Jedro

Posegi v prostor, ki se dovoljujejo z lokacijskim dovoljenjem, morajo biti v skladu s pogoji, ki jih določa PUP za to ureditveno območje. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno, če izdano lokacijsko dovoljenje dovoljuje posege v prostor, ki so skladni z merili in pogoji, ki jih določa prostorsko izvedbeni akt za območje urejanja, v katerem se predvideva gradnja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1501/99-14 z dne 26.7.2000.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 8.9.1999, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper lokacijsko dovoljenje z dne 3.7.1998, ki ga je izdala Upravna enota Kranj. Z njim je investitorju Petru Kepicu dovoljena gradnja dveh prizidkov h gospodarskemu poslopju in gradnja skladišča. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja ugotovitve tožene stranke: Zemljišče, ki je predmet pozidave, leži v območju, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje naselij C., V. in P.p. (Uradni vestnik G., št. 15/88 - PUP), predmetne parcele ležijo v območju urejanja - V.j. C. Za to območje se predvideva izdelava ureditvenega načrta. Do sprejetja ureditvenega načrta pa so po 1. in 2. alinei 1. točke 18. člena PUP dopustne adaptacije, rekonstrukcije, dozidave in nadzidave objektov, izjemoma pa tudi dopolnilne gradnje stanovanjskih in gospodarskih objektov za potrebe kmetije. V zadevi gre za gradnjo kmetijskih objektov, ki so sestavni del kmetije. Vsi trije predvideni posegi so v skladu z 2. točko 18. člena PUP. K predvidenim posegom sta pridobljeni pozitivni soglasji požarne in sanitarne inšpekcije. Sestavni del lokacijske dokumentacije je tudi sporazum, sklenjen med K.P. in K.I., iz katerega izhaja, da K.P. lahko zgradi skladišče za stroje in krompir, ki bo odmaknjeno od zunanje stene gospodarskega poslopja I.K. za 1,20 metra. K temu tožena stranka dodaja, da omenjeni dogovor na odločitev v zadevi ne vpliva, ker se soglasje mejaša po PUP ne zahteva, poleg tega pa gre še posebej pri skladišču za nadomestno gradnjo v skladu z 21. členom Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje K., katerega določbe od 12. do 37. člena veljajo na podlagi 11. člena PUP tudi za območje urejanja S 3/4 - V.j. C. in kjer je navedeno, da so nadomestne gradnje stanovanjskih objektov in gospodarskih poslopij dopustne na istih temeljih oziroma z zamikom, največ za polovico tlorisne površine obstoječega objekta. Predvideno skladišče bo v pretežni meri locirano na temeljih obstoječega objekta, nekoliko pa se bo razširilo v smeri proti parceli investitorja. Pritožbeni ugovor, da parcelne meje niso urejene, je tožena stranka zavrnila, ker te navedbe niso z ničemer dokazane.

Prvostopni organ je upošteval kopijo katastrskega načrta z dne 28.2.1997, pritožnik pa ni izkazal spremenjenega katastrskega stanja.

Upravno sodišče je na podlagi 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Ur. list RS, št. 26/90, 48/90, 18/93, 47/93 - ZUN) ter 1. odstavka 55. člena ZUN presodilo, da posege na zemljiščih, ki so predmet pozidave, ureja navedeni PUP, po katerem je gradnja nadomestnega objekta in obeh prizidkov dopustna in tudi ni drugih ovir, ki bi preprečevale izdajo lokacijskega dovoljenja. V pritožbi v upravnem postopku je tožnik ugovarjal le gradnji nadomestnega objekta ob južni meji investitorjeve parcele št. 424/2 oziroma severni meji zemljišča, ki je last tožnika. Upravni organ prve stopnje je v spornem lokacijskem dovoljenju odločil, da je treba pri gradnji objekta in obeh prizidkov upoštevati tudi urbanistične in arhitektonske pogoje, namen in velikost objekta, oblikovanje strehe in višinskih kot, torej pogoje, ki jih vsebuje lokacijska dokumentacija. To pa pomeni, da bo moral biti tudi nadomestni objekt na južnem delu parcele investitorja zgrajen v istem odmiku od posestne meje, kot je že poprej stal objekt, ki ga bo treba pred začetkom gradnje v celoti odstraniti, bo pa za cca 3 m podaljšan, razširjen pa v smeri proti severu, torej proti gospodarskemu poslopju investitorja. Ker se torej novi objekt v nobeni točki ne bo približal tožnikovi parceli v primerjavi s sedaj stoječim objektom, ki bo porušen, se zaradi tega tudi ne morejo poslabšati sanitarno tehnični pogoji in pogoji v zvezi z varstvom pred požarom. Na slednje sta tudi sicer dolžna paziti sanitarni in požarni inšpektor po uradni dolžnosti, ki pa sta soglasji izdala brez pogojev. Kar pa zadeva emisije (zdrs snega) je v 3. točki izreka lokacijskega dovoljenja določeno, da mora investitor na južni strani, torej ob tožnikovi parceli namestiti snegolovce in žlebove. Prav tako tožnik v upravnem sporu ne more uspeti z ugovorom, da je meja med tožnikovo in investitorjevo parcelo sporna, ker je upravni organ upošteval mejo, kot izhaja iz kopije katastrskega načrta, tožnik pa ni predložil nobenega dokaza o drugačnem poteku meje. Tožbeni ugovor v zvezi s funkcionalno širino zemljišča in naklonom strehe, kar naj bi bilo v nasprotju z 18. členom PUP, je sodišče zavrnilo kot tožbeno novoto, ki ni dovoljena. Ne glede na navedeno pa sodišče pripominja, da tudi sicer so ti ugovori neutemeljeni. Po 36. členu Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje K., ki se uporablja v zvezi z 11. členom PUP, je določeno, da je širina funkcionalnega zemljišča, kadar gre za kmetijske objekte, ob objektu najmanj 2,5 m. Navedeno pa ne pomeni, kot si to napačno razlaga tožnik, da mora biti odmik objekta od posestne meje najmanj 2,5 m, pač pa je to kriterij za določitev funkcionalnega zemljišča, torej zemljišča, ki služi za normalno uporabo objekta, ki pa je lahko tudi ožje (37. člen PUP za območje K.). Kar pa zadeva ugovore, ki se nanašajo na razmerje stranic objektov in naklona streh, meril po PUP ni mogoče uporabiti, kadar gre za dozidave objektov, ker se morajo novi prizidki prilagajati objektom, ki se prizidujejo, prav tako se morajo prilagajati nakloni streh, nasprotno pa je nadomestni objekt, ki naj bi služil kot skladišče, v skladu s pogoji iz PUP, tako po naklonu strehe kot v razmerju stranic.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi, njej pa povrne stroške postopka. Gradnja, ki se dovoljuje, ni v skladu z 18. členom PUP in sicer glede tlorisa objektov, glede naklona strehe objektov in določb o funkcionalnem zemljišču. Med mejašema je tudi sporna meja, pojavljale se bodo prekomerne emisije, med objekti pa obstaja velika požarna nevarnost. Ker lokacijsko dovoljenje ne temelji na veljavnem materialnem pravu, je povsem nepomembno, kdaj je tožeča stranka to prvič navajala. Sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega zahtevka, ki se je v konkretnem primeru glasil na razveljavitev oziroma na odpravo upravnega akta, pri čemer pa ni vezano na tožbene razloge, zato očitanih tožbenih novot ni. Sodišče ni izvedlo prav nobenega predlaganega dokaza, odločilo je le na podlagi ocene, ki je nepravilna, odločitev sodišča pa nezakonita. Podana je bistvena kršitev določb postopka upravnega spora, sodba je bila izdana brez glavne obravnave, čeprav jo je tožeča stranka predlagala, pripravljalni postopek ni bil opravljen, vse to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

V odgovoru na pritožbo prizadeta stranka (v tem upravnem sporu investitor P.K.) navaja, da se v celoti strinja z ugotovitvami upravnega sodišča, med tem ko je pritožba nerazumljiva in gre le za ponavljanje pritožbenih kot tudi tožbenih navedb, ki pa niso imele uspeha, prav tako pa so tudi neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Za posege v prostor v območju urejanja S 3/4 V.j. C. določa Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje naselij C., V. in P.p. (Uradni vestnik G. št. 15/88 - PUP) skupna merila in pogoje, razen če v posebnih merilih in pogojih za posamezno območje urejanja ali ureditveno enoto ni določeno drugače. Po 11. členu PUP veljajo kot skupna merila in pogoji tudi določbe 12. do 37. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje K. (Uradni vestnik G., št. 15/88). Posebna merila v območju urejanja S 3/4 V.j. C. so določena v 1. in 2. točki 18. člena. 2. točka določa merila in pogoje za oblikovanje posegov v prostor tudi pri gospodarskih poslopjih in sicer glede tlorisa, ki mora biti podolgovat in razmerje med stranicama najmanj 1 proti 1,2 ter naklon strehe 35ř do 42ř.

Pritožbeni ugovor, da navedene določbe niso upoštevane pri spornem lokacijskem dovoljenju, niso utemeljene. Namreč ta posebna merila se ne nanašajo na nadomestne gradnje gospodarskih poslopij, za kar gre v konkretnem primeru, prav tako pa tudi ne na dozidave objektov. Za nadomestne gradnje je treba upoštevati 21. člen Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje K., ki določa, da so te dopustne na istih temeljih oziroma z zamikom največ za polovico tlorisne površine obstoječega objekta. Zato pritožbeni ugovor, da tloris nadomestne gradnje ne bo v določenem razmerju 1 proti 1,5 ni utemeljen. Tudi glede naklona strehe in funkcionalnega zemljišča ni mogoče upoštevati posebnih meril, saj splošna določajo, da se morajo prizidki prilagajati objektom, ki se prizidujejo, kot je že pravilno navedlo upravno sodišče. Tudi glede funkcionalnega zemljišča je upravno sodišče pravilno ugotovilo, da se v skladu s 37. členom Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za ureditev območja K. v primeru, če je dejansko zemljišče pri obstoječem objektu manjše od funkcionalnega zemljišča, upošteva dejanska površina zemljišča, torej je lahko funkcionalno zemljišče ožje. Pritožbeni ugovori, glede prekomernih emisij in požarne nevarnosti, niso utemeljeni, saj sta zdravstveni in požarni inšpektor izdala soglasji k nameravanim posegom v prostor in to brez pogojev. Po presoji pritožbenega sodišča so bile določbe PUP pravilno uporabljene.

Zato tudi očitana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu ni podana. Čeprav upravno sodišče ni odločilo po opravljeni glavni obravnavi, ki jo je tožnik zahteval, pa s tem ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu. Njegova pravilna presoja zakonitosti izpodbijanega akta je namreč temeljila na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

Po 3. odstavku 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta. Ker je v tem primeru upravno sodišče odločalo le o zakonitosti lokacijskega dovoljenja, o stroških postopka ni odločilo.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.