Jedro

Pri tožniku sta bili poleg že priznane III. kategorije invalidnosti in pravice do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oz. na drugo delovno mesto, potrebni tudi dodatni omejitvi, in sicer brez vsiljenega ritma dela ali na normo in ne v nočnih izmenah. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek v tem delu utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 5. 2011 in št. ... z dne 27. 12. 2010 (I. tč. izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu 90 % in zaradi posledic bolezni 10 % in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto v svojem poklicu oz. na drugo delovno mesto, kjer je desnica le v pomoč levici, brez dvigovanja bremen nad 5 kg z desnico, brez vsiljenega ritma dela ali na normo, ne v nočnih izmenah, s polnim delovnim časom od 23. 9. 2010 dalje (II. tč. izreka). Zavrnilo je zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine (III. tč. izreka). Izreklo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožniku povrniti stroške postopka v višini 112,68 EUR (IV. tč. izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Meni, da je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede vprašanja ocene delovne zmožnosti oz. glede vprašanja vzroka invalidnosti. Sodna izvedenka je na naroku za glavno obravnavo navedla, da gre za arbitrarno oceno, ki jo podaja glede vzroka „novih“ razbremenitev. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je tožnik poiskal psihiatrično pomoč v letu 2009, poškodba pri delu pa je opisana v letu 2004. Navedeno izhaja tudi iz mnenja Invalidske komisije II. stopnje z dne 18. 9. 2007. Psihične težave v takšni meri, da je bila potrebna obravnava s strani psihiatra, so nastopile več let po škodnem dogodku. Glede na navedeno ni moč ugotavljati vzročne zveze med škodnim dogodkom in psihičnimi težavami. Meni, da bi se lahko upošteval zgolj obstoj invalidnosti zaradi poškodbe pri delu le v zvezi s telesnimi vzroki, 50% pa bi šlo na račun bolezni v zvezi s psihičnimi vzroki. Odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi v nasprotju z materialnim pravom. Zaradi obstoja pravnomočne odločbe z dne 18. 8. 2010, s katero je bila zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena ter odločeno, da je tožnik še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti, novih omejitev ne bi bilo moč priznati. Odločilna dejstva glede invalidnosti se po sami izdani pravnomočni odločbi niso spremenila. Glede na pravnomočno odločitev iz leta 2010 in nespremembo zdravstvenega stanja v smislu nove invalidnosti v obdobju do izdaje izpodbijanih odločb, tako ni podlage za priznanje nove oz. spremenjene invalidnosti glede na definicijo invalidnosti iz 60. člena ZPIZ-1. Navedeno pa predstavlja tudi poseg v pravnomočno odločitev tožene stranke, kar pa ni dopustno upoštevaje smiselni pomen 224. člen ZUP ter določbo 158. člena Ustave RS. Podlaga za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja je lahko zgolj sprememba v zdravstvenem stanju, ki vpliva na invalidnost. Upoštevaje načelo pravnomočnosti pa mora iti za takšno spremembo, ki je nastala v za oceno relevantnem obdobju (od zaključka prejšnjega postopka, pa do izdaje izpodbijanih odločb).

V pravočasni dopolnitvi pritožbe tožena stranka navaja, da iz opisa del, ki je bil podlaga za oceno delazmožnosti z dne 9. 4. 2009 ne izhaja, da bi šlo za nočno delo in delo na normo. Meni, da glede na definicijo invalidnosti iz 60. člena ZPIZ-1 tudi iz tega razloga ne moč govoriti o novi invalidnosti. Sodišče prve stopnje je pojem poklica iz tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razlagalo preširoko, saj sama izobrazba ni takšna okoliščina, ki bi avtomatično predstavljala potrebo po priznanju dodatnih razbremenitev. Nadalje pripominja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevaje, da gre za socialni spor polne jurisdikcije, v kolikor je delno ugodilo zahtevku, odločiti tudi, da bo o pravici in izplačevanju nadomestila za invalidnost odločila tožena stranka s posebno odločbo. Gre za bistveno kršitev postopka, ki vpliva na vsebino odločitve, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo 81. člena ZDSS-1. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 26. 5. 2011, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo št. ... z dne 27. 12. 2010. S slednjo je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnik je od 14. 6. 2007 dalje invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s priznano pravico do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oz. na drugem delovnem mestu z omejitvami in s polnim delovnim časom. 11. 5. 2010 je bil pri toženi stranki podan nov predlog za uvedbo postopka. Invalidska komisija I. stopnje je dne 23. 11. 2010 podala mnenje, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki. Invalidska komisija II. stopnje je po pregledu celotne in dodatne medicinske dokumentacije podala mnenje, da je tožnik v okviru III. kategorije invalidnosti še nadalje zmožen v polnem delovnem času opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. na drugem delovnem mestu, kjer je desnica le v pomoč levici, brez dvigovanja bremen nad 5 kg z desnico.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v sestavi izvedenca ortopeda in psihiatra, poleg že priznanih omejitev v okviru III. kategorije invalidnosti, tožniku priznalo še dodatni omejitvi, in sicer, da ne more delati z vsiljenim ritmom ali na normo in da ne more delati v nočnih izmenah. Glede vzroka za nastanek dodatnih omejitev pri delu je izvedenka psihiatrinja prepričljivo pojasnila, da sta dodatni omejitvi pri delu po njeni oceni posledica poškodbe pri delu 75 % in posledica bolezni 25 %, saj gre za kombinacijo osebnostnih lastnosti in reakcije poškodbe pri delu, pri čemer ima poškodba pri delu večjo težo pri vzročnosti, saj brez poškodbe pri delu ne bi prišlo do take psihološke reakcije. Sodišče prve stopnje pa je odstotek vzroka nastale nove invalidnosti pri tožniku v soglasju s strankama, določilo ob upoštevanju navedenih ugotovitev izvedenke. Ob upoštevanju, da razmerje 75 : 25 velja za vzročnost le pri nastanku dodatnih omejitev, je sodišče prve stopnje glede vzroka za nastanek invalidnosti pravilno sklenilo, da je ta podan v višini 90 % v korist poškodbe pri delu in v višini 10 % v korist bolezni. Pritožbene navedbe v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede vzroka invalidnosti so zato neutemeljene.

Glede datuma nastanka novih omejitev je izvedenka psihiatrinja zaključila, da sta podani od 28. 7. 2010, ko je bil zaključen diagnostični postopek s klinično psihološkim pregledom in prepoznana kronificiranost anksiozno depresivnih težav ob šibki osebnostni zmožnosti prilagajanja ter uvedena antidepresivna terapija. Ključni izvid za ugotovitev novih omejitev pri delu je bil klinično psihološki izvid z dne 7. 5. 2009. Ker je to obdobje (od 28. 7. 2010) obseženo v pravnomočni odločbi tožene stranke z dne 18. 8. 2010, tega datuma res ni mogoče upoštevati, je pa mogoče tožniku priznati dodatne omejitve po pravnomočnosti odločbe tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pri priznanju novih omejitev upoštevalo, da segajo v čas pravnomočnosti dokončne odločbe z dne 18. 8. 2010, s katero je bila zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena. Za ugotovitev pravnomočnosti odločbe z dne 18. 8. 2010 je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, kdaj je bila tožniku odločba vročena (23. 8. 2010), nato je ugotovilo, da je postala po preteku 30-dnevnega roka pravnomočna (22. 9. 2010), nato pa je datum nastanka dodatnih omejitev določilo s prvim dnem po pravnomočnosti odločbe, tj. od 23. 9. 2010 dalje, kar je v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS.(1) Iz citirane odločbe Vrhovnega sodišča RS prav tako izhaja, da je napačno stališče tožene stranke, da je podlaga za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanje lahko zgolj sprememba v zdravstvenem stanju, ki je upoštevaje načelo pravnomočnosti nastala od zaključka prejšnjega pravnomočnega postopka pa do izdaje izpodbijanih odločb. Na podlagi navedenega je pritožbeni očitek, da novih omejitev ne bi bilo mogoče priznati zaradi obstoja pravnomočne odločbe neutemeljen.

3. odstavek 60. člena ZPIZ-1 določa, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati preširoke razlage pojma „poklic“. V skladu z navedenim določilom je namreč upoštevalo tožnikovo izobrazbo, tj. končano osnovno šolo in pravilno zaključilo, da pri tej stopnji izobrazbe obstaja vrsta del, ki se delajo na normo ali v prisiljenem ritmu ter tudi v nočnih izmenah.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje, upoštevaje, da gre za socialni spor polne jurisdikcije, v kolikor je delno ugodilo zahtevku odločiti tudi, da bo o pravici in izplačevanju nadomestila za invalidnost odločila tožena stranka s posebno odločbo. V obravnavani zadevi ni mogoče reči, da sodišče ni upoštevalo 81. člena ZDSS-1. Drugi odstavek navedenega člena določa, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke in tožniku v okviru že priznane III. kategorije invalidnosti in pravice do premestitve na drugo delo v svojem poklicu z omejitvami priznalo še dodatni omejitvi. Zavrnilo pa je zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožnik ni postavil zahtevka za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, postavil je zgolj zahtevek za odpravo odločb tožene stranke in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožena stranka bo o pravici do nadomestila za invalidnost odločila, če oziroma ko bo tožnik postavil ustrezen zahtevek pri njej.

Sodišče prve stopnje je imelo materialnopravno podlago za odločitev v tem sporu v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), kjer je v 60. členu določeno, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. 91. člen ZPIZ-1 pa med drugim določa, da pravico do premestitve pridobi tudi zavarovanec III. kategorije invalidnosti, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Pri tožniku sta bili tudi po prepričanju pritožbenega sodišča poleg že priznane III. kategorije invalidnosti in pravice do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oz. na drugo delovno mesto, kjer je desnica le v pomoč levici, brez dvigovanja bremen nad 5kg z desnico, potrebni tudi dodatni omejitvi, in sicer brez vsiljenega ritma dela ali na normo in ne v nočnih izmenah od 23. 9. 2010 dalje.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Op. št. (1): Sodba in sklep VSRS opr. št. VIII Ips 90/2008 z dne 8. 3. 2010