Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na izpis iz uradne evidence azilnega doma je tožnik 24. 4. 2024 po svoji volji zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi tožbi zoper sklep, s katerim je bila določena kot odgovorna država za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito Republika Bolgarija, ne izkazuje pravnega interesa za ta upravni spor.
I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se šteje za umaknjeno.
1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega Parlamenta in sveta z dne 16. 6. 2013, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je tudi, da se predaja tožnika izvrši najkasneje v šestih mesecih od 3. 4. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.
2. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh tožbenih razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v kateri je navedel, zakaj se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Zaradi narave svoje odločitve sodišče tožbe v tem sklepu ne povzema. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in prošnjo za priznanje mednarodne zaščite obravnava, podrejeno pa, naj sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.
3. Hkrati s tožbo vlaga tožnik tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa in tožnika v tem času ne izroči Republiki Bolgariji.
4. S predložitvijo stroškovnika je tožeča stranka smiselno zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka, vendar je pooblaščenec tožnika tako v vlogi z dne 9. 5. 2024 kot na glavni obravnavi navedel, naj njegovo priglasitev stroškov sodišče šteje za brezpredmetno.
5. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter meni, da je ta zakonit in pravno pravilen in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zaradi narave svoje odločitve sodišče tudi odgovora na tožbo v tem sklepu ne povzema.
6. Tožena stranka je dne 9. 5. 2024 sodišče obvestila, da je tožnik že dne 24. 4. 2024 zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil, prav tako pa ni ničesar v zvezi s tem sporočil pristojnemu organu. Priložila je tudi izpis iz uradne nastanitvene evidence na dan 9. 5. 2024, iz katerega izhaja, da je tožnik dne 24. 4. 2024 samovoljno zapustil azilni dom.
7. Tožnikov pooblaščenec je bil o tem obveščen in je v odgovoru z dne 9. 5. 2024 navedel, da te informacije vse do sedaj ni imel in da se je v tednu od 6. 5. 2024 do dne 9. 5. 2024 preko služb azilnega doma poskušal povezati s tožnikom, vendar mu to ni uspelo. Ne ve, kje se tožnik nahaja. V sami tožbi je pomotoma priglasil stroške zastopanja, ki jih naj sodišče jemlje kot brezpredmetne.
8. Sodišče je v navedeni zadevi dne 10. 5. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Pooblaščenec tožnika je povedal, da še vedno vztraja pri tožbi in ponovno izjavil, da naj sodišče priglasitev njegovih stroškov šteje za brezpredmetno.
**K točki I izreka:**
9. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:
10. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
11. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da čeprav Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito (sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020, 6. točka obrazložitve). Tudi v obravnavani zadevi je iz tožnikovega ravnanja po presoji sodišča razvidno, da je s tem, ko je zapustil azilni dom, prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijani sklep očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Kot navaja Vrhovno sodišče RS v citiranem sklepu, imajo prosilci za mednarodno zaščito v postopku ne le pravice, ampak tudi obveznosti, med drugim biti vedno dosegljivi pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1, 6 točka obrazložitve citiranega sklepa). Nadalje iz iste točke obrazložitve citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je tudi Ustavno sodišče RS v sklepu Up 3936/07 z dne 4. 7. 2008 ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti presodilo, da mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno sodišče je v omenjeni zadevi zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnil, sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, ki jo je zavrglo.
12. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na izpis iz uradne evidence azilnega doma je tožnik 24. 4. 2024 po svoji volji zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi tožbi zoper sklep, s katerim je bila določena kot odgovorna država za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito Republika Bolgarija, ne izkazuje pravnega interesa za ta upravni spor, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. **K točki II izreka:**
13. Ker je sodišče tožbo zavrglo, je moralo hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki se veže na tožbo. Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je namreč procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato mora sodišče, če tožbo zavrže, hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.
**K točki III izreka:**
14. Ker je pooblaščenec tožnika tako v svoji vlogi z dne 9. 5. 2024 kot na glavni obravnavi izrecno navedel, naj njegovo priglasitev stroškov sodišče šteje za brezpredmetno, šteje sodišče zahtevo za povrnitev stroškov postopka za umaknjeno.