Jedro

Odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na (prvo) prečkanje bosansko-hrvaške meje in na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Hrvaške. Tudi če so navedbe o neprimernem ravnanju policije resnične, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III

za to odgovorna država članica (1. in 2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 14. 11. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.V obrazložitvi je toženka uvodoma ugotovila, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta, zaradi česar njegova istovetnost v postopku ni bila nesporno ugotovljena. Navedla, da je tožnik 29. 10. 2025 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, zato ga je namestila v azilni dom v Ljubljani. Po odvzemu prstnih odtisov je ugotovila, da ga je kot prosilca v Centralni sistem EURODAC 25. 10. 2025 že vnesla Republika Hrvaška (v nadaljevanju Hrvaška), zato je pristojnim hrvaškim organom v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III 6. 11. 2025 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika kot prosilca. Dne 14. 11. 2025 je prejela odgovor, da Hrvaška na podlagi člena 20(5) Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavano tožnika kot prosilca.

3.Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim v prisotnosti tolmača za arabski jezik 1. 12. 2025 opravila osebni razgovor. Iz povzetka njegovih izjav na tem razgovoru izhaja, da se na Hrvaško ne želi vrniti, saj ga je ob prvem poskusu prečkanja državne meje pretepla hrvaška policija, tam so rasisti. Na Hrvaškem je bil dva dni, nastanjen je bil v azilnem domu v Zagrebu, kjer je imel zagotovljeno prehrano. V tem času zdravnika ni potreboval, zato mu ni znano, ali je bil zdravnik v azilnem domu na voljo. Z uradnimi osebami v hrvaškem azilnem domu ni imel težav, omenjeno državo je zapustil, ker tam ni nikogar poznal in ni imel prijateljev. Na Hrvaškem ni tako kot v Sloveniji, kjer so društva, ki omogočajo učenje slovenščine.

4.Toženka je poudarila, da si prosilec sam ne more izbrati države članice, ki bo obravnavala njegovo prošnjo. Glede na določbe Uredbe Dublin III mora prošnjo obravnavati le tista država članica, ki je za to pristojna glede na merila iz poglavja III te uredbe.

5.Menila je da tožnik ni izkazal nobenih utemeljenih zadržkov v zvezi z vrnitvijo na Hrvaško. Izjavil je, da mu je bila tam omogočena nastanitev v azilnem domu, kjer z uradnimi osebami ni imel nobenih težav. Glede njegovih izjav, da so na Hrvaškem rasisti in da naj bi ga hrvaški policisti pretepli, ko je prvič nezakonito prečkal državno mejo z Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BIH), se je toženka oprla na sodbo tega sodišča I U 906/2022-15 z 8. 7. 2022, iz katere izhaja, da je bistveno pri presoji ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. To velja tudi v primeru, če se predvideva, da so resnične trditve prosilca o grdem ravnanju policistov po prečkanju meje med BIH in Hrvaško. Toženka je ocenila, da tožnikov opis doživljanja policijske obravnave ob nezakonitem vstopu v Hrvaško ne zadošča za zaključek, da bodo po predaji tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Predan bo v okviru postopka mednarodne zaščite in ne v okviru policijskega postopka. Tam je bil že nastanjen v azilnem domu, pri tem ni imel nobenih težav, kljub temu pa je od tam samovoljno odšel. Po mnenju toženke, ki je upoštevala stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) v sodbi I Up 111/2023 s 7. 6. 2023, dejanske okoliščine ne kažejo na to, da Hrvaška po predaji ne bo resno obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

6.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da toženka ni sprejela tožnikove izjave, češ da učenje hrvaščine na Hrvaškem ni urejeno na enak način kot poteka učenje slovenščine v Sloveniji. Dejstvo je, da je tožnik v omenjeni državi preživel le dva dni, zato je nerazumno pričakoval, da se mu bo v tem času zagotovilo učenje lokalnega jezika. Tožnik je imel na osebnem razgovoru možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah, zaradi katerih njegova predaja Hrvaški ne bi bila primerna, vendar jih ni navedel.

7.Toženka po presoji vseh tožnikovih izjav ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo po predaji kot prosilec na Hrvaškem deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Upoštevala je tudi, da je Hrvaška prevzela odgovornost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito Sklenila je, da ga bo predala tej državi, zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

8.Zoper izpodbijani sklep tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Zahteva, da sodišče odpravi izpodbijani sklep. Uvodoma ugovarja, da mu je toženka kršila pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in 6. člena Listine EU, s tem pa mu povzročila težko popravljivo škodo, zato mu mora sodišče zagotoviti učinkovito sodno varstvo.

9.Toženki očita, da je pavšalno, brez individualizirane presoje zavrnila njegove izjave v zvezi z nasilnim in rasističnim ravnanjem na Hrvaškem ter le splošno ugotovila, da tam ni sistemskih pomanjkljivosti. S tem je kršila ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki državam članicam nalagata, da morajo v vsakem konkretnem primeru preveriti, ali bi bila predaja posameznika povezana z resnim tveganjem človeškega ali ponižujočega ravnanja.

10.Tožnik meni, da je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo pravil postopka, saj se toženka vsebinsko ni opredelila do njegovih navedb o policijskem nasilju, ni presojala verodostojnosti njegovih izjav (temveč jih je zavrnila le s splošnim sklicevanjem na sodno prakso) in zanj ni izvedla nobene samostojne ocene tveganja. Njena obrazložitev je le navidezna in onemogoča učinkovito sodno varstvo. Očita ji, da ni izpolnila svoje obveznosti iz 18. člena Listine EU in 33. člena Ženevske konvencije. Izrecno je namreč navedel, da se na Hrvaško boji vrniti zaradi preteklega nasilja, zato bi morala toženka podrobneje ugotavljati dejansko stanje v zvezi s tem. Tega ni storila, s tem pa je kršila absolutno prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Kršila je tudi načelo nevračanja.

11.Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tožbi, toženki pa naj prepove kakršnakoli dejanja v zvezi z njegovo predajo Hrvaški. Navaja, da bi bil v primeru izvršene predaje izpostavljen resnemu tveganju in nepopravljivi škodi, saj bi bil lahko ponovno žrtev nasilja in rasističnega ravnanja hrvaške policije, hkrati pa bi mu bila onemogočena učinkovita sodna presoja.

Odgovor na tožbo

Toženka nasprotuje tožbenim ugovorom in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Dokazovanje

Sodišče je na naroku za glavno obravnavo pogledalo in prebralo listine priloženega upravnega spisa in listine sodnega spisa ter zaslišalo tožnika.

Sodna presoja

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

V členu 3(1) Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

Med strankama ni sporno, da je tožnika kot prosilca v Centralni sistem EURODAC 25. 10. 2025 vnesla Hrvaška, da je ta država prevzela odgovornost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito in da je tudi pristojna za njeno vsebinsko obravnavo (prim. 2. točko obrazložitve).

Bistveno v tej zadevi je vprašanje ali so ob upoštevanju člena 3 Uredbe Dublin III podani utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo tožnik kot prosilec ob vrnitvi na Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in ali so tam sistemske pomanjkljivosti. Povedano drugače, sodišče mora ugotoviti ali so podane ovire, ki preprečujejo tožnikovo predajo omenjeni državi.

Uredba Dublin III v členu 3(2)(2) določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,

ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.

Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako SEU unije kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

Sodišče ugotavlja, da je tožnik na Hrvaškem preživel le dva dni, v tem času je bil nastanjen v azilnem domu, kjer je imel zagotovljeno prehrano. Zdravstvenih storitev ni potreboval, zato ni vedel povedati ali je bil zdravnik v azilnem domu na voljo. Z uradnimi osebami v azilnem domu ni imel težav. Na osebnem razgovoru je izjavil, da je Hrvaško zapustil, ker tam ni nikogar poznal in ni imel prijateljev. Tam ni tako kot v Sloveniji, kjer so društva, ki omogočajo učenje slovenščine. Navedene okoliščine so med strankama neprerekane.

Toženka tudi ni izpodbijala tožnikovih trditev o tem, da je ob prvem poskusu prečkanja državne meje z BIH, hrvaška policija z njim neprimerno ravnala. Na osebnem razgovoru je tožnik izjavil, da ga je hrvaška policija pretepla, pri čemer pa okoliščin tega dogodka v upravnem postopku ni pojasnil. Iz njegovih nadaljnjih izjav na tem razgovoru je razbrati, da omenjeno policijsko nasilje ni bil razlog, zaradi katerega je zapustil hrvaški azilni dom. Po svojih besedah je odšel zato, ker tam ni nikogar poznal, bil je brez prijateljev. Tam ni imel možnosti učenja lokalnega jezika, kot ga ima v Sloveniji. Enako kot na osebnem razgovoru, je tudi na naroku za glavno obravnavo izjavil, da naj bi ga hrvaški policisti ob prvem prečkanju bosansko-hrvaške meje pretepli, zaslišan pred sodiščem je dodal, da so ga poniževali, mu razbili telefon in mu vzeli njegove osebne stvari.

1.Kot je sodišče že ugotovilo, je tožnik v upravnem postopku skopo izjavil le, da so ga hrvaški policisti pretepli, ni pa omenil poniževanja, razbitja telefona in jemanja stvari, zato njegove izpovedbe v tem delu skladno z 52. členom ZUS-1 ni mogoče upoštevati. Na podlagi te zakonske določbe se lahko nova dejstva in novi dokazi upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik ni trdil, da teh okoliščin prej ni mogel navesti, temveč je neprepričljivo vztrajal, da jih je navedel že v upravnem postopku, kar pa ni res. Na osebnem razgovoru je izkoristil svojo pravico do izjave, uradna oseba ga je pozvala, naj čim bolj natančno in podrobno opiše razloge, zaradi katerih se ga ne sme predati Hrvaški. Kljub temu takrat ni povedal ničesar konkretnega o tem pretepu, prav tako pa tudi ne o tem, da bi ga na Hrvaškem uradne osebe poniževale in mu razbile telefon ter mu vzele stvari (prim. zapisnik o osebnem razgovoru z 1. 12. 2025). Teh navedb v tej dokazni listini ni, je pa iz nje razvidno, da je bila prebrana tožniku, ki nanjo ni imel pripomb.

2.Osrednje vprašanje tega spora je, ali zatrjevana okoliščina, da naj bi hrvaška policija po prvem preizkusu prečkanja meje med BIH in Hrvaško tožnika pretepla, potrjuje njegovo trditev, da so na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti, ki preprečujejo njegovo predajo Hrvaški.

3.Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na (prvo) prečkanje bosansko-hrvaške meje in na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Hrvaške. Tudi če so navedbe o neprimernem ravnanju policije resnične, po presoji sodišča ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Poleg tega tožnik ni izpostavil nobenih težav v času bivanja v azilnem domu, od koder je le po preteku dveh dni samovoljno krenil proti Sloveniji.

4.Kot že ugotovljeno tožnik v upravnem postopku o pretepu konkretno ni povedal ničesar, zato se toženka o tem ni mogla opredeliti. Po izvedenem postopku je pravilno ugotovila, da ni izkazal, da bi bil po predaji na Hrvaškem izpostavljen sistemskim pomanjkljivostim. Sodišče pritrjuje njeni oceni, da prosilci, ki so predani Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in do materialnih pogojev za sprejem.

5.Tožnik vidi oviro za predajo omenjeni državi tudi v rasističnem ravnanju z njim in v kršitvi načela nevračanja (non-refoulement). Sodišče ugotavlja, da so tožbene navedbe v zvezi s tem ugovor presplošne in vsebinsko nekonkretizirane. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da tožnik niti v upravnem postopku, niti zaslišan na naroku za glavno obravnavo ni pojasnil, v čem naj bi se izkazovalo rasistično ravnanje hrvaških uradnih oseb, in zakaj naj bi Hrvaška kršila načelo nevračanja, zato se lahko te tožbene ugovore le splošno zavrne. Na naroku za glavno obravnavo je prvič izjavil, da so ga hrvaški policisti ob prvem prijetju žalili, vendar žaljivk ni razumel. Sodišče tega dela njegove izpovedi ne more sprejeti kot prepričljivega, saj tožnik ni pojasnil, kako je vedel, da ga hrvaški policisti žalijo, če ni razumel njihovega jezika. Po presoji sodišča je toženka pravilno sklenila, da tožnikove navedbe o njegovih izkušnjah na Hrvaškem, ne ovirajo njegove predaje po Uredbi Dublin III.

6.Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor o tem, da je bila kršena tožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU. Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi mu bila kakorkoli okrnjena pravica do osebne svobode, tožnik se je na Hrvaškem prosto gibal (samovoljno je zapustil azilni dom), osebno svobodo pa ima tudi v Sloveniji.

7.Glede na ugotovljeno je pravilna odločitev toženke, da tožnik ni navedel in izkazal okoliščin, ki bi lahko predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP. Zato sodišče nima utemeljene podlage za dvom, da Hrvaška ob predaji tožnika ne bi spoštovala prava Unije in temeljnih pravic, priznanih s tem pravom. Dokazna ocena toženke je bila popolna, prepričljiva in celovita, tožnik pa ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

8.Izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

O predlogu za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka):

9.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

10.Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora zato že v samem predlogu konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

11.Sodišče je zgoraj že pojasnilo, da tožnik ni izkazal, da bi bile na Hrvaškem upoštevne sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema in da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje oziroma tožnikov strah, da bo med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tako ni izkazal težko popravljive škode. Tudi predlog za izdajo začasne odredbe je bilo zato treba zavrniti.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).

2V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

3Sodba SEU C-411/10 z dne 21. 12. 2011 (88. točka).

4Prav tam, 94. točka.

5Glej npr. sodbe SEU v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.

6Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (20. točka obrazložitve)