Jedro

Pri zavrnilni kazenski sodbi tudi sicer ne gre za meritorno odločitev o (ne)obstoju kaznivega dejanja, ampak sodbo izdano iz procesnih razlogov. Sodišče prve stopnje je zato v tem postopku lahko in moralo presojati, ali obstoji civilna odgovornost toženca za škodo, ki je nastala v prometni nesreči. Glede na to, da tožnica v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani ni sodelovala, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko mnenja izvedenca B. B. ni upoštevalo kot dokaz. Ne glede na to, da je položaj izvedenca, postavljenega v drugem sodnem postopku, v bistvenem enak kot položaj izvedenca, angažiranega prav za potrebe konkretnega postopka, je bistveno, da tožnica, ni soglašala z uporabo mnenja. Načelo kontradiktornosti namreč stranki zagotavlja tudi pravico, da je prisotna ob izvajanju dokazov, da izvedencu postavlja vprašanja ter da se izjavi o rezultatih dokazovanja. Vse to pa tožnici, ki ni bila stranka kazenskega postopka, ni bilo omogočeno. Je pa sodišče prve stopnje bilo dolžno trditve, ki so bile dane s ciljem vzbuditi dvom v pravilnost (v tem postopku) izdelanega mnenja dr. D. D., obravnavati in se do njih, ko je to mnenje ocenjevalo, opredeliti. Ker tega ni storilo, je poseglo v pravico toženca do izjave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi VL 117670/2013, ki ga je 19. 7. 2013 izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, v dajatvenem delu v celoti ohranilo v veljavi. Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnici povrniti 3.216,11 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Pritožbo vlaga toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek tožnice zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri sojenju upoštevati sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 19517/2010 z dne 16. 3. 2011, s katero je bilo pravnomočno razsojeno, da je za nesrečo dne 23. 11. 2005 kriv A. A., obtožba zoper toženca pa je bila zavrnjena.

V nadaljevanju opozarja, da je predlagal vpogled v izvedeniško mnenje izvedenca B. B., ki je bilo izdelano v teku kazenskega postopka. Predlagal je tudi njegovo zaslišanje. Sodišče mnenja izvedenca v dokaznem postopku ni upoštevalo. Štelo je, da gre le za del navedb. Do mnenja izvedenca se tudi ni opredelilo. S takšnim ravnanjem je poseglo v tožnikovo pravico do izjave po 22. členu Ustave Republike Slovenije. V zvezi s tem opozarja še na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 234/13. Enako kršitev pritožnik sodišču prve stopnje vsebinsko očita tudi s tem, ko trdi, da se sodišče ni opredelilo do pripomb na mnenje izvedenca, ki je bilo izdelano v tem postopku. Pripombe v pritožbi povzema.

Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje svojo odločitev v tem sporu oprlo na ugotovitve predhodnih pravdnih postopkov, kar je nedopustno. Sam v njih ni sodeloval, niti ga tožnica o njih ni obvestila. Sodbi v zadevah Okrožnega sodišča v Novem mestu Pg 169/2009 in Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 589/2008 ga zato ne moreta zavezovati.

Ker sodišče ni ugodilo predlogu za izločitev izvedenca, je bistveno kršilo postopek.

Opozarja še na vsebino mnenja dr. C. C. in na tej podlagi zaključuje, da alkohol v toženčevem organizmu ni bil vzrok za nastalo prometno nesrečo. Vozil je kot povprečen trezen voznik. Vzrok za nesrečo je bila izključno vožnja voznika A. Sam kot povprečen voznik je bil dolžan pričakovati vožnjo po predpisih.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V primeru identičnega dejanskega stanja je pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je bilo zato vezano le na (pravnomočno) sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil A. A. spoznan za krivega, ne pa tudi na (pravnomočno) zavrnilno sodbo zoper toženca, ki je bila izdana na podlagi prvega odstavka 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).(1) Pri zavrnilni kazenski sodbi tudi sicer ne gre za meritorno odločitev o (ne)obstoju kaznivega dejanja, ampak sodbo izdano iz procesnih razlogov. Sodišče prve stopnje je zato v tem postopku lahko in moralo presojati, ali obstoji civilna odgovornost toženca za škodo, ki je nastala v prometni nesreči 23. 11. 2005. S tem tudi ni v ničemer poseglo v ugotovitve, ki so tvorile podlago obsodilne sodbe zoper drugega udeleženca prometne nesreče, to je A. A. 6. Ker toženec ni bil stranka postopka, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, ga sodba V P 589/2008 z dne 13. 10. 2010 ne zavezuje. Enako velja za sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 589/2008 z dne 11. 10. 2012. Neutemeljen pa je v zvezi s tem očitek, da sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, saj je iz razlogov sodbe razvidno, da je odgovornost toženca za škodo, ki je nastala v prometni nesreči, ponovno presojalo, odločitev pa oprlo na dokaze, ki jih je samo izvedlo.

7. Iz podatkov spisa izhaja, da toženec izločitve izvedenca cestnoprometne stroke,(2) ki je bil postavljen s sklepom z dne 29. 9. 2014 (list. št. 111), ni predlagal. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo postopek, ker predlogu ni ugodilo, je zato brez vsake podlage.

8. Glede na to, da tožnica v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani I K 19517/2010 ni sodelovala, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko mnenja izvedenca B. B. ni upoštevalo kot dokaz. Ne glede na to, da je položaj izvedenca, postavljenega v drugem sodnem postopku, v bistvenem enak kot položaj izvedenca, angažiranega prav za potrebe konkretnega postopka,(3) je bistveno, da tožnica, ni soglašala z uporabo mnenja. Načelo kontradiktornosti namreč stranki zagotavlja tudi pravico, da je prisotna ob izvajanju dokazov, da izvedencu postavlja vprašanja ter da se izjavi o rezultatih dokazovanja. Vse to pa tožnici, ki ni bila stranka kazenskega postopka, ni bilo omogočeno. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je mnenje izvedenca B. (enako pa velja tudi za mnenja izvedencev iz drugih pravdnih postopkov),(4) upoštevalo zgolj kot toženčeve trditve. Na takšno presojo ne more vplivati odločba Ustavnega sodišča Up 234/13, saj v njej ni zavzeto temu nasprotno stališče.(5)

9. Je pa sodišče prve stopnje bilo dolžno te trditve, ki so bile dane s ciljem vzbuditi dvom v pravilnost (v tem postopku) izdelanega mnenja dr. D. D., obravnavati in se do njih, ko je to mnenje ocenjevalo, opredeliti.(6) Ker tega ni storilo, je poseglo v pravico toženca do izjave. Pravica do izjave, ki jo varuje 22. člen Ustave RS in 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, namreč vsebuje tudi dolžnost sodišča, da njene navedbe vzame na znanje in se do njih opredeli.

Enako kršitev je sodišče prve stopnje storilo tudi s tem, ko se v sodbi ni opredelilo do pripomb toženca na izvedeniško mnenje (v tem postopku postavljenega) izvedenca cestnoprometne stroke. Tudi če je menilo, da pripombe niso utemeljene(7) in je mnenje jasno, razumljivo in popolno, bi moralo nanje v razlogih sodbe odgovoriti. Tega pa ni storilo.

10. Pritožbi je bilo že iz navedenih razlogov zato treba ugoditi. Ker gre za kršitev, ki je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, je sodbo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Ob tem je na podlagi 356. člena ZPP odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom. Podrobnejša navodila za odpravo storjenih kršitev glede na predhodno obrazložitev niso potrebna. Pritožbeno sodišče opozarja le še na to, da bo moralo sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju, če bo ponovno presodilo, da je (tudi) toženec soodgovoren za nastanek škodnega dogodka, v sodbo vnesti jasnejše razloge o njegovem protipravnem ravnanju, vzročni zvezi in krivdi, presojo višine njegovega soprispevka pa obrazložiti do te mere, da bo pritožbeni preizkus mogoč.

11. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Po prvem odstavku 357. člena ZKP sodišče sodbo, s katero zavrne obtožbo, izreče tudi, če tožilec v času od začetka do konca glavne obravnave umakne obtožbo.

Op. št. (2): Iz kakšnih razlogov je izvedenec lahko izločen, določa 247. člen ZPP. Ta opredeljuje tudi vsebino predloga za izločitev in roke v katerih mora biti vložen.

Op. št. (3): Tak izvedenec ostaja pomočnik sodišča (in ne stranke) oziroma neodvisen samostojen procesni subjekt, ki posreduje sodišču abstraktna pravila znanosti in stroke določenega področja, ki sodišču ni (dovolj) znano (glej odločbo VS RS II Ips 182/2012).

Op. št. (4): Na ta mnenja se je sklicevala tožnica, njihovi uporabi pa je nasprotoval toženec z argumentom, da ni bil stranka postopkov, v katerih so bila izdelana.

Op. št. (5): Iz razlogov te odločbe izhaja, da je bilo v pravico obdolženca do obrambe poseženo zato, ker se sodišče do mnenja strokovnjaka ni opredelilo kot do obdolženčevih navedb (ne kot dokaza), hkrati pa je zavrnilo tudi predlog obrambe po zaslišanju strokovnjaka.

Op. št. (6): Enako seveda velja za trditve tožnice.

Op. št. (7): (in ne terjajo dopolnitve mnenja ali postavitve drugega izvedenca v smislu 254. člen ZPP).