Jedro

V konkretni zadevi ni pogojev iz ZPIZ-2 za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Pri tožniku ni dokazane invalidnosti, ki je bistveni pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 1. 3. 2016 in iste številke z dne 2. 11. 2015, razvrstitev v I. ali II. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Sodbo izpodbija tožnik zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava.

Povzema izpodbijani odločbi in mnenji invalidskih komisij tožene stranke. Z njuno oceno, da pri njem ni invalidnosti, se ne strinja. Zdravstveno stanje je čedalje slabše, v BiH je že razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, komisija tožene stranke pa ga ni pozvala, da dostavi medicinsko dokumentacijo. Pripravljen je priti v Slovenijo na pregled, po potrebi tudi v bolnišnico na preiskavo. Poudarja, da je že star 60 let, da ima levostransko srčno odpoved in maligno neoplazmo sečnega mehurja. Prilaga nova medicinska izvida, iz katerih naj bi izhajalo, da je pri njem zdravljenje končano, kar bi moralo v skladu s 6. in 14. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah biti upoštevano tudi v Sloveniji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da o invalidnosti pridobi mnenje izvedenca medicinske stroke, in sicer od UKC A..

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zavrnilna sodba je utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbene navedbe dodaja predvsem naslednje.

5. Pritožnikov predlog, da pritožbeno sodišče o zdravstvenem stanju in invalidnosti pridobi mnenje sodnega izvedenca, ne more biti upošteven. Glede na 337. člen ZPP sme namreč pritožnik v pritožbi predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel do prve glavne obravnave, oz. do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odst. 286. člena istega zakona. Takšno procesno stanje pa v predmetni zadevi ni podano.

Iz listin sodnega spisa ne izhaja, da bi tožnik v tožbi ali kadarkoli pozneje sploh predlagal izvedbo dokaza z medicinskim izvedenstvom. V pritožbi niti ne pojasni, zakaj tega ni storil v postopku pred sodiščem prve stopnje. V okoliščinah konkretnega primera zato ni mogoče šteti, da dokaz ni bil predlagan brez njegove krivde. Po 212. členu v zvezi s 7. členom ZPP mora vsaka stranka navajati dejstva in predlagati dokaze, na katera upira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Če tega ne stori pravočasno, niti ne zatrjuje, kaj šele izkaže nekrivdnega razloga za pravočasen dokazni predlog, kot v obravnavani zadevi, z njim tudi v pritožbenem postopku ne more uspeti.

6. Zaradi dokazne prekluzije posledično v predmetni zadevi ni mogoče uspešno zatrjevati kršitve 6. člena (pravica do poštenega sojenja), ne 14. člena (o prepovedi diskriminacije) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin2 (Evropska konvencija). Kljub temu, da je razpravno načelo iz 7. člena ZPP v sodno socialnih sporih korigirano z načelom materialne resnice iz 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih3 (ZDSS-1) in preiskovalnim načelom iz 62. člena ZDSS-1, je tudi v teh postopkih potrebna vsaj minimalna skrbnost stranke glede pravočasnega predlaganja dokaza s sodnim izvedenstvom. Sodišče prve stopnje je na temelju razpoložljive listinske medicinske dokumentacije v upravnem spisu in izpovedi izvedene priče dr. B.B. pravilno presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

7. V konkretni zadevi namreč ni pogojev iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju4 (ZPIZ-2) za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Pri tožniku ni dokazane invalidnosti, ki je bistveni pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Po splošnem delu definicije iz 1. odstavka 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta, oz. za poklicno napredovanje. Invalidnost je torej mogoče ugotavljati šele po zaključenem zdravljenju in rehabilitaciji v smislu definicije invalidnosti, in to ob predpostavki, da obstaja ustrezna medicinska dokumentacija, ki objektivizira psihofizični funkcijski status zavarovanca. Prav ta pa v obravnavani zadevi ni bila na razpolago, kot prepričljivo ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

8. Iz mnenj IK I in IK II z dne 27. 10. 2015 in 23. 2. 2016 ter izpovedi dr. B.B., specialistke medicine dela na glavni obravnavi dne 21. 6. 2017 (l. št. 22), ki jo je sodišče prve stopnje zaslišalo celo po uradni dolžnosti, tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo izhaja, da na podlagi močno pomanjkljive medicinske dokumentacije, razpoložljive do konca predsodnega upravnega postopka, invalidnosti sploh ni mogoče oceniti. Ob izkazani hospitalizaciji tožnika februarja 2013 zaradi srčne aritmije in fibrilacije brez kakršnihkoli nadaljnjih izvidov o funkcijskem stanju srčno-žilnega sistema, ter leta 2011 diagnosticiranem karcinomu sečnega mehurja, brez slehernega medicinskega izvida o zdravljenju te bolezni, ni mogoče oceniti niti, da bi bilo zdravljenje v smislu definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2, zaključeno. Izvedenska organa tožene stranke sta strokovno pravilno zaključila, da invalidnosti ni mogoče oceniti, ker je potrebno nadaljnje zdravljenje tožnika in ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju. Do konca predsodnega postopka torej ni medicinske dokumentacije, ki bi objektivizirano izkazovala zaključenost tožnikovega zdravljenja in rehabilitacije, kaj šele takšne zdravstvene spremembe tožnika, da več ne bi bil zmožen za organizirano pridobitno delo, kot zatrjuje v pritožbi.

9. Na koncu je potrebno le še poudariti, da že sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da v sodnem postopku predložena listinska medicinska dokumentacija iz druge polovice leta 2016 in iz leta 2017, ne more biti upoštevna. Pri presojanju zakonitosti upravni odločb tožene stranke je mogoče upoštevati le zdravstveno stanje, kakršno je bilo izkazano z listinsko medicinsko dokumentacijo do konca upravnega postopka. V tožnikovem primeru torej do 1. 3. 2016, ko je bila izdana drugostopenjska, v predsodnem postopku dokončna odločba. Medicinska dokumentacija novejšega datuma je torej lahko le predmet novega predsodnega upravnega postopka na podlagi nove zahteve, ki jo tožnik lahko vloži pri toženi stranki ali pri nosilcu zavarovanja v BiH.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 2 Ur. l. RS, MP, št. 7-41/1994 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004. 4 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.