomeni samo kršitve lojalnosti do delodajalca, temveč tudi ravnanje v nasprotju z vestnosti delovnih zadolžitev iz pogodbe o zaposlitvi, kar predstavlja tudi odpovedni razlog iz 2. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR.

Takšna dejstva sta v svojih izpovedbah potrdila tako direktor tožene stranke kot izvajalec, ki je o tožnikovem kršitvenem ravnanju podal tudi pisno izjavo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča bi moralo sodišče prve stopnje presojati utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika tudi iz ostalih vsebinskih razlogov iz pisne odpovedi, saj ni bilo vezano samo na presojo razloga, ki se nanaša na kršitev delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje tako izkazanim dejstvom ni dalo nobenega pomena, zaradi česar je pri ugotovitvi, da v tožnikovem primeru niso obstajali razlogi za izredno odpoved pogodbe, zmotno uporabilo materialno pravo.

Nadalje je potrebno povdariti, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do izpovedbe direktorja tožene stranke (list. št. 44), da za firmo ne bi bilo sprejemljivo in tudi vzdušje med delavci ne bi bilo dobro, če bi se tožnik vrnil na delo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča gre lahko pri navedenem dejstvu za okoliščino, opredeljeno v določbi 1. odst. 110. čl. ZDR, ki onemogoča nadaljevanje tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki, torej za obstoj, poleg zakonskih razlogov iz določbe 1. odst. 111. čl. ZDR, tudi navedenega kumulativnega pogoja, na podlagi katerih je imela tožena stranka vso podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z uporabo določbe 2. odst. 118. čl. ZDR in pavšalno obrazložitvijo v sodbi, da je nadaljevanje tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki še možno iz razloga, ker tožnik vztraja pri tožbenem zahtevku oz. da pri toženi stranki ne gre za pravno osebo, ki bi bila v postopku izbrisa ali kaj podobnega. V skladu z navedeno zakonsko določbo lahko sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja delavca z vsemi pravicami najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, če presodi in upošteva vse okoliščine ter interes obeh pogodbenih strank ob ugotovitvi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. V tej zvezi bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do navedb tožene stranke o porušenem odnosu in omajanem zaupanju med strankama ter do izpovedbe direktorja o nesprejemljivosti tožnikove vrnitve nazaj na delo. Zato so ugotovitve v izpodbijani sodbi o tožnikovem vztrajanju pri tožbenem zahtevku in o toženi stranki, ki ni bila v postopku izbrisa, povsem enostranske in za pravno presojo nepomembne.

Predvsem pa ne predstavljajo tiste vsebinske teže, odločilne za izkazanost okoliščin in interesa obeh strank za morebitno nadaljevanje tožnikovega delovnega razmerja.

Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku pri presoji o utemeljenosti razlogov izredne odpovedi pogodbe izhajati iz ugotovitev tega sklepa. Ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko o tožnikovih zahtevkih ponovno razsodilo, kot tudi o pritožbenih stroških, katerih odločitev je pridržana za končno sodbo (3. odst. 165. čl. ZPP).