Jedro

V prekrškovnem postopku je namreč treba prekluzijo iz 3. alineje 62. člena ZP-1 razlagati ob hkratnem upoštevanju načela materialne resnice. Če je sodišče enega od sicer prepozno predlaganih dokazov vseeno izvedlo in je zaslišana priča potrdila navedbe storilk, bi moralo sodišče prve stopnje ta dokaz oceniti in po potrebi izvesti še druge predlagane dokaze, da se prepriča, ali je bilo dejansko stanje v odločbi prekrškovnega organa res ugotovljeno pravilno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru zavrnilo zahtevo storilk za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Finančne uprave Republike Slovenije, Finančni urad Brežice, št. DT 71011-1240/2022-7 z dne 26.10.2022.

2.Zoper sodbo se storilki pritožujeta po svojem zagovorniku. Storilki sta v zahtevi za sodno varstvo pojasnili razloge, zaradi katerih nista odgovorili na poziv prekrškovnega organa, da se izjavita o dejstvih in okoliščinah prekrška. Ti razlogi so utemeljeni, zato bi sodišče moralo obravnavati njune navedbe in dokazne predloge, podane v zahtevi za sodno varstvo. Vztrajata, da jima oseba z imenom A. A. ni poznana in ponavljata svoje navedbe glede okoliščin, v katerih se je ta oseba izdajala za njihovo prodajalko. Za relevantna dejstva sta pritožnici izvedeli šele po izteku roka za izjavo. Podali sta tudi prijavo na policijo. Sodišče se do vprašanja, ali kršiteljici brez svoje krivde nista podali izjave, ni opredelilo niti na enem mestu in sodbe glede tega ni mogoče preizkusiti. Neresnična in protispisna je navedba sodišča, da storilki nista z ničemer izkazali, da izjave ne bi mogli podati že prej. Kljub temu, da je štelo, da sta storilki prekludirani, pa je vseeno izvajalo dokaze in sicer je zaslišalo ključno pričo A. A. Izpodbijana sodba je zato sodba presenečenja. Poleg tega je A. A. potrdila navedbe iz zahteve za sodno varstvo. Upoštevajoč to izpovedbo pa bi bilo pritožnici treba razbremeniti odgovornosti za prekršek na podlagi določbe tretjega odstavka 14. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), saj je do prekrška prišlo z namenom škodovanja pravni osebi. Pritožnici sta v zahtevi predlagali zaslišanje več prič, zlasti glede vprašanja, ali brez svoje krivde nista podali izjave, vendar sodišče teh dokazov ni izvedlo, niti ni pojasnilo razlogov za neizvedbo teh dokazov.

Pritožba je utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov, da bi lahko storilki svoje navedbe in dokazne predloge lahko podali še v okviru hitrega postopka pred prekrškovnim organom. Vročitev je bila opravljena pravilno. Pavšalen in z ničemer izkazan razlog, da naj pravna oseba dva meseca ne bi poslovala, ne pomeni, da ji ni treba dvigovati pošte. Pravna oseba mora svoje delovanje organizirati na način, da lahko pravočasno reagira med ostalim tudi na pisanja upravnih organov.

5.Vendar pa je sodišče prve stopnje kljub stališču v sodbi, da so navedbe prepozne, izvedlo v zahtevi za sodno varstvo predlagan dokaz z zaslišanjem A. A., to je osebe, ki je ob nadzoru prodajala na stojnici, v sodbi pa je izvedeni dokaz spregledalo. Neupoštevanja izpovedi ni obrazložilo. Pritožnika zato upravičeno navajata, da gre za sodbo presenečenja in da bi se moralo sodišče prve stopnje do izvedenega dokaza opredeliti. V prekrškovnem postopku je namreč treba prekluzijo iz 3. alineje 62. člena ZP-1 razlagati ob hkratnem upoštevanju načela materialne resnice. Če je sodišče enega od sicer prepozno predlaganih dokazov vseeno izvedlo in je zaslišana priča potrdila navedbe storilk, bi moralo sodišče prve stopnje ta dokaz oceniti in po potrebi izvesti še druge predlagane dokaze, da se prepriča, ali je bilo dejansko stanje v odločbi prekrškovnega organa res ugotovljeno pravilno.

6.Ravnanje sodišča prve stopnje, ki se do izvedenega dokaza, ki je bil na prvi pogled v korist storilk, ni opredelilo, pomeni kršitev pravice storilk do izjave in do obrambe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (peti odstavek 163. člena ZP-1).

-------------------------------

Ali je na njegovi podlagi dejansko mogoče skleniti, da očitani prekršek ni dokazan, pa bo šele rezultat dokazne ocene.

Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 62, 62/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.