Jedro

Upravitelj ima pravico do presoje, ali je vlaganje tožb oziroma drugih predlogov smiselno ali ne. Očitana opustitev bi pomenila kršitev dolžnosti upravitelja le v primeru, če bi iz trditev in dokazov predlagatelja izhajalo, da bi vsak drug upravitelj v enakih okoliščinah ravnal tako, da bi sprožil ustrezne postopke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo upnika P. F. za razrešitev upravitelja.

2. Proti navedenemu sklepu se je F. P. pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 121. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju ZFPPIPP). Pritožbenemu sodišču je predlagal, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma sklep spremeni in ugodi predlogu za razrešitev stečajnega upravitelja.

3. Upravitelj je na pritožbo odgovoril in predlagal potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz predloga za razrešitev stečajnega upravitelja, ki ga je 17.10.2013 vložil F. P. (p.d. št. 63) izhaja, da je F. P. predlog vložil kot stranski intervenient. Navedel je, da je družbenik stečajnega dolžnika in kot tak nedvomno ima pravno priznan interes, da sodeluje v stečajnem postopku, ker je zainteresiran, da se stečajni postopek vodi in konča po veljavnih predpisih, zlasti da pride do čim večjega poplačila upnikov. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 1.10.2007 pa izhaja, da je upnik F. P. v postopku prijavil terjatev v znesku 21.937,00 EUR, ki jo je upravitelj pod zaporedno številko 39 v celoti priznal. 6. Upnik je zahteval razrešitev upravitelja zaradi opustitve dolžnosti, da se poskrbi, da se nepremično premoženje – poslovna stavba, katere izvenknjižni lastnik je stečajni dolžnik, vknjiži kot last dolžnika in ker je prodajo navedene poslovne stavbe obljubljal I. in I. D. ter od njunega pooblaščenca M. D. prejemal akontacijo v denarju, ki jo je zadržal zase. Predlagal je zaslišanje M. D. in vpogled v spis opr. št. Kt 131 – 40/13. Navajal je še, da je upravitelj vedel, da na parceli št. 0 k. o. X stoji upravna stavba dolžnika št. 123, ki jo je zgradil njegov pravni prednik in ki je dolžnikova last, pa je dopustil, da navedeno nepremičnino proda Občina L. Upnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ignoriralo njegove trditve in dokazne predloge in navedlo le, da upnik v predlogu ni opredelil časovnih in krajevnih okoliščin v zvezi z izročitvijo akontacije, pri tem pa se ni ukvarjalo z vprašanjem nezakonitega ravnanja upravitelja. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih zakaj upravitelj ni imel pravne podlage za to, da doseže vknjižbo lastninske pravice v korist stečajnega dolžnika pri omenjeni nepremičnini. Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je sporna nepremičnina ob lastninskem preoblikovanju pravnega prednika stečajnega dolžnika prešla med premoženje dolžnika, kar je jasno razvidno iz otvoritvene bilance in odločbe pristojnega organa o odobritvi lastninskega preoblikovanja. Zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ob uvedbi stečajnega postopka stavba stala na tujem zemljišču, saj je ob lastninskem preoblikovanju omenjeno zemljišče skupaj s stavbo postalo last in del kapitala dolžnikovega pravnega prednika po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij. Stečajni upravitelj bi zato moral poskrbeti za vknjižbo lastninske pravice dolžnika na nepremičnini – stavbi, ki je bila ob uvedbi stečaja v posesti stečajnega dolžnika.

7. Upravitelj je na upnikove navedbe odgovoril, da so trditve, da je prejel akontacijo, varščino oziroma podkupnino povsem izmišljene in da parcele 0 ni nikoli prodajal, v zvezi s tem ni vodil nobenih razgovorov in nikomur nič obljubljal. Pojasnil je še, da dolžnik nikoli ni bil lastnik niti imetnik pravice uporabe, niti zakoniti posestnik parcele, na kateri je postavil črno gradnjo, ker je navedeno parcelo samovoljno zasedel in na njej s postavitvijo črne gradnje izvajal nedobroverno posest, dolžnik ne izpolnjuje pogojev za kakršnokoli „izvenknjižno lastništvo“. Zemljiškoknjižni lastnik parcele 0 k. o. X je (bila) Občina L., ki je bila pred spremembo družbenolastninskih razmerij tudi imetnica pravice uporabe te parcele.

8. Upravitelj je dolžan naloge in pristojnosti v postopku opravljati v skladu z določili ZFPPIPP, drugimi zakoni in predpisi, ki se uporabljajo za insolventnega dolžnika in v skladu s pravili stroke oseb, ki kot mandatarji opravljajo posle za druge osebe (1. odstavek 98. člena ZFPPIPP). Pri opravljanju svojih nalog in pristojnosti mora upravitelj ravnati vestno in pošteno, z ustrezno profesionalno skrbnostjo ter tako, da varuje in uresničuje interese upnikov (2. odstavek 98. člena ZFPPIPP). Upravitelj ne sme omogočiti ali dopustiti, da druge osebe pridobijo premoženje dolžnika, ne da bi zagotovile enakovredno nasprotno izpolnitev ali druge koristi na škodo stečajne mase, ki niso v skladu z zakoni, predpisi in pravili (3. odstavek 98. člena ZFPPIPP). Za pravilno opravljanje nalog in pristojnosti upravitelja je potrebno ustrezno strokovno znanje in izkušnje, zato se ravnanja upravitelja presojajo s standardom profesionalne skrbnosti. V primeru upravitelja so ta standard pravila stroke oseb, ki kot mandatarji opravljajo posle za druge osebe.

9. Če upravitelj krši obveznosti v postopku, v katerem je bil imenovan, se lahko razreši (118. člen ZFPPIPP). Pri razlagi navedenega določila pa je treba upoštevati namen instituta razrešitve upravitelja, ki je tem, da se zagotovi nemoten potek postopka in uresničitev interesa upnikov. Če upravitelj z neizpolnjevanjem svojih obveznosti upočasnjuje tek postopka ali ogroža interes upnikov, da prejmejo poplačilo svojih terjatev v ustreznem deležu, ga sodišče mora razrešiti.

10. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obljubljeno prodajo stavbe na parceli št. 0 in prejemu akontacije 5.000,00 EUR, ki je upravitelj nikoli ni vplačal na račun dolžnika ocenilo, da so trditve upnika v tej smeri premalo konkretizirane, da bi jih sodišče lahko obravnavalo. Pritožbeno sodišče se z zaključkom prvostopnega sodišča strinja. Sodišče prve stopnje je upnika pozvalo, naj navedbe konkretizira s pozivom z dne 16.12.2013, česar pa upnik ni storil. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje da vložitev kazenske ovadbe proti upravitelju, v kateri upnik zatrjuje enako kot v predlogu za razrešitev, ki je šele v fazi dopolnitve, v obravnavanem primeru zaenkrat ne ponuja dovolj trditvene podlage za izvajanje predlaganih dokazov z zaslišanjem prič M. in I. D. v zvezi z domnevnim plačilom spornega zneska. Če bi upravitelj na podlagi take obljube prejel akontacijo, bi to kazalo na njegovo nezakonito ravnanje, ki se bo obravnavalo v morebitnem (pred) kazenskem postopku. Pravilen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da bo v primeru konkretnejših trditev in večje verjetnosti zatrjevanega ravnanja (oziroma vsaj utemeljenega suma) vse navedeno upnik lahko v postopku znova uveljavljal. 11. Odločitev upravitelja, da ne bo sprožil postopka za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini, za katero upnik navaja, da je izvenknjižna last dolžnika sama po sebi ne pomeni kršitve dolžnosti profesionalne skrbnosti upravitelja. Upravitelj je pojasnil, da postopka v tej smeri ni predlagal oziroma zahteval zato, ker je ocenil, da to glede na okoliščine primera ni smiselno, pritožnik pa meni drugače. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je (bila) parcela 0 last Občine L. Da je imel dolžnik v posesti stavbo, ki stoji na navedeni parceli, ki je bila zgrajena brez gradbenega dovoljenja. Sledilo je stališču upravitelja, da je bila stavba zgrajena na črno na tujem zemljišču, zato dolžnik ne bi mogel postati njen lastnik, saj njegova posest ni bila dobroverna. Upoštevalo je še, da je bil predlagatelj zakoniti zastopnik dolžnika od leta 2000 do leta 2007, pa za sporno vknjižbo lastninske pravice ni poskrbel. Upravitelj ima pravico do presoje, ali je vlaganje tožb oziroma drugih predlogov smiselno ali ne. Očitana opustitev bi pomenila kršitev dolžnosti upravitelja le v primeru, če bi iz trditev in dokazov predlagatelja izhajalo, da bi vsak drug upravitelj v enakih okoliščinah ravnal tako, da bi sprožil ustrezne postopke za zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice dolžnika. V tej smeri pa niti zahteva za razrešitev, niti pritožba ne dajeta dovolj podlage za zaključek, o neupoštevanju standarda profesionalne skrbnosti na strani upravitelja. Tako pritožnik ne konkretizira dejanj oziroma postopkov, ki bi jih moral upravitelj sprožiti, ampak le na splošno navaja, da upravitelj ni sprožil postopka za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini. Navedbe, da naj bi bila podlaga za vknjižbo lastninske pravice lastninjenje po ZLPP pa so pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

12. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da pritožnik ni zmogel trditvenega bremena o neprofesionalnem ravnanju upravitelja in ni uspel dokazati obstoja razlogov, ki bi utemeljevali predlagano razrešitev upravitelja. Zaradi ravnanja upravitelja pa tudi ni prišlo do zavlačevanja postopka oziroma do neenakopravnega obravnavanja upnikov. V tej smeri niti zahteva za razrešitev, niti pritožba ne dajeta dovolj podlage za zaključek o obstoju razlogov za razrešitev upravitelja.

13. Ker pritožba ni utemeljena, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (365. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).